Arhitektko Jožico Curk sem spoznala na 1. simpoziju o naravnem kamnu v arhitekturi »Črta in tvar«, ki ga je organizirala za podjetje Mineral leta 2001. Predavatelj je bil Boris Podrecca. Leta 2002 in 2003 sta bila še dva simpozija z istim naslovom. Lani je Curkova postala samostojna podjetnica, njeno področje delovanja pa je načrtovanje objektov, prenov in notranje opreme ter svetovanje. Začela je tudi redno sodelovati s Korakom pri pripravi strokovnih prispevkov o naravnem kamnu, letos pa je postala članica strokovnega sveta revije Korak.
Ste strokovnjakinja za naravni kamen in avtorica oziroma urednica številnih publikacij o naravnem kamnu. Ali to pomeni, da pri svojih projektih uporabljate večinoma kamen?
Ne, nikakor. Kamen je namreč poseben material, ki ga je treba vgrajevati v pravih količinah in spoštljivo. Sodi v pomembnejše stavbe, na primer javne ali poljavne, ne pa v delavnice. Seveda tudi v stanovanjske stavbe, da ne bo pomote. V sakralni arhitekturi ima pomen trajnosti, večnosti. Kamen je artefakt, ni zgolj gradivo. Iz njega so bile narejene že piramide, pa še vedno kljubujejo času. Znana je egipčanska misel: Vsi se bojimo časa, ampak čas se boji piramid. Kamen uporabim tam, kjer sta potrebni trajnost in trpežnost materiala, obenem pa je tlak, obloga ali drug izdelek tako pomemben, da je kamen prava in primerna izbira.
Ukvarjate se z načrtovanjem objektov, prenov in notranje opreme ter svetovanjem. Kako je videti načrtovanje notranje ureditve? Ali ima naročnik običajno svoje zamisli, ki jih vi le nadgradite, in svoje izvajalce ali od vas pričakuje celotno rešitev, od ideje do izvedbe?
Večina investitorjev ima že na prvem sestanku vsaj kakšno zamisel. Nekateri med njimi imajo dobro predstavo o prostoru in odlične predloge, drugi ne. Nekateri celo želijo uveljaviti svoje želje, ki v danem prostoru niso uresničljive. Zavedam se, da je vloga arhitekta pomembnejša od vloge tehničnega risarja. Seveda poskušam upoštevati investitorjeve želje, kadar niso v nasprotju s strokovnimi normami, z mojim prepričanjem in izkušnjami. Investitorji imajo le redko tako široko znanje o prostoru kot arhitekti. Sama seveda ne vem, kako investitor biva, to pa izvem iz pogovora z njim. Zaupanje med arhitektom in investitorjem je zelo pomembno.
Druga skrajnost so investitorji, ki ti v celoti prepustijo odločanje. So zelo redki in svojevrsten izziv, saj do konca ne veš, ali bodo zadovoljni z rezultatom.
Za zdaj je moje delo še vedno vezano izključno na oblikovanje, svetovanje in lahko tudi nadzor. Izvajalcev ne izbiram in jih tudi ne ponujam. Vem, kateri – od teh, s katerimi sem že sodelovala – so dobri in korektni, zato jih z največjim veseljem priporočim. Izvajalce v mojem primeru vedno naroči in plača investitor.
Kakšna bi bila vaša sanjska hiša? Za katere talne obloge bi se odločili in zakaj?
To vprašanje je za arhitekta zelo težko. Pri svojem delu se srečujem z vedno novimi materiali in načini vgradnje, imam vedno nove ideje in rešitve in lahko sem kreativna 24 ur na dan. Zato doslej nisem razmišljala o svoji sanjski hiši. Vsekakor bi morala biti preprosta in transparentna, nekje zunaj pozidanega območja. Dovolj na samem, da bi tudi zunaj nje lahko uživala v miru in tišini.
Všeč so mi naravni tlaki, predvsem les. Les v hiši in zunaj nje, kamen pa predvsem zunaj. V notranjosti je kamen lahko na pultu, steni ali v umetnini. Nekje, kjer ga lahko gledam od blizu.
Ob upoštevanju naročnikovih želja so pri izbiri talne obloge za vas odločilni uporabnost, zunanji videz, preprosto vzdrževanje, obstojnost ...?
Pri svojem delu se odločam glede na zunanji videz in uporabnost. To dvoje mora biti vedno povezano.
Vzdrževanje in obstojnost sta relativna pojma. Naravni materiali se starajo podobno kot ljudje. Zdrsane kamnite stopnice nosijo v sebi zgodbo in so lahko celo imenitnejše od novih. Enako velja za les. Res pa je, da poliran kamniti tlak in lakiran parket sčasoma izgubita sijaj in se na mestih, kjer je frekventnost največja, zdrsata oziroma poškodujeta. Oba sta še vedno uporabna in obstojna, problematična je njuna površina.
