TERACO (TERRAZZO) TLAKI, 1. del

Teraco tlak je oblika dekorativnega mozaičnega kamnitega tlaka oziroma mozaičnega tlaka iz umetnega kamna, ki se izdeluje z vlaganjem koščkov marmorja v zalivno maso ali malto, nato pa se strjena površina brusi in polira, da dobimo ravno, gladko in spolirano oziroma svetlečo površino. Izraz teraco, ki se uporablja že stoletja, izvira iz italijanske besede »terrazza«, kar pomeni terasa.

V okviru sekcije proizvajalcev posameznih elementov in polagalcev teraco zaključnih oblog ter njihovih združenj po različnih državah se ta tradicionalni material opisuje kot:

»Teraco je kompozitni material, sestavljen iz marmorja, granita, kremena, oniksa, stekla ali drugih ustreznih koščkov v portlandskem cementu, polimerni matriki ali kombinaciji obeh. Teraco se vliva, neguje, grundira, brusi in polira. Najpogosteje se uporablja kot zaključna obloga za tlake, stopnice in stene. Teraco se lahko polaga z vlivanjem na kraju samem in situ ali kot predizdelek. Vanj se lahko vključujejo tudi že vnaprej izdelani različni vzorci, kot so bordure, rozete, razni okraski, cvetni ali drugi motivi ...«

 

»Rustic oziroma prani kulir terrazzo je različica, pri kateri se namesto brušenja in poliranja opravi pranje površine z vodo ali kako drugače, da se razkrijejo vnesena zrna ali odkruški. Za te vrste teraca se lahko uporabljajo tudi kremenjakova, kremenčeva ali prodnata rečna zrna agregata.«

»Mozaik je umetniški zaključek, sestavljen iz ročno odrezanih koščkov stekla, barvnih kamenčkov ali marmorja, imenovanih tessarae. Tessarae so ročno položeni na papir tako, da sestavljajo mozaične ponjave oziroma plošče. Te mozaične ponjave se nato na kraju samem položijo v malto, da bi ustvarile lep ornamentni ali figuralni okras v tlaku, na steni in drugem.«

Mozaiki so se izdelovali tudi iz drugih materialov: opečnih, keramičnih kock, steklaste mase, drugih kamnin lepih odtenkov, raznih vložkov – kovin, poldragih kamnov, kosti … Taki mozaiki so se največkrat uporabljali za izdelavo talnih mozaikov, redko pa za stene, loke, oboke, polkupole in kupole.

Način izvedbe se je v časovnih presledkih uporabljal že od 15. stoletja. Skrbno so zbirali kamne raznih vrst in barv, s katerimi so polagalci lahko ustvarjali različne ornamente in figure. Stari beneški mojstri so teraco na široko uporabljali za okraševanje in popestritev dvorišč in vil svojih zavetnikov. Za dekoracijo so uporabljali tudi kamne iz bližnje reke, ki so jih nato brusili z napravami po načelu vzvoda (Benetke 1581). Nekatere od teh tlakov lahko vidimo še danes v vsej svoji lepoti in nepoškodovane kljub večstoletni uporabi.

Teraco je v osnovi narejen iz ostankov marmorja, ki so ga uporabili pri drugih delih. Koščki marmorja so se polagali na glino, nato zatesnili in utrdili s kozjim mlekom. Od 18. stoletja se je namesto gline uporabljal portlandski cement. V tem času se je razvil poklic »terrazzieri« – teracerjev, ki se je z migracijo kmalu razširil po Evropi in svetu. Teraco se je še vedno uporabljal v javnih zgradbah, predvsem pri premožnejših lastnikih hiš, dokler se ni leta 1920 pojavila ponudba električnih industrijskih brusilnikov kamna ali betona.

