Ulica v Barceloni
To je zgodba o ulici, trgu, atmosferi prostora in njegovih bistvenih značilnostih. Fenomen razmerij je v arhitekturi povezan z opazovalcem, ki do opazovanega zavzame svojo držo ... Arhitektura in njena razmerja so del antropološke (ali materialne) in psihološke (ali nematerialne) »prabiti« človeka ter z vidika uporabnika zaznamujejo prostor. Percepcija ali vizir opazovanja je tako določen s človeško širino in sposobnostjo doživetja, ki jo vključuje. Tako lahko ulica vsebuje nemalo fizičnih dejavnikov, kot so materiali, osvetlitev, zelenje in barve, ki skupaj s psihološkim dojemanjem opazovalca dobivajo nov, preneseni pomen. In prav zaradi teh razmerij ima lahko ulica prav svojevrstno naravo. »Dobra« ulica vsebuje najpomembnejše: dobro razmerje, ki se vzpostavi takrat, ko je dana možnost poenotenja narave prostora na antropološki in psihološki ravni. Takrat lahko govorimo o ravni lokalne vsebine in opredelitvi kraja ...
Primer je majcena (in nasploh) nepomembna ulica v Barceloni. Ulica, v kateri se življenje izmika tlakom, pregretim od sonca, in zelo intimno uvaja lokalni značaj v skoraj pretihem, od hrupa umaknjenem delu glavnega mesta Katalonije. Opazovali jo bomo z vidika njenih (fotografskih) značilnosti.
Zgodba o (zimzelenem) uličnem gozdu se začne takrat, ko nas zelenje ponese v svet daljnih parkov in gozdov, da si lahko uredimo misli, se dotaknemo listov in ovohavamo cvetje. Celo več: razmerje med ulico in zelenjem nas pelje do pozitivne atmosfere in dobrega počutja. Kaže, kot da bi vse nenadoma zastalo, da je vse pripravljeno in postavljeno samo za nas. Ulica takrat postane prizorišče, zeleni teater, del gozda ...
Ulica kot scena. Lokalno (človeško) razmerje dovoli opazovalcu, da vidi in prepozna. Obkrožajo nas bogati detajli in ulična oprema, ki nas nagovarjajo, dajejo smer in ustvarjajo vezi. Vodijo nas lesena vrata sredi »okamnele« in stroge fasade, usmerja nas nebo, ujeto med strehe hiš. Ali pa nastopamo na ulici kot v gledališču, kjer nas nagovori (celo) majhen ulični lestenec, kjer so barve katalonske zastave nedvoumni kazalnik naše lokacije in burne zgodovine ...
Materiali in njihova senčna stran. Kamen je s svojo značilno teksturo ena izmed mnogih materialnih variacij uličnih osmislitev. Pomeni moč in eleganco, stalnost in neuničljivost. Zob časa nakaže, od kod prihajamo in kam gremo. Kamen tako kot mi razpada in je hkrati večno »lep«. Večnost je ujeta v kamnu. Oblika ali dodelan motiv, roka kamnoseka in ideja večne lepote so mu dali smisel, zato še vedno stoji. Močna sončna svetloba mu nadene senco, ki se razleze po obzorju neuničljivosti. Kamen tudi hladi. Narava ulice se tako zazna na uličnem tlaku in fasadah, ki skupaj s kamnitimi zložbami opredeljujejo kontrast in dajejo čar prostoru. Kamen nam ne odgovarja, temveč le nemo sledi.
Ta nesporno kakovostna in kompleksna povezava med različnimi uličnimi scenografijami in njihovo variacijo glede na čas uporabe je mogoča le z dobrim proporcem, to je razmerjem med ulico in uporabnikom – in nasprotno, njenimi fizičnimi lastnostmi, lokacijo in postavljanjem uličnih oznak, tako imenovanih simbolov, ki jih nevede beremo in jim sledimo. Tudi psihološka komponenta ne more zares slediti (fizični) zaznavi prostora ali je voditi, je pa nedvomno tihi spremljevalec obiskovalca in nuja okarakteriziranih urbanih okolij. Kar spomnimo se, kolikokrat smo ob sprehajanju po takih lokacijah pogledali nazaj, čez ramo v senco, zelenje; kolikokrat nam je misel, da nam nekdo sledi, skalila naš notranji mir. Tako je tu, v teh (nepomembnih) katalonskih ulicah. Spoštljivo, strašljivo in veličastno.
Material in njegova senca
Lestenec in njegova senca
***
Nikola Carević, u. d. i. a.
Mitja Pekeč, u. d. i. a.
Fotografije: arhiv avtorjev
***
