V oblikovanju notranjih prostorov je premišljena uporaba barve eden izmed učinkovitih dejavnikov, s katerimi vplivamo na zaznavo velikosti in razmerij prostora, predvsem pa je barva učinkovito sredstvo za ustvarjanje različnih ambientalnih atmosfer.
Vsaka barva ima svoje psihološke posebnosti in neposredno vpliva na duševno počutje ter čustva ljudi v prostoru. Določene barve spodbujajo željo po aktivnosti in komunikaciji, ustvarijo vedro, dinamično ali razburljivo atmosfero, druge barvne kombinacije pa vzpostavljajo harmonijo, mir in ravnotežje. Čeprav se pri oblikovanju splošne atmosfere interiera ukvarjamo z usklajevanjem različnih dejavnikov, kot so na primer naravna svetloba, kompozicijsko prostorsko ravnotežje, upoštevanje osnovnih oblik predmetov v prostoru, značilnosti uporabljenih materialov in njihovih tekstur itd., pa bo prav izbor specifične barve določil karakter prostora. Tako bo prostor, kjer bo prevladovala rdeča barva, izžareval moč, žarenje in toplino, v zelenih in rumenih interierih bomo bolj kreativni, saj obe barvi spodbudita tudi občutek miru in koncentracijo, medtem ko bodo svetlo modri interieri delovali vedro in sproščujoče.
Doživljanje barv in barvnih harmonij je pogojeno po eni strani s kulturnim okoljem in z modnimi smernicami določenega časa, po drugi pa tudi s subjektivnim okusom, senzibiliteto in izobrazbo posameznika. Vsako kulturo v določenem zgodovinskem obdobju označuje specifičen izbor priljubljenih barvnih kombinacij, ki ga določa prevladujoči modni trend oziroma slog. Sociološki vidik barve, torej modne vrednostne sodbe dobrega okusa in individualno psihološko doživljanje prijetnih ali pa vsiljivih barvnih kombinacij sta sicer dva spreminjajoča in relativna vidika teorije o barvah. Ob tem obstajajo tudi določene stalnice v doživljanju barv in barvnih kombinacij, ki so pogojene s splošnimi psihofiziološkimi dejavniki človeške percepcije. Psihološki vpliv barv na človeka je namreč dokazan tudi fiziološko: tople barve spodbujajo delovanje krvnega obtoka in dvigajo krvni tlak, kar spodbuja željo po aktivnosti in dinamiki, hladni zeleni in modri toni pa pomirjajo in sproščajo. Upoštevanje zakonitosti delovanja barv na razpoloženje posameznika ima bistveno vlogo v oblikovanju interierov, saj delujejo univerzalno, ne glede na kulturne ali karakterne posebnosti uporabnikov ambienta.
Pri izbiranju osnovne barvne kombinacije določenega prostora je poznavanje osnov barvne teorije bistvenega pomena. Za razumevanje učinkov vsake barve in njihovih kombinacij se pogosto uporablja shemo barvnega kroga ali barvnih teles, kjer so razporejene primarne in sekundarne barve ter odvisno od kompleksnosti kroga tudi barvni odtenki, ki nastanejo z njihovim mešanjem. Barvni krog prikazuje vse spektralne barve, ki se enakomerno prelivajo ena v drugo. Je praktično orodje za izbiranje barvnih harmonij, saj lahko z njim opazujemo odnose med barvami. Osnovni zakon barvne harmonije temelji na zakonu komplementarnosti: barve so harmonične takrat, kadar si v barvnem krogu stojijo diametralno nasproti in z mešanjem ustvarijo nevtralno sivo. Najbolj harmonični barvni kontrasti so torej komplementarni pari barv.
Harmonija pomeni v našem vizualnem sistemu psihofizično ravnotežje, osnovni princip harmonije pa je izpeljan iz zakona komplementarnosti, ki temelji na fiziologiji. V barvnem krogu lahko opazujemo tudi kompleksnejše harmonične barvne sestave, saj lahko z vrisovanjem različnih geometrijskih likov v sredino kroga povezujemo barve po zakonih barvne kompozicije in tako ustvarimo usklajena barvna sozvočja. Glede na obliko lika, ki ga vrisujemo, ločimo barvna dvozvočja, trozvočja, štirizvočja itd. Z razliko od dvozvočja ali barvne diade, ki nastane z vrisom premice med dvema komplementarnima in nasproti ležečima barvama, pa nastane barvno trozvočje ali harmonična triada s kombiniranjem barv, ki v barvnem krogu stojijo v ogljiščih enakostraničnega ali enakokrakega trikotnika. Načeloma velja, da so harmonične vse barve v krogu, ki so med seboj v enaki razdalji, ne glede na obliko lika (trikotnik, pravokotnik, šesterokotnik itd.), ki ga vrisujemo. V vseh kompleksnejših barvnih kombinacijah pa je pomemben dejavnik končnega učinka harmonije tudi količinsko razmerje uporabljenih barv.
