Pogovarjala sva se v novih prostorih geološkega oddelka, kamor so se selili februarja, obdana s škatlami, v katerih so bile kosti od izkopavanj v kraških jamah. »Med kostmi so 10.000 let stari zobje jamskega medveda,« se nasmehne dr. Buser. Tam so bile seveda tudi škatle z vzorci kamnov in mineralov. In ko je govor o kamninah, se sogovorniku oči zalesketajo drugače. Večini se kamni zdijo večni in neminljivi. Geologom pa pripovedujejo zgodbo, v kateri so strnjena dogajanja iz več milijonov let. In kako je s slovenskim kamnom danes?


Kamen kot avtohtono gradivo že dolgo uporabljamo v arhitekturi. Z razvojem pa so v gradnjo prodrli drugi materiali, denimo jeklo ali steklo, ki so ga spodrinili. Zdi se, da je kamen izgubil svoj položaj.
Človek je uporabljal kamen že od nekdaj. Najprej je med kamnom v jamah bival, potem je z njim izdeloval orodje, domove, umetniške figure. Tudi zdaj se rodimo med kamni. Zidovi bolnišnic so pogosto obdani z naravnim kamnom, stopnišča so iz kamna. Ne nazadnje je kamen tudi ena od sestavin cementa. V prispodobi bi lahko dejal, da s kamnom živimo in na koncu pod njim še počivamo.
Slovenija je sestavljena iz veliko vrst kamnin. Mnoge so zaradi ustreznih lastnosti in lepega videza uporabne kot naravni kamen. Zato smo imeli nekdaj več kot sto kamnolomov. Večinoma so bili na Krasu in v Beli krajini, nekaj jih je bilo tudi na Pohorju in drugje (Posavsko hribovje, Gorenjska, Savinjska dolina). Eno najzanimivejših območij z naravnim kamnom je gotovo Kras, kjer so najdišča različnih vrst apnenca, ki smo ga veliko uporabljali v gradbeništvu in umetnosti. Na Krasu so pridobivali naravni kamen že pred več kot dva tisoč leti. Žal zdaj tam deluje samo še kamnolom Lipica.
Ko so v začetku 20. stoletja začeli uporabljati cement, je beton začel izpodrivati naravni kamen. Kamen je postal zelo drag, arhitekti se mu niso dovolj posvečali … Obenem je bil razlog za opuščanje kamnolomov tudi v pogosto razlomljenih kamninah, zaradi katerih niso mogli pridobivati velikih kosov kamnov oziroma blokov.
Kamen se zdaj spet uveljavlja. Verjetno je k temu pripomogla sodobna tehnologija. Veliko ga je tudi iz tujine.

Sodobna tehnologija je spremenila delo v kamnolomu, pridobivanje in obdelava naravnega kamna sta verjetno lažja.
Da. V kamnolomih so začeli uporabljati boljše žage. Najprej žago s kremenovim peskom, zdaj diamantno žago, s katero lahko bloke, velike več kubičnih metrov, narežejo na plošče ali obdelujejo zelo trd kamen granit. V Oplotnici so nekoč delali granitne kocke. Zdaj, žal, te kocke večinoma uvažamo.
Težava pri pridobivanju kamna je v tem, da so kamnine na površini pogosto razpokane, za gradnjo pa želimo čim bolj trden, žilav in velik blok kamna brez razpok. Manjše kamne tako odvažajo iz kamnolomov kot jalovino.

Zdi se, da je zaradi lažje strojne obdelave kamna vse manj mojstrskih stvaritev, ročno narejenih izdelkov.
Res je. S sodobnimi stroji za obdelavo kamna zdaj večinoma izdelujejo brušene, gladke plošče za fasade, notranje tlake in podobno. Čudoviti apnenec in marmor bi prišla bolj do izraza, če bi ju ročno obdelali mojstri kamnoseki.
V Veroni, na največjem sejmu naravnega kamna, sem pred leti prvič videl, kako so z računalniško tehnologijo strojno izdelali umetniški kip. Blok kamna so položili v posteljico, računalniški program pa je usmerjal malo dleto, ki je natančno oblikovalo želeno podobo. Zdaj to počnejo tudi že pri nas v Hotavljah, kjer so med drugim naredili obelisk za Robbov vodnjak v Ljubljani. Za prenovo vodnjaka so uporabili kamen z Lesnega Brda, iz kakršnega je narejen tudi vodnjak. Celoten blok kamna so odpeljali v Hotavlje ter tam oblikovali obelisk in »skledo«, v katero se izteka voda.
Kljub lažji strojni obdelavi kamna ročno narejenim izdelkom ne kaže tako slabo. Nekateri mojstri kamnoseki še vedno ročno obdelujejo mehke kamne, predvsem apnenec in marmor, ter oblikujejo izvirne umetniške stvaritve. A jih je, žal, malo. Več jih izdeluje stopnišča in druge uporabne predmete.

