Od več vrst hrastov (dob, graden, cer, puhasti hrast) sta za lesnopredelovalno industrijo pomembna le dob (Quercus robur L, Q. pedunculata Ehrh., lužnjak, hr.) in graden (Quercus petraea Liebl, Q. sessiliflora Salisb., kitnjak, hr.). Obe vrsti sta razširjeni po vsej Evropi. Dob raste v ravninah in predgorjih na globokih, plodnih in vlažnih tleh (Krakovski gozd v Sloveniji, v Slavoniji na Hrvaškem), graden pa na peščenih, suhih tleh gričevij in sredogorij.

Po lastnostih in zgradbi lesa med dobom in gradnom ni pomembnejših razlik. Ne moremo ju zanesljivo ločevati niti makro- niti mikroskopsko. Oba sodita med venčasto porozne vrste z obarvano jedrovino, ki se ostro loči od beljave. Beljava je navadno ozka in rumenkasto bela, jedrovina pa rumenkasto rjava in na svetlobi potemni. Branike so izrazite.

 

Kot pri vseh venčasto poroznih listavcih so traheje na prečnem prerezu vidne s prostim očesom kot pore, na vzdolžnem prerezu pa kot žlebiči. Poleg zelo finih enorednih trakov so v lesu tudi zelo široki in visoki, ki jih opazimo s prostim očesom in se na tangencialnih površinah vidijo kot dolge svetle proge, na radialnih pa kot svetlikajoče se ploščice (zrcalca).

Barva lesa je posledica različnih dejavnikov, ki odločajo o vrsti in intenzivnosti barve. Nemci v splošnem razlikujejo dve barvi hrasta. Svetlejša je medeno rjava »Mild«. Hrast ima ožje branike in je praviloma graden. Temnejši vrsta hrasta »Hart« je bolj lisasta, ima širše branike in je praviloma dob.

 

Jedrovina se različno obarva tudi zaradi širine branik in gostote lesa. Širše so branike, temnejši je les. Različni barvni odtenki nastanejo v odvisnosti od usmerjenosti vlaken. Radialne deščice so praviloma svetlejše kot tangencialne, ker so svetlejši trakovi. Obarvanost jedrovine je odvisna tudi od območja rastišča in podnebnih razmer.

 

Čim bolj je les obdelan (brušen s finimi brusilnimi papirji), tem bolj je izrazita barva in večji sijaj. Na barvo vpliva tudi vrsta uporabljenega laka. Parket, ki je lakiran s kislinskim lakom, je bolj izrazito rjavkasto rumene barve kot parket, ki je lakiran z vodnim lakom. Na sliki št. 1 se lepo vidi barvna raznolikost hrasta, kjer je deset odtenkov.

Med planskim gospodarstvom so proizvajalci parketa dobivali surovino z najbližjega gozdnogospodarskega območja. Hlodovina je bila z enega območja in enotne barve, tako da se niso mešale različne vrste hrasta. Zdaj proizvodnje parketa kupujejo surovino na prostem trgu in je veliko večja verjetnost mešanja različnih vrst hrasta.

 

Pri ocenah kakovosti položenega hrastovega parketa se velikokrat srečujemo z vprašanjem večjih in manjših barvnih razlik. Kakovost parketnih deščic se določa v surovem stanju pred lakiranjem. To je pomembno, ker lak na lesu deluje na napake kot povečevalno steklo. Zelo majhne barvne razlike pred lakiranjem postanejo zelo velike po njem.

 

Standardi, na primer JUS, predvidevajo za prvo kakovost parket, ki ima majhne razlike v barvi. Standard DIN predvideva naravno barvo hrasta z ne prevelikimi barvnimi razlikami. Predlog evropskega standarda prEN dopušča majhne razlike v barvi.

 

Menimo, da je treba pri ocenah barvnih razlik gledati položeni parket kot celoto. Kadar je parket lepega videza in so parketne deščice nekoliko bolj pisane, druge napake, ki jih dovoljuje standard, pa so v mejah dovoljenega, parket razvrščamo v prvi kakovostni razred.

Nace Kregar, univ. dipl. inž. les.
Inspect, d. d., Ljubljana

Viri
Jugoslovanski leksikografski zavod:
Šumarska enciklopedija, Zagreb 1983
R. Pipa: Anatomija in tehnologija lesa,
Lesarska založba, Ljubljana 1993
Ž. Gorišek, M. Geršak, T. Čop, V. Velušček,
C. Mrak: Sušenje lesa, Lesarska založba
Ljubljana 1994
Informationsdienst Holz