Kamnarska in parketarska industrija sta že našli odgovor na tovrstna vprašanja staranja in obrabe materialov: polirani kamni se umikajo drugače površinsko obdelanim (brušenim, krtačenim, staranim …), les pa se ne lakira, ampak olji in voska. Industrija je sprožila nove smernice, ki so povsem skladne s preostalimi smernicami današnjega časa. Iskani so izdelki, obleka in hrana iz naravnih, razgradljivih ali za reciklažo primernih materialov, brez konzervansov in škodljivih snovi … Čedalje bolj smo ozaveščeni, a svet okoli nas je vse bolj onesnažen. To je na žalost paradoks današnjega časa.
V podjetju Mineral, kjer ste bili zaposleni, ste bili zelo dejavni: organizirali ste tri simpozije o naravnem kamnu, bili soavtorica in urednica knjige Pohorski tonalit, tehnična urednica knjige Antona Ramovša Podpeški in pisani ter črni lesnobrdski apnenec skozi čas ... Vaše področje delovanja je presegalo arhitekturni okvir. Če se ne motim, ste bili vodja trženja?
V podjetju Mineral sem bila vodja trženja. Takratni direktor Miran Lampret je imel izjemen občutek za to področje, zato mi je bilo sodelovanje z njim v veliko veselje. Ramovševa knjiga, ki ste jo omenili, je nastajala pravzaprav že pred mojim prihodom v Mineral, na pobudo še enega velikega poznavalca naravnega kamna, takratnega komercialnega direktorja Marjana Porente. Izid omenjene knjige je bil pravzaprav začetek trženjske dejavnosti v Mineralu.
V tujini izdajajo različne publikacije o naravnem kamnu, med sejmi, povezanimi s kamnom, pripravljajo izbore in nagrajujejo najboljša arhitekturna dela, narejena iz naravnega kamna, organizirajo predavanja, okrogle mize, hišne sejme in predstavitve »know-howa« o naravnem kamnu. V komerciali podjetja Mineral smo bili zaposleni ambiciozni mladi ljudje, ki smo take dogodke želeli organizirati tudi v Sloveniji. Prek simpozijev, ki smo jih pripravili, prek izdanih publikacij in udeležbe na velikih mednarodnih kamnarskih sejmih smo se želeli približati predvsem arhitektom in investitorjem.
Simpoziji, ki smo jih prirejali, so imeli vrhunske predavatelje – na čelu z že omenjenim Borisom Podrecco – in odlične, tako vsebinsko kot tudi tehnično, publikacije. Kot zanimivost naj omenim, da so publikacije oblikovali v podjetju IMC.
Čeprav sem bila v Mineralu zaposlena le štiri leta, sem takrat pridobila veliko znanja o kamnu, njegovem pridobivanju, obdelavi in vgradnji. Spoznala sem različne strokovnjake: geologe, kamnoseke, arhitekte, kiparje, restavratorje, umetnostne zgodovinarje in druge, ki se pri svojem delu ukvarjajo s kamnom. Moje takratno delovanje je vsekakor preseglo arhitekturni okvir. Bolje rečeno, zapolnilo ga je z novim znanjem.
Ste strokovnjakinja za naravni kamen in avtorica oziroma urednica številnih publikacij o naravnem kamnu. Ali to pomeni, da pri svojih projektih uporabljate večinoma kamen?
Ne, nikakor. Kamen je namreč poseben material, ki ga je treba vgrajevati v pravih količinah in spoštljivo. Sodi v pomembnejše stavbe, na primer javne ali poljavne, ne pa v delavnice. Seveda tudi v stanovanjske stavbe, da ne bo pomote. V sakralni arhitekturi ima pomen trajnosti, večnosti. Kamen je artefakt, ni zgolj gradivo. Iz njega so bile narejene že piramide, pa še vedno kljubujejo času. Znana je egipčanska misel: Vsi se bojimo časa, ampak čas se boji piramid. Kamen uporabim tam, kjer sta potrebni trajnost in trpežnost materiala, obenem pa je tlak, obloga ali drug izdelek tako pomemben, da je kamen prava in primerna izbira.
Ukvarjate se z načrtovanjem objektov, prenov in notranje opreme ter svetovanjem. Kako je videti načrtovanje notranje ureditve? Ali ima naročnik običajno svoje zamisli, ki jih vi le nadgradite, in svoje izvajalce ali od vas pričakuje celotno rešitev, od ideje do izvedbe?
Večina investitorjev ima že na prvem sestanku vsaj kakšno zamisel. Nekateri med njimi imajo dobro predstavo o prostoru in odlične predloge, drugi ne. Nekateri celo želijo uveljaviti svoje želje, ki v danem prostoru niso uresničljive. Zavedam se, da je vloga arhitekta pomembnejša od vloge tehničnega risarja. Seveda poskušam upoštevati investitorjeve želje, kadar niso v nasprotju s strokovnimi normami, z mojim prepričanjem in izkušnjami. Investitorji imajo le redko tako široko znanje o prostoru kot arhitekti. Sama seveda ne vem, kako investitor biva, to pa izvem iz pogovora z njim. Zaupanje med arhitektom in investitorjem je zelo pomembno.
Druga skrajnost so investitorji, ki ti v celoti prepustijo odločanje. So zelo redki in svojevrsten izziv, saj do konca ne veš, ali bodo zadovoljni z rezultatom.
