Damjana Pečnik je nova v. d. generalne direktorice Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Funkcijo je prevzela 3. januarja letos. Po diplomi iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani je najprej poučevala umetnostno vzgojo na Srednji ekonomski šoli v Kranju, nato pa se je zaposlila kot konservatorka za nepremično dediščino na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. V tem času je bila koordinatorka pri pomembnih projektih prenove mnogih sakralnih objektov, celostne prenove gradu Jablje, gradu Snežnik in dela grajskih pristav Snežnik, prenove gradu Negova ter pri pripravi dokumentacije za prenovo mnogih pomembnih objektov naše kulturne dediščine. Za projekt celostne prenove gradu Jablje je leta 2002 kot najmlajša nagrajenka prejela Steletovo priznanje.




Grad Jablje, slavnostna jedilnica

Čemu se trenutno na novem delovnem mestu najbolj posvečate?
Trenutno se največ posvečam reorganizaciji službe. V lanskem letu je bil sprejet nov Zakon o varstvu kulturne dediščine, imenovan ZVKD1, in posledično še Sklep o ustanovitvi Javnega zavoda za varstvo kulturne dediščine. V skladu s tema dvema aktoma je sedaj treba službo reorganizirati. 4. marca 2009 smo v Ljubljani odprli novo organizacijsko enoto Center za preventivno arheologijo (CPA), kar je v kontekstu reorganizacije velik korak naprej.

Kar nekaj projektov v preteklih letih je dobilo oznako »evropsko primerljivi«. Kateri izmed njih bodo v prihodnjem letu za vas največji izziv?
Izraz »evropsko primerljiv« pomeni, da je objekt že po kakovosti primerljiv z evropskimi, po drugi strani pa je velikost projekta in kakovost izvedbe projekta na evropskem nivoju. Pri nas poskušamo slediti normativom in standardom, ki so za Evropo samoumevni, pri nas pa v zadnjih petdesetih letih žal ni bilo vedno tako. V letošnjem letu v skladu s programom dela nadaljujemo izvedbo del na projektih, ki so vključeni v evropske strukturne sklade. To so predvsem gradovi, ki so v lasti države. Trenutno se še usklajujemo, kateri projekti bodo najprej izvedeni, med najbolj aktualnimi pa so Negova – stari grad, grajske pristave gradu Snežnik, konjušnica Ptuj in največji slovenski grad, grad na Goričkem.

Kako ocenjujete splošno stanje na področju urejanja prostora in varovanja kulturne dediščine?
To je predvsem vprašanje urbanizma, s katerim pa se žal ukvarja tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine. Tako nova zakonodaja Ministrstva za kulturo RS kot zakonodaja Ministrstva za okolje in prostor RS od nas zahtevajo prevetritev oziroma pripravo novih strokovnih podlag za prostorske plane. V prostorske plane skušamo vnesti čim več varovanja kulturne dediščine. V dogovarjanju s posameznimi občinami smo včasih bolj, včasih manj uspešni. Lokalne skupnosti namreč nimajo vedno dovolj posluha in kapital je tisti, ki vse prevečkrat narekuje urbanizem. Zavedamo se, da je kapital prinesel tako pozitivne kot tudi negativne posledice, gledano z naše strani pa več negativnih. Slovenci imamo šibko razvito nacionalno zavest, v kateri je malo ali nič prostora za kulturno dediščino in razvijanje njenih potencialov. Tudi naša naloga je, da bomo več delali na promociji in osveščanju javnosti.

V Sloveniji je še veliko zanimive kulturne dediščine, ki podlega zobu časa. Na kakšen način se določajo objekti za pridobitev statusa varovane kulturne dediščine in katere so prioritete za njihovo obnovo?
Status kulturnega spomenika ali kulturne dediščine pridobijo objekti, ki jih predlagajo strokovnjaki v posameznih območnih enotah Zavoda za varstvo kulturne dediščine, pobudo pa lahko da kdorkoli, npr. lastnik, fizična oseba, občina, … Spomenike lokalnega pomena razglašajo občine s potrditvijo občinskih svetov, strokovne podlage pa pripravi zavod. Pri spomenikih državnega pomena sprejme odločitev parlament. Obstajajo kriteriji, po katerih se stroka odloči, ali je spomenik lokalnega oziroma državnega pomena ali gre samo za dediščino. Dediščina je zdaj že v 90 odstotkih vpisana v register kulturne dediščine, ki ga vodi služba iNDOK v sklopu Ministrstva za kulturo RS. Ta je javno dostopen preko spleta, tako da prebivalci preko interneta lahko kadarkoli preverijo status kateregakoli objekta.