Naj se vrneva k izvoru kamna – kako je nastal?
Prve kamnine so bile magmatskega nastanka – nastale so iz magme v globinah Zemljine skorje. Iz magme oziroma lave, ki je prebila Zemljino skorjo pa so nastale vulkanske kamnine. Večinoma so med magmatskimi kamninami graniti. Zmrzal jih je drobila na manjše kose, te pa so reke odplavile v morje. Tam so nastajale sedimentne kamnine. Tretja skupina so tako imenovane metamorfne – preobražene kamnine, ki so nastale bodisi iz sedimentnih bodisi magmatskih. Pri nas so tovrstne kamnine na Pohorju, Kozjaku severno od Drave. Med metamorfne kamnine sodi tudi marmor.

Katere kamnine so dostopne pri nas in kje jih najdemo?
Trdi kamen (granit) je v okolici Črne na Koroškem, a je preveč zdrobljen, zato ga ne moremo uporabljati za pridobivanje. Dolgo smo bili prepričani, da imamo na Pohorju magmatsko kamnino pohorski tonalit. Pred nekaj leti pa so geologi po sestavi in kislosti kamnine ugotovili, da ta kamen ni tonalit, temveč granodiorit.
Na Pohorju je prav tako mehki kamen – marmor. Tam so ga pridobivali že stari Rimljani in ga uporabili pri gradnji na Ptuju ter v Šempetru v Savinjski dolini. Iz pohorskega marmorja so izklesali čudovite spomenike.

Zanimivi apnenci so v okolici Ljubljane. V Podpeči je temno sivi apnenec s čudovitimi belimi lisami. Lise so ostanki školjk, ki so živele na morskem dnu. Nekatere so bile velike tudi več kot 80 centimetrov. Ta apnenec je rad uporabljal arhitekt Jože Plečnik. Med drugim ga lahko vidimo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Črni apnenec je na Drenovem Griču, sivi, rožnati in rdeči pa na Lesnem Brdu. Iz črnega apnenca so delali številne portale, podporne zidove in kipe v ljubljanskih cerkvah. Primeren je bolj za notranjost kot zunanjost, ker vsebuje lapornate vložke, ki hitreje preperevajo. Žal ta apnenec na zgradbah množično propada. Svetlo sivi apnenec so lomili v Podutiku. To je zelo trpežen in trdoživ apnenec. Iz velikih blokov tega apnenca je zgrajen srednji most ljubljanskega Tromostovja. Izkopanine potrjujejo, da so s tem apnencem gradili že stari Rimljani.
Pri gradnji so nekdaj uporabljali tudi kamen tuf, ki je iz sprijetega vulkanskega pepela (drobci, ki jih je izbruhal vulkan, so padli v vodo in se sprijeli). Nahajal se je v Savinjski dolini in na Gorenjskem v Peračici. Je lepe zelene obstojne barve, a slabo odporen proti kemikalijam, predvsem proti soli.
Glinasti skrilavec so do druge svetovne vojne uporabljali za strehe hiš in cerkva. Največ ga je bilo v Selški dolini v okolici Zalega Loga, kjer so bili tako imenovani skrilolomi. Še vedno lahko najdete starejše hiše, krite s tem kamnom. Za strehe so uporabljali tudi gnajs in blestnik s Pohorja. To je spremenjena kamnina, ki nastane v večjih globinah zemeljske skorje.
V  Lipici je svetel apnenec, v bližini Avberja na Krasu pa črni iz kredne dobe – to pomeni, da je star verjetno 90 milijonov let. Predvsem med italijansko okupacijo je bil ta črni apnenec eden najbolj cenjenih kamnov.
Flišni peščenjak, ki je nastal v globljem morju, pridobivajo v slovenski Istri. Režejo ga v plošče in pogosto uporabljajo za tlakovce. Vgradili so ga tudi pri Tromostovju v Ljubljani, a to je bila ponesrečena odločitev, ker se flišni peščenjak dobro obnese v primorskem podnebju, medtem ko v celinskem zaradi lapornatih vložkov hitreje prepereva, se lušči in razpada.

