Andreja Kalamarja, živahnega petintridesetletnika, smo ujeli med delovnimi obveznostmi v njegovem biroju v ljubljanskih arkadah, poleg uršulinske cerkve.

Že Kalamarjeva govorica izdaja, da je njegov rojstni kraj Murska Sobota. Zavezal se ji je tudi s svojimi projekti, potem ko je doštudiral v Ljubljani. Njegov mentor je bil zdaj pokojni profesor Jože Koželj, s katerim je sodeloval pri projektih.

Kalamar je leta 1992, takoj po diplomi, prišel na IZTR (Investicijski zavod za gradnjo Trga revolucije). »Prva leta so bila investicijsko zelo revna, zato smo se v začetku devetdesetih ukvarjali bolj z idejnimi projekti in udeležbo na natečajih,« pravi. In pot se je izkazala za pravilno, saj so kmalu začele prihajati ponudbe, v desetih letih dela pa se je zvrstilo kar lepo število izpeljanih projektov. Prvi vidnejši je tako rekoč neviden, saj so naredili garaže pod znamenito Plečnikovo hišo, kjer ima sedež Zavarovalnica Triglav. Poleg zahtevnega garažnega dela (ohraniti in zavarovati je bilo treba Plečnikovo stavbo) so se lotili tudi oblikovanja dvorišča, ki pa še ni zaživelo kot javni prostor – atrij, za kar je bilo v temelju mišljeno.

Njegova skupina je zmagala na natečaju za ureditev mestnega jedra v Murski Soboti. Ta projekt je sprožil kopico drugih, saj so potem po njihovih načrtih uredili še tržnico, poslovni center, uvedli novo ulico v mestno središče, sledili sta prenova in gradnja pošte ... Kalamar je tako rodnemu kraju vtisnil svoj pečat – uredil je celo tamkajšnji nogometni stadion in poiskal rešitev za nadstrešek. V Murski Soboti so gradili še farmacevtsko tovarno, kar je bil izreden tehnološki izziv.

Kalamar je z arhitektom Medveščkom projektiral Mercatorjev megamarket v Kopru. Delal je tudi v Ljubljani, predvsem Črnučah, kjer so gradili velikanski logistični center Intertransa. V Črnučah so se lotili še stanovanjskih objektov, niso pa omahovali niti pred ureditvijo Dinosovega odpada. »Šlo je za rešitev ekološkega projekta, saj je stroj, ki drobi stare avtomobile in ločuje odpadke, zelo glasen. Mi smo ga pokrili z nekakšno akustično kapo, ki je dolga 65 in široka 35 metrov, vmes pa ni nobene konstrukcije. Mislim, da nam je dobro uspelo.«

Na razmerje med objektom in okoljem arhitekt gleda z obeh strani, vklapljanja objekta v okolje in vpliva okolja na objekt. »Objekt mora zmeraj opravljati neko funkcijo. Če smo pošteni do njega in okolice, je rezultat vedno pravi. Konteksta nikoli ne ločujem od objekta, oba sta pomembna in morata biti v sozvočju. Hiša ima tako v nekaterih okoljih vidnejšo, bolj vitalno vlogo, drugje pač malce 'skloni glavo', recepta pa ni.«

Med opaznejšimi objekti, ki so nastali po Kalamarjevi zamisli, je Pomgradova poslovna hiša, ki stoji tako rekoč sredi polja pri Murski Soboti. In prav tu je arhitekt iskal povezavo z okoljem. Hiša leži med prihodnjo avtocesto in mestom, zato je s severne strani vsa fasada odprta – v steklu, ki odseva zunanjo podobo. »Odsev okolice hišo postavlja med nebo in zemljo.« Hiša ima 30-centimetrski zid, ki jo po vsej dolžini loči od druge, bolj zaprte strani, oblikovane v štiri stolpiče, ki v sebi nosijo spremljevalne prostore (sanitarije, stopnišča), medtem ko steklena fasada za sabo skriva pisarne. »Najbolj mi je všeč, da se tudi po nekaj letih ljudje v tem objektu dobro počutijo in niso ničesar spreminjali. To pomeni, da smo naredili dobro hišo.«

Fasada s tem, ko v sebi nosi podobo urbanega mesta z Goričkim v ozadju, zaživi. To se še posebno kaže, ko se peljemo mimo zgradbe. »Ravnica vzvalovi«, in kot pravi Kalamar, hiša zaživi.

V hiši ni konstrukcije. Ta je zasnovana na nosilnih stebrih, ki so na zunanji strani, s čimer je arhitekt dosegel ozkost in eleganco stavbe.

Kot posebnost – Kalamar jo imenuje celo »sociološka študija« – predstavlja tudi hotel za starejše Vivat v Moravskih Toplicah. »Želeli smo ustvariti nadstandardni stanovanjski objekt, bolj human do tistih, ki v njem preživijo starost.« Hiša je zasnovana tako, da ljudem poskuša nadomestiti polno življenje zunaj nje. Nekakšno mesto v malem, pravi Kalamar, ki je ta objekt videl kot neko ladjo, ki pa se je prebivalci ne smejo naveličati. Zato je notranjost hiše živahna, ljudi sili h gibanju, saj se povsod nekaj dogaja. Vsak stanovalec ima svojo bivalno enoto in razgibanost fasade jim omogoča, da »sosesko nadzorujejo« in tako dobijo občutek, da stanujejo v neki skupnosti.

Kalamar ima kot arhitekt zelo »toleranten« odnos do materiala, saj pravi, da uporablja vse, kar pripomore k funkcionalnosti in podobi objekta, zato nima najljubšega materiala.

»Vse jemljem kot lego kocke – vzameš tisto, ki jo potrebuješ.« Podobno je tudi s talnimi oblogami. Kalamar jih vidi predvsem kot dejavnik organizacije prostora. »Talne obloge ti govorijo, kje hodiš in kam greš, vodijo te po prostoru in ti sporočajo, kje si. Skratka, razumem jih kot izraz kompozicije prostora, izžarevati pa morajo tudi občutek prostora, ki ga vidiš, saj si s tlemi neposredno v stiku.«

Pri talnih oblogah se mora arhitekt ravnati predvsem po naročnikovih zahtevah in predstavah, kakšna bo vloga oblog. Prostori, ki so obremenjeni z veliko pohodne površine in v katerih se zvrsti na stotine ljudi na dan, tako rekoč zahtevajo kamnite talne obloge, saj druge niso tako vzdržljive. Več svobode pa si arhitekt lahko privošči v drugih prostorih, kjer prav s talnimi oblogami sporoča, v kakšnem okolju smo. Tako je les oziroma parket vedno uporaben tam, kjer preživimo veliko časa. Les izžareva toploto, ugodje, primeren je za vse prostore – od najbolj reprezentančnih do dnevnih sob. Tudi tekstilne talne obloge so hvaležen material, predvsem zaradi mehkobe in intimnosti. »Vedno pa poskušam z vsemi vrstami talnih oblog predvsem voditi po prostoru,« pravi Kalamar.

Andrej Kalamar zatrjuje, da se z vsakim projektom uči, zato rad eksperimentira. Tako med pogovorom mimogrede skicira svojo novo zamisel za stanovanjsko hišo. In preden vzame »žonglerske žogice« v roke, si predvsem prizadeva, da bi dejansko začutil potrebe vlagatelja. Ti so včasih presenečeni nad njegovimi zamislimi, vendar pozneje zaživijo v obojestransko zadovoljstvo.