Za zdaj je moje delo še vedno vezano izključno na oblikovanje, svetovanje in lahko tudi nadzor. Izvajalcev ne izbiram in jih tudi ne ponujam. Vem, kateri – od teh, s katerimi sem že sodelovala – so dobri in korektni, zato jih z največjim veseljem priporočim. Izvajalce v mojem primeru vedno naroči in plača investitor.
Kakšna bi bila vaša sanjska hiša? Za katere talne obloge bi se odločili in zakaj?
To vprašanje je za arhitekta zelo težko. Pri svojem delu se srečujem z vedno novimi materiali in načini vgradnje, imam vedno nove ideje in rešitve in lahko sem kreativna 24 ur na dan. Zato doslej nisem razmišljala o svoji sanjski hiši. Vsekakor bi morala biti preprosta in transparentna, nekje zunaj pozidanega območja. Dovolj na samem, da bi tudi zunaj nje lahko uživala v miru in tišini.
Všeč so mi naravni tlaki, predvsem les. Les v hiši in zunaj nje, kamen pa predvsem zunaj. V notranjosti je kamen lahko na pultu, steni ali v umetnini. Nekje, kjer ga lahko gledam od blizu.
Ob upoštevanju naročnikovih želja so pri izbiri talne obloge za vas odločilni uporabnost, zunanji videz, preprosto vzdrževanje, obstojnost ...?
Pri svojem delu se odločam glede na zunanji videz in uporabnost. To dvoje mora biti vedno povezano.
Vzdrževanje in obstojnost sta relativna pojma. Naravni materiali se starajo podobno kot ljudje. Zdrsane kamnite stopnice nosijo v sebi zgodbo in so lahko celo imenitnejše od novih. Enako velja za les. Res pa je, da poliran kamniti tlak in lakiran parket sčasoma izgubita sijaj in se na mestih, kjer je frekventnost največja, zdrsata oziroma poškodujeta. Oba sta še vedno uporabna in obstojna, problematična je njuna površina.
Kamnarska in parketarska industrija sta že našli odgovor na tovrstna vprašanja staranja in obrabe materialov: polirani kamni se umikajo drugače površinsko obdelanim (brušenim, krtačenim, staranim …), les pa se ne lakira, ampak olji in voska. Industrija je sprožila nove smernice, ki so povsem skladne s preostalimi smernicami današnjega časa. Iskani so izdelki, obleka in hrana iz naravnih, razgradljivih ali za reciklažo primernih materialov, brez konzervansov in škodljivih snovi … Čedalje bolj smo ozaveščeni, a svet okoli nas je vse bolj onesnažen. To je na žalost paradoks današnjega časa.
V podjetju Mineral, kjer ste bili zaposleni, ste bili zelo dejavni: organizirali ste tri simpozije o naravnem kamnu, bili soavtorica in urednica knjige Pohorski tonalit, tehnična urednica knjige Antona Ramovša Podpeški in pisani ter črni lesnobrdski apnenec skozi čas ... Vaše področje delovanja je presegalo arhitekturni okvir. Če se ne motim, ste bili vodja trženja?
V podjetju Mineral sem bila vodja trženja. Takratni direktor Miran Lampret je imel izjemen občutek za to področje, zato mi je bilo sodelovanje z njim v veliko veselje. Ramovševa knjiga, ki ste jo omenili, je nastajala pravzaprav že pred mojim prihodom v Mineral, na pobudo še enega velikega poznavalca naravnega kamna, takratnega komercialnega direktorja Marjana Porente. Izid omenjene knjige je bil pravzaprav začetek trženjske dejavnosti v Mineralu.
V tujini izdajajo različne publikacije o naravnem kamnu, med sejmi, povezanimi s kamnom, pripravljajo izbore in nagrajujejo najboljša arhitekturna dela, narejena iz naravnega kamna, organizirajo predavanja, okrogle mize, hišne sejme in predstavitve »know-howa« o naravnem kamnu. V komerciali podjetja Mineral smo bili zaposleni ambiciozni mladi ljudje, ki smo take dogodke želeli organizirati tudi v Sloveniji. Prek simpozijev, ki smo jih pripravili, prek izdanih publikacij in udeležbe na velikih mednarodnih kamnarskih sejmih smo se želeli približati predvsem arhitektom in investitorjem.
Simpoziji, ki smo jih prirejali, so imeli vrhunske predavatelje – na čelu z že omenjenim Borisom Podrecco – in odlične, tako vsebinsko kot tudi tehnično, publikacije. Kot zanimivost naj omenim, da so publikacije oblikovali v podjetju IMC.
Čeprav sem bila v Mineralu zaposlena le štiri leta, sem takrat pridobila veliko znanja o kamnu, njegovem pridobivanju, obdelavi in vgradnji. Spoznala sem različne strokovnjake: geologe, kamnoseke, arhitekte, kiparje, restavratorje, umetnostne zgodovinarje in druge, ki se pri svojem delu ukvarjajo s kamnom. Moje takratno delovanje je vsekakor preseglo arhitekturni okvir. Bolje rečeno, zapolnilo ga je z novim znanjem.