Ena izmed tehnološko-tehničnih metod izdelave teraco tlakov je bila, da se je prostor razdelil na mrežo polj z lesenimi okvirji kvadratnega prereza debeline od 3 do 4 centimetre. Svežo mešanico marmornih drobcev in cementa so vlili v izmenična polja, povaljali, gladko in enakomerno zagladili ter pustili, da se strdi. Za doseganje različnih barvnih odtenkov so v mešanico dodajali tudi marmorni prah. Nato so se okvirji odstranili, preostala polja pa obdelala po enakem postopku. Kjer so se za porazdelitev prostora uporabljale lesene letve, so se praznine za njimi pozneje zapolnile z drugim materialom, na primer z medeninastimi letvami ustreznih mer. Ko se je mešanica zadosti strdila, so se za zagladitev površine uporabljali električni industrijski brusilniki in polirni stroji. Obdelava tlaka se je končala z uporabo mešanice voska, lanenega olja in terpentina. Ko se je tlak posušil, se je preščetkal s šibko raztopino luga (sodium hydroxide) in toplo vodo.

Tehnike izdelave teraca in mozaika

Izdelava teraca temelji na tehniki izdelave mozaika, ki je najstarejša umetniška tehnika (Mezopotamija, Grčija, Rim, Bizanc). Domenico Ghirlandaio je mozaične tehnike imenoval »pittura per l'eternità« (slikarstvo za večnost).

Beseda mozaik ima v različnih jezikih različen izraz in pomen: grško musaikon (mosaike tehne) in museion po latinskem musivium (opus – izraz od konca 2. ali z začetka 3. stoletja pred Kristusom), arabsko musáuvak (okrašen) po latinskem musaea (s školjkami, kamenčki krašene votline ali jame – bivališča nimf in muz, opus musaeum). V srednjem veku so se za mozaične tehnike uporabljali izrazi musaicum, mosaique, musykke, mosaick ...

V splošnem ločimo:

> izhodiščni tehniki:
– obloga iz prodnikov in teraco,
– obloga iz kamnitih plošč nepravilne ali pravilne oblike;
> poglavitne tehnike:
– opus signium,
– opus tesselatum,
– opus vermiculatum,
– opus sectile.

Izhodiščni tehniki
Ena od tehnik se je razvila na podlagi polaganja prodnikov v vezivo pavimentum (lat. pavire – trdno, močno zbito) iz mavca ali kombiniranih gradiv, kot so mavec, apno ... in pozneje še cement. Tehnika izdelave teraca pa je nastala z vstavljanjem drobljenega oziroma drobnega peska ali prodca (rečnega agregata) v kombinirana gradiva.

Pri talnih oblogah s kamnitimi ploščami je znana tehnika lithostroton, kjer se na utrjeno nasutje polagajo večje nepravilne ali pravilne kamnite plošče (gr. lithos – kamen, stratos – nasut, nastlan).

Poglavitne tehnike

Ker obravnavamo le cementno vezane monolitne oziroma lepljene dekorativne tlake, sta med naštetimi tehnikami za razvoj oziroma nastanek teraco tlakov pomembni predvsem tehniki opus signinum in opus tesselatum.

Druge tehnike nimajo pomembnejšega vpliva na nastanek cementno vezanih monolitnih ali lepljenih dekorativnih tlakov, vendar jih bomo na kratko predstavili zaradi pojasnitve posameznih pojmov, preglednosti in splošne sistemizacije dekorativnih tlakov.

a) Opus signinum

To je tehnika v teraco vstavljenih neobdelanih prodcev in obdelanih (kalanih, rezanih) kamnitih, tudi keramičnih kock. Opus signinum je izrazito preprosta črtna dekorativna tehnika, ki je bila znana že v antični Grčiji.