Grad Jablje, nekdanja garderoba baronice


Grad Jablje, poslikave v prvem nadstropju

Kakšne izkušnje imate z obnovo objektov, ki so v privatni lasti?
Zavod je dolžen po zakonu tudi svetovati in pomagati lastnikom kulturne dediščine, da speljejo obnovo skladno z navodili stroke. Tu menim, da ima naša služba vse preveč negativen prizvok še iz preteklih časov. Postali smo strah in trepet privatnih investitorjev. Ljudje so prepričani, da bodo, če pridejo v stik z nami, naleteli na same zastoje in težave. Prišli bodo arheologi, potem še konservatorji in bodo zakomplicirali stvar … Jaz mislim, da ni tako. Naša služba ima zelo veliko vrhunskih strokovnjakov, ki so po zakonu in javni funkciji dolžni svetovati. Lastniki kulturnih spomenikov in kulturne dediščine bi si lahko s sodelovanjem z nami od vsega začetka, poudarek je od začetka, prihranili marsikateri strošek in slabo voljo. Ker smo del postopka pridobitve gradbenega dovoljenja za obnovo kulturne dediščine ali spomenika, smo tukaj tudi zato, da pomagamo urediti zadeve že v štartu. Če so stvari pravočasno usklajene in narejene v dogovoru, potem ne vidim zavor, kvečjemu pozitivne učinke. Če ste lastnik hiše, ki je pod spomeniškim varstvom, pričakujete od države, da vam bo pomagala, to pa je delo naše službe. Naši strokovnjaki zelo dobro poznajo materiale, ki se uporabljajo pri prenovah, in lahko svetujejo, kako jih na določenem objektu primerno uporabiti. Mislim, da ljudje še vedno premalo uporabljajo ponujene možnosti naše službe.

Ljudje se verjetno bojijo, da jim bodo vaša navodila povzročila višje stroške od načrtovanih.
Evropska praksa je pokazala in vsi trendi gredo v to smer, da je prenova bolj ekonomična rešitev od novogradnje, saj gre za manjši strošek (oziroma odvisno od objekta), lahko tudi za 30 odstotkov. V Nemčiji se zelo posvečajo usposabljanju arhitektov na področju prenove objektov. Organizirajo posebne seminarje in tečaje, na katerih usposabljajo arhitekte za delo na kulturni dediščini, saj so bili arhitekti do sedaj vajeni delati predvsem na novogradnjah. Obnova predstavlja izziv, kako maksimalno izkoristiti potencial, ki ga imajo obstoječe zgradbe.


Grad Snežnik, nov kamnit tlak v grajski jedilnici v visokem pritličju

Se spomeniškovarstvena služba poleg prenove stavb ukvarja tudi z njihovo vsebino ali je to popolnoma prepuščeno lastnikom?
Deloma se ukvarjamo tudi z vsebino, čeprav je ne določamo, ampak samo preverjamo možnosti, ki jih objekt pač ima. Če nekdo pride k nam s konkretno idejo in ima v lasti določen objekt, preverimo, ali je zamišljena vsebina v tem objektu izvedljiva. Idealno bi sicer bilo, da bi to preverjanje izvedli pred obnovo, da upravitelj objekta že vnaprej ve, kakšne so njegove omejitve. Na primer vrhhlevna domačija, ki je kulturni spomenik, nima potenciala za ureditev penziona s številom sob za cel avtobus turistov, lahko pa se jo preuredi v počitniško hišo, in tudi vsak grad ne prenese muzejske postavitve ali hotela. Vsak objekt je poseben in zahteva individualno obravnavo. V dogovoru z našimi strokovnjaki je vedno mogoče najti rešitev. Po novem zakonu naj bi upravljavski načrt vseboval natančnejša navodila, kako upravljati s spomeniško zaščitenim objektom po prenovi, kako ga vzdrževati, … Tudi od proizvajalcev oziroma ponudnikov lesenih talnih oblog, keramike ali historičnega pohištva zahtevamo, da dajo natančna navodila za uporabo in vzdrževanje. To je pomemben način vzgoje lastnikov za pravilno vzdrževanje obnovljene kulturne dediščine in na ta način se izognemo tudi nepotrebnim visokim stroškom vzdrževanja.


Grad Jablje, atrij


Grad Snežnik, restavriran samostanski pod v spalnici za goste v tretjem nadstropju

Ko obiščemo obnovljen grad v tujini, nam vedno postrežejo z zanimivo zgodbo. Zdi se mi, da znajo v tujini kulturno dediščino bolje prodajati. Mnogi objekti na ta račun zaslužijo zelo veliko denarja in z vsebino pokrivajo stroške vzdrževanja objekta.
Ja, res je. Tudi pri nas se trudimo, da bi v naše objekte vključili zgodbe. Zanimiv primer je grad Jablje, v katerem so poslovni prostori Centra za evropsko prihodnost in obiskovalec razen obnovljenega gradu in slavnostne dvorane praktično nima ničesar drugega videti. V času obnove se je napletlo veliko zgodb in te z veseljem uporabim ob vodstvih po gradu. Ljudje so zadovoljni in z zanimanjem poslušajo zgodbe o kraljih in kraljičnah, grajskih ječah in skritem zakladu. Tudi grad Snežnik kot muzej bivalne kulture 19. stoletja in kot eden od dveh gradov v Sloveniji, ki ima ohranjeno izvorno opremo iz 19. stoletja, prodaja zanimivo zgodbo o zadnji grajski družini.
Spomnim se dogodka, ki potrjuje pomembnost zgodbe pri predstavitvi objekta. Ko sem še učila na srednji šoli, sem bila zadolžena za maturantske ekskurzije. Ogled gradu Schoenbrun je vodila gospa, ki je postregla s kupom podatkov in letnic, kar pa je za normalnega srednješolca seveda dolgočasno. Ker poznam veliko zgodb o Habsburžanih, sem imela hitro velik krog poslušalcev. Tudi testiranje v znanju je pokazalo, da so si zapomnili več podatkov iz poslušanja »dvornih čenč« kot uradno podanih informacij. Tako da se absolutno strinjam, da je zgodba pomemben produkt, ki ga lahko uspešno prodaš zraven kulturnega spomenika.