V teoriji o barvnih harmonijah govorimo o desetih osnovnih barvnih sestavih, ki jih zlahka določimo s pomočjo barvnega kroga: akromatičen sestav je brezbarvna kombinacija črnih, belih in sivih tonov; analogen sestav združuje katerekoli tri zaporedne barve ali barvne odtenke v barvnem krogu; neskladen sestav je kombinacija določene barve z barvo, ki je v barvnem krogu desno ali levo od njene komplementarne barve. Komplementarni harmonični sestav temelji na uporabi dveh komplementarnih barv, ki sta si v barvnem krogu diametralno nasproti, torej na izboru zelene in rdeče, oranžne in modre ali pa vijolične in rumene barve. Monokromatični sestav temelji na uporabi barve v kombinaciji z njenimi odtenki, nevtralni harmonični sestav pa nevtralizira osnovno izbrano barvo z dodatkom njenega komplementa ali pa črne barve. Delno komplementarna harmonija uporabi barvo in dva tona, ki se nahajata v barvnem krogu na nasprotni strani z obeh strani njene komplementarne barve. Poleg teh barvnih sestavov so izjemno harmonična tudi trozvočja primarnih barv, torej kombinacija nasičene rdeče, rumene in modre barve, trozvočje sekundarnih barv zelene, vijolične, oranžne ter terciarni triadni sestav, ki združuje eno od dveh kombinacij terciarnih barv, ki so si v barvnem krogu med seboj enako oddaljene.
Pri izboru dominantne barvne harmonije v interieru upoštevamo tudi nekaj osnovnih dejstev, ki doprinesejo h kakovostni zasnovi celotne oblikovalske sheme. Ko razmišljamo o zaznavi volumna prostora, je poznavanje tonskega delovanja barve ključnega pomena. Temni barvni toni in tople barve poudarijo stene, ki tako izstopijo in se navidezno približujejo gledalcu; svetle in hladne barve pa se vizualno umikajo in optično povečajo, razširijo prostor. Osredotočimo se tudi na arhitekturne posebnosti prostora ter se odločimo, kaj bomo poudarili, izpostavili in kaj zakrili: stropne ali stenske reliefe in teksture lahko z barvo poudarimo ali prikrijemo ter s tem vplivamo na zaznavanje voluminoznosti. Barvo stropa lahko razširimo na zgornji del sten in s tem zaokrožimo oziroma zapremo volumen prostora. Prav tako lahko vplivamo na zaznavo višine stropa, saj lahko ozkost ali zadušljivost prostora optično popravimo z ustrezno barvo sten. Na splošno velja, da temni toni povzročijo učinek umikanja, poglabljanja površine, luminozni barvni toni pa poudarijo obarvane površine. V reliefnih in teksturnih poudarkih upoštevamo predvsem svetlo-temne in toplo-hladne učinke barv.
V ozkem prostoru lahko s temnejšimi stenami in svetlim ozadjem oziroma dnom hodnika zožimo in podaljšamo prostor, in obratno, s svetlimi stenami in temnim zaključkom prostor razširimo. Pri tem lahko uporabimo enobarvno paleto različnih svetlostnih gradacij ali pa kontrastno kombinacijo. Za poudarke določenih predelov sten uporabimo mat in goste barvne odtenke, ki pritegnejo pozornost in s tem določijo orientacijo prostora.
V praksi oblikovanja interierov so najpogosteje uporabljene barvne harmonije monokromatičnih sestavov, akromatskih sestavov, kontrastov komplementarnih, torej nasprotujočih si barv, dvobarvnih ambientov in ravnovesja barv različnih barvnih skupin.
V monokromatskih, torej enobarvnih ambientih pazimo na subtilne razlike med odtenki ene barve. Odtenke lahko določimo kot tonsko razvrstitev svetlejših in temnejših tonov ali pa variiramo vrsto barvnega odtenka z dodajanjem majhne količine druge barve v osnovno barvo. Na ta način lahko na primer razgibamo zelen monokromatski ambient z odtenki pistacije, olivno zelene, žadaste, travnato zelene ipd. V modrem prostoru lahko sestavljamo sinje ali nebesno modro barvo, mornarsko modro, prusko, ultramarin in druge modre odtenke. Pri imenovanju rdečih odtenkov se pogosto navdihujemo v naravi, saj govorimo o krvavo rdeči, zemeljsko rdeči barvi (terakota), rdeče in rožnate odtenke pa poimenujemo z imeni sadja in rož: škrlatno rdeča, makovo rdeča, jagodno rdeča, češnjevo rdeča, malinovo rožnata, ciklamna, slivova, vijolično rdeča ipd.
Monokromen prostor lahko razgibamo tudi z uporabo barvnih svetlob, saj bo vsaka barva v različnih osvetlitvah delovala drugače. Prav tako lahko poenotimo sicer večbarven prostor z enobarvno osvetlitvijo, ki bo različne barvne predmete v prostoru poenotila v odtenke barve, s katero jih osvetljujemo, in tako vnesla v prostor monokromen karakter. Najbolj čiste barvne tone odsevajo beli materiali. Namesto barvne razsvetljave lahko uporabimo tudi transparentne barvne predmete ali površine: svetloba, ki prehaja skozi barvni prozorni material, obarva okoliški prostor in predmete v njem ter jih obarva v podobnem barvnem odtenku.