b) Opus tesselatum

Mozaični tlak iz obdelanih kamnitih kock – lahko so tudi keramične ali opečne – mer od 0,5 do 2 centimetra, tudi od 1 do 1,5 centimetra (možna so odstopanja), se je polagal v Grčiji od polovice 3. stoletja pred Kristusom. Razširil se je tudi v antični Rim in po rimskem imperiju.
Njegova sestava je:
kocke – tesserae (tesserulae, tesselae);
izravnalna plast za vlaganje kock iz gašenega apna in fine kamnite moke;
nucleus – podložna plast, trdno zbita apnena malta z drobci zdrobljene keramike in/ali opeke (tudi fina opečna moka), primerljiva z intonacom pri stenskih slikah; razmerje gradiv: 3 deli apna in 1 del agregata (polnil);
rudus – trdno zbita apnena malta z drobci prodnikov in opečnega zdroba, primerljiva z arricciom pri stenski slikah; razmerje gradiv: 2 dela apna in 3 deli agregata (polnil);
statumen – temeljna plast, trdno zbita plast iz prodnikov (kamnov, debelih največ za pest), primerljiva z nosilcem – zidom pri stenskih slikah; pri stenskih mozaikih je za to plast dejanska zamenjava – zid;
glina – nekaj centimetrov debela, trdno zbita plast gline (kot izolacijska oziroma hidroizolacijska plast);
solidum – navlažena in trdno zbita zemlja in/ali odpadni material.

Mozaična zgradba (po Vitruviju, De architectura, 1. stoletje pred Kristusom) – Vitruvij ne govori o plasti gline (hidroizolacija).

c) Opus vermiculatum

Tehnika se imenuje po vermiculusu – črvičku. Gre za drobcene kocke ali tanke obarvane steklene paličice v obliki črvičkov. Njihov premer je do 1 milimetra, paličice premera okoli 3 milimetre so dolge do 12 milimetrov. Fuge so nezaznavne. Tehnika se kombinira s tehniko opus tesselatum.

d) Opus sectile

Ta tehnika je dobila ime po izrazu sectilia pavimenta (lat. secare – rezati). Gre za pravilno oblikovane, do 30 centimetrov velike kamnite plošče, žagane, rezane ali brušene, kvadratne, tri-, šestero- ali osmerokotne, rombne ali romboidne in okrogle. To je ploščični mozaik.

Klasifikacija, vrste gradiv in značilnosti dekorativnih tlakov

Teraco tlake bi po uporabljenih polnilnih materialih, matrikah, mestu vgradnje in namenu uporabe lahko razdelili na devet glavnih skupin:
* tlaki na peščeni blazini (posteljici),
* monolitni ali liti tlaki,
* vezani (lepljeni) tlaki,
* epoksidni in poliestrski oziroma tankoslojni tlaki,
* poliakrilatni tlaki,
* konstrukcijski tlaki,
* predizdelani tlaki,
* specialni tlaki:
– rustikalni (prani oziroma grobi) tlaki,
– moderni beneški teraco (s cementom),
– mozaik iz marmornih kock (indirektna metoda),
– teraco s posutimi teracerskimi zrni agregata (genoveški postopek),
– tlak z vgradnjo nepravilnih marmornih kosov ali postopek palladiana.

Tlaki na peščeni blazini

Pri teh tlakih zgornji sloj sestavljajo cementna matrika (cementno vezivo), ki je utrjena z žično mrežo, izolacijska folija in sistem peščene plasti. Namenjeni so za notranjo uporabo in sodijo med najboljše cementno vezane sisteme.

Glede na globino potopitve, utrditev z žično mrežo, izolacijsko folijo in peščeno plast tlak prevzema minimalne poškodbe podlage ter preprečuje njihovo zrcaljenje na površini. Izdeluje se v debelini od 6,5 do 8 centimetrov, skupaj s približno 15 milimetrov debelo zaključno teraco oblogo.

Postavitev ločilnih dilatacijskih trakov je odločilna za kakovost izvedbe, njena funkcija pa je dvojna: kontrola predvidenih skrčkov in povečanje estetskega videza v ločenih barvah. Stranice dilatiranih polj naj bi od njihovih središč dosegale dolžino 1,5 metra ali manj. Projektanti oziroma tehnologi morajo med površinami, kjer so predvidene največje deformacije ali premiki, projektirati ekspanzijske vložke oziroma dilatacije.