Grad Jablje, Viteška dvorana

Ali prinese slovenska zgodba dovolj denarja, da si lahko lastniki z njim konkretno pomagajo pri vzdrževanju?
Te prakse pri nas še ni. Trenutno po mojem mnenju samo en grad v Sloveniji posluje pozitivno, in sicer Blejski grad. Potencial ima seveda še Predjamski grad, ki je vezan na Postojnsko jamo in je del te turistične ponudbe. K temu je veliko prispevala tudi večletna vseslovenska promocija teh dveh turističnih krajev. Da bomo dosegli spremembe, bo treba močno spodbuditi sedanje in bodoče upravljavce, da bodo čim bolj promovirali kulturno dediščino in s tem pripomogli tudi k večjemu obisku tako domačih kot tujih obiskovalcev.

Kam bi vi peljali tujca, ki bi rad videl slovensko kulturno dediščino?
Težko se opredelim. Jaz najdem na vsakem koncu Slovenije nekaj zanimivega in znam to tudi »prodati« kot zanimivost, tako da težko rečem. Za nekoga, ki še nikoli ni bil v Sloveniji, je zagotovo Bled kraj, kjer lahko napleteš veliko zgodb o gradu, potopljenem zvonu v Blejskem jezeru ali o otoku samem. Z etnološkega in naravovarstvenega vidika je fascinantna točka na Gorenjskem dolina Zgornje Radovne s Pocarjevo domačijo. Peljali bi jih seveda tudi na grad Snežnik, ki že sam po sebi pooseblja romantično predstavo o grajski arhitekturi. Lepo je tudi Prekmurje, romanska rotunda v Selu, Ljubljana kot staro mestno jedro, ljubljanska stolnica, obalna mesta, npr. Piran s tipično podobo cerkvenega središča na hribu in s strnjenim mestnim jedrom pod njim. Slovenijo odlikuje naravna in kulturna pestrost in povsod se najde tudi zgodba in dobra gostilna.


Grad Snežnik, novi opečnati tlakovci v pritličnih prostorih


Grad Jablje, obnovljeni prostori

Z imenovanjem na funkcijo v. d. generalne direktorice ZVKDS ste sprejeli tudi članstvo v strokovnem svetu revije Korak v prostor. Kaj je cilj popularizacije kulturne dediščine v medijih? Ali smo Slovenci dovolj izobraženi na tem področju?
Ne, nismo. In to je v bistvu cilj promocije. Želja zavoda je, da več delamo na promociji in osveščanju ljudi o našem strokovnem področju. Mi delamo zelo veliko stvari, pa ne znamo vedno povedati, da to delamo, zato se mi zdi izjemno pomembna tudi samopromocija. To škodi naši podobi v javnosti, ker se vedno pojavljamo v časopisih kot negativni element. Jaz bi to mnenje s pozitivno medijsko predstavitvijo rada popravila. Moja oziroma naša naloga je, da na tem področju nekaj naredimo. Prepričana sem, da bi za dober rezultat v prihodnje morali že danes vzgajati otroke v vrtcih, ker so oni naš potencial, ki bo čez leta razumel, zakaj je določeno stvar treba narediti na določen način. V nekaterih državah ima spomeniškovarstvena služba s prebivalci veliko manj težav kot pri nas, ker so ljudje bolj osveščeni. Sprejmejo dejstvo, da ima kulturni spomenik ali dediščina določene omejitve, hkrati pa tudi prednosti, ki jih lahko izkoristijo in unovčijo. Če gremo v Provanso, ne gremo zaradi nove arhitekture, temveč zaradi pokrajine in občutenja utripa življenja tamkajšnjih prebivalcev, ki dobesedno dihajo s svojo kulturno dediščino. Pri nas je preveč zakoreninjeno mnenje, da se v »starih bajtah« ne da živeti. Pod določenimi pogoji ima življenje v stari hiši svoj šarm, seveda pa moraš to znati tudi sprejemati. Slovencem primanjkuje znanja in čuta, kako živeti s kulturo dediščino in kako jo tržiti. Na tem področju bo treba še veliko delati, vendar smo tukaj zato, da pomagamo.

Mirjana Jerončič
Fotografije: arhiv ZVKDS