Monokromatskemu prostoru soroden je tudi dvobarvni ambient, katerega osnovni karakter je odvisen od psiholoških učinkov barv, ki jih kombiniramo. Kadar združujemo barvi, ki mejita v barvnem krogu ena na drugo, dobimo zelo umirjeno harmonično barvno shemo, ki daje pretežno monokromen vtis. V prostoru, kjer se odločimo za kombinacijo dveh toplih barv in njunih odtenkov, bomo ustvarili dinamično in vitalno atmosfero, dvobarven ambient v hladnih tonih pa bo nasprotno deloval pomirjujoče, elegantno in meditativno. Pri poudarjanju hladnih karakteristik ambienta si lahko pomagamo tudi z izbiro hladnih materialov, kot so kovina, steklo, keramika ali porcelan; pri tem lahko dodatek ene tople barve povsem spremeni vzdušje. Z dvema kontrastnima barvama lahko poudarimo razmejitev dveh prostorov ali ustvarimo optično razdelitev sicer enotnega prostora.
Akromatski barvni sestav, ki združuje bele, črne in odtenke sive barve, je značilen zlasti za minimalistično oblikovanje prostorov. Eleganca in preprostost te barvne kombinacije poudari strukture in materiale v prostoru ter karakter pohištva ali dekorativnih predmetov. Bela in črna barva uvedeta v prostor antagonizem in kontrast, obe barvi pa sta z optičnega vidika tudi najbolj dovzetni za igro svetlobe. Prav zato je v akromatskem prostoru bistven izbor materialov in tekstur, saj bomo odtenke znotaj bele ali črne barve določili s tipom same površine, ki je lahko sijoča ali mat, gladko ali grobo teksturirana. Ključen je tudi izbor ustrezne razsvetljave: grobo teksturirana tkanina bo zaradi svetlobnih senc in odbojev delovala obarvana v mnogih odtenkih, luminozne in sijoče površine pa odbijajo svetlobo ter z zrcaljenjem in pomnoževanjem svetlobnih odtenkov dematerializirajo tako površino kot sam predmet v prostoru.
Večbarvni harmonični sestav, kjer združujemo barve iz različnih barvnih družin, aktivira imaginacijo in sproža dinamiko, zato je primernejši za družabne prostore, kjer smo dejavni, kreativni ali komunikativni. Pri izboru in uporabi kontrastnih barv moramo biti pozorni predvsem na uporabljeno količino določenega odtenka. Izhodiščna odločitev naj temelji predvsem na izboru toplega ali hladnega osnovnega barvnega tona (topla barva za domačnost in svetlost prostora, hladna za umiritev). Ne glede na izbran tip kombinacije različnih barv pa je pomembno, da barve uporabimo v sledečih razmerjih: osemdeset odstotkov dominante barve, petnajst odstotkov druge in pet odstotkov tretje barve. Večbarvnost lahko v prostor vnesemo tudi z barvnimi vzorci. Priporočljivo je, da uporabimo vzorce le za dekoracijo ene stene, medtem ko pobarvamo ostale stene v odtenkih, ki se nahajajo v osnovni paleti živobarvnega vzorca.
Zlasti združevanje dinamičnih komplementarno kontrastnih barv ustvari spektakularen in drzen karakter ambienta. Te kombinacije izražajo izrazito osebnost lastnika prostora in na obiskovalca delujejo provokativno. Kontrast temelji na izboru dveh komplementarnih odtenkov (rumene in vijolične, rdeče in zelene ali modre in oranžne), dodana tretja barva pa naj bi bila v odtenku ene od osnovnih dveh, kar omili in pomiri celoto. Tudi pri uporabi kontrastnih barv pazimo na izbor materialov, saj je pomembno, da površine in snovni učinki tekstur ne izstopajo.
Sodobni barvni trendi v oblikovanju interierjev se tudi danes pogosto navdihujejo v minimalističnem, izčiščenem in funkcionalnem slogu bivalnih prostorov, kjer prevladujejo nevtralne barvne kombinacije belih, bež in sivih odtenkov, ki delujejo nevsiljivo, lahkotno in uniformno. Kljub izjemnim barvnim paletam, ki jih je omogočil razvoj novih tehnologij in znanosti v industrijskem pridobivanju barv, so ljudje pri uporabi intenzivnih barvnih kombinacij mnogokrat zadržani. Strogost in monotonost izčiščenih ambientov pogosto poživljajo predvsem barvni dodatki, kot so luči, blazine, zavese, okrasni predmeti in redkeje barva sten, tal ali pohištva. Poleg priljubljenega minimalizma pa se v oblikovanju interierjev vrača tudi težnja glamuroznih in barvitih notranjščin, saj se mnogi vodilni oblikovalci po desetletjih asketskih modernističnih ambientov ponovno odločajo za bolj nasičen in topel slog stanovanjske opreme, ki se eklekticistično navdihuje v eksotičnih (orientalskih, azijskih ipd.) ambientih ali različnih pop, etno ali tehno kulturah.
doc. mag. Uršula Berlot, akad. slik.
Fotografije: arhiv avtorice