Monolitni tlaki

Za doseganje ustrezne kakovosti teh tlakov se morajo prevleke iz cementne matrike debeline od 12 do 15 milimetrov nanesti na predvideno betonsko ploščo kot podlago, ki kaže ustrezno trdnost in ravnost ter omogoča preprečevanje razpok. Zaradi hitre izvedbe ob najbolj ekonomični ceni se uvrščajo med idealne tlake, ki se hkrati še preprosto in poceni vzdržujejo, pri uporabi pokažejo dobre lastnosti in ponujajo lep videz. Monolitne cementne prevleke se izdelujejo v debelini od 12 do 15 milimetrov.

Večina sistemov se izvaja tako, da se doseže popoln oprijem prevleke s površino betonske podlage, zato se zahteva, da se dilatacijske razdelnice oziroma dilatacijski trakovi porazdelijo natančno nad vsak stik oziroma dilatacijo v betonski plošči. Da bi preprečili nastajanje razpok v betonski plošči in zaradi tega tudi v teracu, je treba upoštevati strokovna priporočila za porazdelitev dilatacij. Tako je betonske dilatacije treba izvesti na razdalji največ 35 × d, pri čemer »d« pomeni debelino plošče. Dilatacije morajo potekati tudi na vseh križanjih hodnikov in na vogalih. Nikoli ne smejo biti razporejene na razdalji več kot 1,5-kratnika širine vgrajenega betona oziroma polja.

Za pravilno dilatiranje s trakovi se priporoča, da se na vsak dilatacijski stik vgradita dva nazaj obrnjena kotna profila, tako da se z vertikalnima krakoma stikata, in to na enaki širini v teraco prevleki, kot se ugotovi pri betonski podlagi. Včasih je morda treba med ločilna trakova začasno vgraditi leseno letev, ki se po dokončanju teraca odstrani, praznina pa se zapolni z elastično tesnilno maso.

Preostali dilatacijski trakovi se lahko dodatno namestijo tako, da z njimi dosežemo barvno ločitev ali pa jih poudarimo. Kjer se dilatacijski trakovi ne vgradijo nad betonske dilatacije oziroma stike, rabijo le za dekoracijo, ne pa za izravnavo ali preprečevanje razpok.

Širina dilatacijskih trakov oziroma debelina letev je od 1,2 do 4,5 centimetra. Standardno so dilatacije iz pocinkanega železa, vendar se najpogosteje uporabljajo iz medenine in barvane plastike. Projektanti ali tehnologi morajo med površinami, kjer so predvidene največje deformacije oziroma premiki, predvideti ekspanzijske vložke ali dilatacije.

Vezani oziroma lepljeni tlaki

Pri teh tlakih se sistem cementne matrike in podlage uporablja za notranje in zunanje površine, kjer okoliščine zahtevajo od 3 do 4,5 centimetra poglobitve, da bi se lahko dodatno zapolnile s približno 12,5 centimetra debelo plastjo teraco prevleke.

Prednost teh tlakov je, da pri doseganju želene kakovosti s peščeno-cementno posteljico ni tolikšne odvisnosti od ravnosti betonske plošče kot pri monolitnih tlakih. Debelina podlage tlakov se giblje od 4,5 do 6 centimetrov ob 13-milimetrski teraco prevleki. Druge zahteve in priporočila so enaki kot pri zgoraj naštetih monolitnih tlakih.

Epoksidni oziroma tankoslojni tlaki

To so tlaki, kjer se tanka polimerna prevleka nominalne debeline 6 ali 10 milimetrov nanese na ravno betonsko ploščo. Dodatno se lahko izboljšajo z uporabo steklenega, umetnega ali granitnega agregata namesto marmorja, da se zagotovijo sijajne barve ali kemična odpornost. Epoksidni oziroma tankoslojni tlaki so najboljši tankoslojni sistem.