Nekateri kamni se torej ne obnesejo dobro, če jih selimo iz izvornega okolja. So podobne zagate tudi s kamni, ki jih uvažamo?
Odvisno od kamnine in tega, iz kakšnega podnebnega okolja prihaja. Zdaj se je trgovina kamna zelo razširila in lahko kupimo kamen od vsepovsod. Marmor, denimo, smo uvažali iz Prilepa v Makedoniji. Imenujemo ga sivac in čaška. Je zelo kakovosten marmor, enakovreden carrarskemu iz Italije. Številne zgradbe so obdane s ploščami gabra. Gabro je magmatska kamnina, ki so jo množično uporabljali tudi za nagrobnike.   Nekdaj smo ga uvažali iz doline Neretve v Bosni in Hercegovini, a je postal predrag, zato uvažamo cenejšega od drugod. Če želite črni apnenec, podoben tistemu, ki je bil na Drenovem Griču, ga lahko dobite v Belgiji ali Španiji. Čeprav je apnenec iz omenjenih držav starejši za mnogo milijonov let, je našemu zelo podoben. Zgodilo se je, da ju je zamenjal celo dober poznavalec kamnin. Naša nahajališča trdega črnega apnenca pa so, žal, že izkoriščena, zato ga ne pridobivamo več.
Trgovanje s kamnom poteka večinoma prek Italije. Tja se stekajo kamnine z vsega sveta in potem prodajajo v različne države. Zato je čedalje teže dobiti podatke, kako se kamen imenuje, koliko je star, kako je nastal, od kod izvira.

Kamen je zanimiv material tudi za tla. Katere vrste kamna se najpogosteje uporabljajo za to?
Kamen uporabljamo za tla predvsem zunaj, in sicer trd kamen, ki je kompaktnejši in trajnejši, to sta granit ali porfir. Za notranjost je primernejši mehkejši kamen, marmor ali apnenec. Odvisno od tega, za kaj ga uporabimo. Predvsem je kamen v notranjosti na Primorskem, ker v vročih poletnih dneh prijetno hladi. Mislim, da se za kamen odločamo redkeje tudi zato, ker je precej drag. Zanimiva rešitev je, če iz gladkih kamnov različnih barv, ki jih dobimo tudi ob kakšni reki, naredimo tlak ali vrtno pot. Tako je tlakovana ena od ljubljanskih malih ulic v starem mestnem jedru.

Smo Slovenci naklonjeni kamnu, ga opazimo, vidimo njegovo lepoto?
Različno. Menim, da še vedno veliko ljudi ne opazi kamna, čeprav po njem hodi desetletja. Nekateri pa ga cenijo, se zanj zanimajo, celo zbirajo različne kamnine in minerale, kar gotovo pripomore k večji ozaveščenosti in priljubljenosti kamna med ljudmi. Planinci, denimo, pogosto opazijo, da so kamnine zelo različne, ker jih več vidijo, imajo stik z njimi.
Zanimivi razstavi kamnov sta v Narodnem muzeju v Ljubljani in na Vačah blizu slovenskega Geossa, kjer so vzorci kamnov iz vse Slovenije. V Dolžanovi soteski blizu Tržiča smo zasnovali in postavili geološki steber, v katerem so vgrajeni različni kamni glede na starost in sestavo. Ob stebru so na voljo informacije o predstavljenih kamninah. Naredili smo tudi Slovensko geološko pot, ki vodi preko Karavank. Pri oblikovanju te poti smo prehodili veliko kilometrov in zbrali številne vzorce kamnov.
Za kamne se zanimajo že otroci, saj bolj radovedno in odprto opazujejo okolico. Zdi se mi, da z leti to zanimanje kopni. Mogoče tudi zato, ker se v šoli o kamnih večinoma ne pogovarjajo. Ko vodim ekskurzije osnovnošolcev, dijakov ali študentov, se najprej ustavimo na pokopališču. Tam jim lahko pokažem vse tri velike skupine kamnin – magmatske, sedimentne in metamorfne. Zanimivo bi bilo tudi za odrasle pripraviti »televizijsko ekskurzijo« po Ljubljani, na kateri bi se seznanili z različnimi kamninami in uporabo kamna v gradnji. To bi jih gotovo spodbudilo, da bi v kamnu videli »živega sopotnika« in njegovo lepoto.
Veseli me, da se za kamen bolj zanimajo arhitekti. Škoda le, da včasih premalo upoštevajo njegovo trpežnost. Taki spodrsljaji namreč veliko stanejo.

Dominika Prijatelj