Njihove prednosti so v neomejeni barvni izbiri matrik, barvni kontroli, elastičnosti, kemični odpornosti in natezno-tlačni trdnosti, česar ne moremo najti pri sistemih na cementni osnovi. Odlični so za mnogobarvne vzorce oziroma zasnove in načrte (risbe). Zaradi majhne teže in upogljivosti so idealni za uporabo pri stolpnicah. Zaradi nizke vpojnosti omogočajo tudi najnižje stroške vzdrževanja. Pri sanitarnih površinah se lahko vgradijo z najmanjšim številom dilatacijskih letev, če se zagotovijo lastnosti, ki omogočajo neprekinjeno (brezspojno) izvedbo. Taki so denimo neskrčljivi cementno-betonski tlaki, pripravljeni iz neskrčljivega oziroma ekspanzivnega cementa. Ko se ti tlaki izvedejo v povezavi s fleksibilno polietilensko membrano, ki je dodatno določena, lahko prevzamejo nekatere horizontalne razpoke v betonu ali umirjene (kontrolirane) premike stikov oziroma dilatacij. Čas od vgradnje do brušenja je najkrajši ravno pri teh tlakih. Lahko se izvedejo tudi prek pravilno položene podlage iz vezanega lesa. Stekleni in drugi dekorativni agregat poviša stroške izvedbe.

Nominalna debelina epoksi teraco prevleke je od 6 do 10 milimetrov. Kot polnilo se uporabljajo presejana zrna frakcije od 0 do 1 milimetra za debelino 6 milimetrov, za 10 milimetrov debelo prevleko pa 0-2 od 0 do 2 milimetra. Glede postavitve in izvedbe dilatacij veljajo enaka pravila kot pri monolitnih in vezanih tlakih.

Poliakrilatni tlaki

Pri teh tlakih se tanka modificirana polimerno-cementna prevleka nominalne debeline približno 10 milimetrov nanese na predvideno ravno betonsko ploščo. Polimer zagotavlja trdnost in s tem omogoča tanjše izvedbe prevlek kot pri sistemih, ki temeljijo le na cementu.

Prednosti te vrste tlakov so v hitrem polaganju in zmernih cenah, kar jih uvršča med idealne tlake za nadomeščanje vinilnih ali tekstilnih zaključnih oblog, in to brez težav zaradi višinske razlike. Prav tako so primerni za uporabo na površinah, ki so izpostavljene vlagi zaradi prehoda pare, kjer se epoksidni teraco ali drugi paroneprepustni material ne bi sprijel s podlago.

Nominalna debelina poliakrilatne izvedbe prevleke je približno 10 milimetrov. Kot polnilo se uporabljajo zrna agregata velikosti 0,3 in 0,6 milimetra. Glede postavitve in izvedbe dilatacij veljajo enaka pravila kot pri monolitnih, vezanih in epoksidnih tlakih.

Konstrukcijski tlaki

Uporabljajo se za velike površine prek kompaktiranih podlag na zemlji. Sestavljajo jih betonske podlage debeline vsaj 13 centimetrov, ki izkazujejo trdnostni razred C 20/25 N/mm2, in teraco prevleke debeline približno 15 milimetrov. Betonska podlaga se v spodnjem delu utrdi z armaturo, in sicer z armaturnimi varjenimi mrežami, ki morajo biti za določene klimatske ali druge bolj agresivne razmere izdelane iz pocinkane žice ali celo nerjavnega jekla.

Prednost teh tlakov je v poenostavljeni izvedbi in kontroli: en pogodbenik izdela obe betonski plošči in zaključno tudi površino teraca. Debelina tlakov se giblje od 11 do 15 centimetrov, skupaj s teraco prevleko debeline približno 15 milimetrov. Dilatacijski trakovi se vgrajujejo bolj globoko kot ponavadi. Vstavljajo se na globini od 4 do 5 centimetrov v podlago, in sicer na razdalji od 2,5 do 3 metre. Kontrolni trakovi se predvidijo za izvedbo skrčnih oziroma kontrolnih dilatacij na mestih linij stebrov.

Predizdelani tlaki

Izdelujejo se v obratih betonskih polizdelkov ali betonske galanterije. Navadno se uporabljajo kot predizdelane enote za stopnice, podstavke, rastlinjake, klopi, mize, stenske panelne plošče … Zelo pogosta in pri nas na veliko uporabljana oblika je tudi talna obloga iz predizdelanih dekorativnih teraco pohodnih plošč, ki po postavitvi sestavljajo enovit in kakovosten teraco tlak. Za teraco plošče se lahko uporabijo najrazličnejši materiali in načini polaganja – od standardnega teraca do beneškega mozaika – ter tako ponujajo neštete možnosti izvedbe. Ker so odlitki izdelani v tovarni polizdelkov, je tudi njihova kakovost visoka in enakomerna.

Prednosti teh tlakov so razmeroma nizka cena in neizmerne možnosti uporabe. Debelina izdelka in izvedba dilatacij sta odvisni od posameznega izdelka.

Specialni tlaki

Specialni beneški in rustik teraco ne sodita v standardno razvrstitev. Palladiana in beneški teraco (terrazzo Veneziano) sta visoko dekorativna oblika teraco tlakov in zelo primerna za prometno močno obremenjene površine. Palladiana in beneški teraco imata običajno za vezivo matriko iz portlandskega cementa. Glavne značilnosti specialnih tlakov so:

a) Rustikalni (prani oziroma kulir) tlaki

Pri teh tlakih brušenje ni potrebno oziroma se ne zahteva. Namesto tega se prevleka pere ali obdela tako, da se poudarijo zrna agregata, ki ustvarijo enakomerno teksturirano površino. Rustikalni teraco je varen, nedrsen tlak s cementno prevleko in zaradi tega tudi primeren za zunanje tlakovanje. Njegova tekstura se spreminja v skladu z velikostjo vgrajenih frakcioniranih zrn ter z veliko raznolikostjo ustreznega trdega, žilavega in barvitega agregata.

Ti tlaki se izvajajo brez nosilne podlage, imajo strukturno površino in so zelo primerni za zunanjo uporabo. Pri zunanjih delih, kjer bo rustikalni tlak izpostavljen zmrzovanju in tajanju, se priporoča uporaba kompaktnega in zmrzlinsko odpornega agregata ter ustreznega kemijskega dodatka – aeranta, ki ga mora vsebovati matrika.

Sistem je uporaben v kombinaciji s tlaki na peščeni blazini, vezanimi, konstrukcijskimi in monolitnimi tlaki ali drugimi cementno vezanimi sistemi. Njihova prednost je v neomejenem številu površinskih struktur, barv in vzorcev, ki se lahko ustvarijo na vremensko odporni in nedrsni pokrivni površini.

Debelina tlakov je pri izvedbi na tleh od 13 do 15 centimetrov, skupaj s teraco prevleko debeline približno 13 milimetrov. Pri izvedbi na AB-plošči se giblje od 4 centimetrov navzgor. Za dilatiranje se uporabljajo začasne lesene letve, ki se pozneje odstranijo, na njihovem mestu pa se fuge spojnic zapolnijo z vlivnim kitom.

b) Beneški teraco

Ta oblika teraca je enaka kot pri standardnem teracu, le da se pri tem uporabljajo večje frakcije agregata – od 10 do 30 milimetrov. Zaradi tega beneški teraco zahteva večjo debelino za prilagoditev večjim zrnom polnilnih frakcij agregata.

c) Palladiana

Pri tem tlaku se približno 12 milimetrov debele, s kladivom naključno lomljene ploščice marmorja polagajo v podlago in fuge med njimi zapolnjujejo s teracom oziroma malo skrčljivim belim ali rahlo pobarvanim materialom za zapolnitev utorov stikov.

Izdelavo specialnih in tudi drugih teraco monolitnih tlakov bomo podrobneje predstavili v kateri izmed prihodnjih številk Koraka. V naslednji pa bomo obravnavali teraco matrike ter vzdrževanje in nego teraco tlakov.


Zdeslav Jamšek, univ. dipl. inž. grad.,
TKK, proizvodnja kemičnih izdelkov, Srpenica ob Soči, d. d.