V Evropi sicer obstaja težnja po poenoteni metodi za vse vrste talnih oblog, vendar ni soglasja o tem, katera izmed metod bi (bo) izpodrinila preostale. Po zadnjih informacijah iz TC 339 Slip resistance of pedestrian surfaces (Odpornost pohodnih površin proti zdrsu), pristojnega za to področje, naj bi bila merodajna metoda nagnjene ploščadi, preostale pa bi bile umerjene na to in bi se v praksi prav tako uporabljale. Vendar je metoda z naslovom Determination of slip resistance of pedestrian surfaces – Part 1: Reference method (Določitev odpornosti pohodnih površin proti zdrsu – 1. del: Referenčna metoda) šele v pripravi in po podatkih, dostopnih tudi na njihovih spletnih straneh(http://www.cen.eu/CENORM/BusinessDomains/TechnicalCommitteesWorkshops/index.asp), bo standard na voljo v začetku leta 2009. Pričakovati je tudi, da ne bodo vse države podprle te metode, kar lahko dodatno zavleče proces. Seveda pa bo treba vzporedno z usklajevanjem metod določiti tudi zahteve oziroma merila za uporabo.
Opis metod, predpisanih v standardih za različne materiale
Za lažjo predstavo bomo na kratko opisali metode določanja drsnosti:a) dinamična metoda: pri tej metodi, ki je zajeta kot metoda A v prEN 13552: Keramične ploščice – določitev koeficienta trenja, določimo koeficient trenja (ki je razmerje tangencialne sile in navpične obremenitve drsnega elementa) s prenosno napravo, ki se premika s konstantno hitrostjo 17 milimetrov na sekundo prek vodoravne površine.
Meritev opravljamo z drsnim elementom premera 9 milimetrov iz standardizirane gume (4S), obteženim z 200 grami, in sicer v suhem in mokrem. Meritve lahko potekajo v laboratoriju in na terenu, na vgrajeni oblogi, kar je ena izmed prednosti te metode. Dolžina meritve je 1 meter. Pri standardu SIST EN 13893:2003 Netekstilne, laminatne, in tekstilne talne obloge – Merjenje dinamičnega koeficienta trenja na suhih talnih površinah je princip metode podoben, pogoji pri izvedbi pa so: hitrost premikanja instrumenta je od 0,2 do 0,3 metra na sekundo, drsni elementi so iz gume in usnja, mere drsnega elementa so 37,5 x 10 milimetrov in debelina od 2 do 6 milimetrov. Preskus se opravlja samo v suhem. Prednost dinamične metode je hitra izvedba, pomanjkljivost pa, da ni primerna za zelo strukturirane površine, še posebno pri drsnem elementu premera 9 milimetrov, saj izbokline onemogočajo njegovo premikanje in prihaja do preskakovanja. Dandanes takšne površine, vsaj pri keramičnih nedrsnih ploščicah, niso tako redke; v takšnih primerih meritve niso možne.
Shematski prikaz naprave in meritev koeficienta trenja po dinamični metodi (pr EN 13552 – metoda A)
b) statična metoda: pri tej metodi, ki je opisana kot metoda B v prEN 13552: Keramične ploščice – določitev koeficienta trenja, določamo koeficient trenja tako, da določimo silo, ki je potrebna, da premaknemo drsni element velikosti 75 x 75 x 3 milimetre iz standardizirane gume (4S) iz statičnega položaja. Meritev se izvaja v suhem in mokrem. Modifikacija te metode je precej bolj razširjena v ZDA kot v evropskem prostoru. Njena glavna pomanjkljivost pa je, da ne simulira možnih realnih razmer, saj pri preskusu določamo silo, potrebno za »odlepljanje« od površine.
Shematski prikaz in naprava za določitev drsnosti po statični metodi (pr EN 13552 – metoda B)
c) metoda nagnjene ploščadi: metoda, označena kot metoda C v prEN 13552: Keramične ploščice – določitev koeficienta trenja oziroma DIN 51130:2004: Testing of floor coverings – Determination of the anti-slip properties – Workrooms and fields of activities with slip danger, walking method – Ramp test (Preskušanje talnih oblog – Določitev nedrsnih lastnosti – Metoda nagnjene ploščadi), ki je predpisana tudi v standardu SIST EN 13845:2005: Netekstilne talne obloge – Polivinilkloridne talne obloge z delci v podlagi za povečanje odpornosti na drsenje – Specifikacija oziroma DIN 51097:1992: Testing of floor coverings; determination of the anti-slip properties; wet-loaded barefoot areas; walking method; ramp test (Preskušanje talnih oblog; določitev nedrsnih lastnosti; za mokra območja, po katerih se hodi z bosimi nalogami); hoja po nagnjeni ploščadi) je najbolj razširjena v Nemčiji. Oseba se na ploščadi, obloženi z izbrano talno oblogo (1000 x 500 milimetrov), premika naprej in nazaj. Nagib ploščadi se povečuje s konstantno hitrostjo od vodoravne lege do nagiba, kjer oseba na ploščadi kaže znamenja negotovosti pri premikanju – ta kot se zabeleži. Tudi podplati čevljev, ki jih ima oseba obute, so iz predpisane gume trdote 73 ± 5 po Shoru in predpisane teksture. Obloga je lahko omočena (DIN 51097) ali namazana z oljem (prEN 13552, DIN 51130). Pri določitvi drsnosti po tej metodi se rezultati preskusa (naklon, pri katerem oseba kaže znamenja negotovosti) ovrednotijo v ustrezne razrede, kakor je prikazano v spodnji preglednici.
Razred drsnosti glede na določen kot:
Kot (v °) Razred
6–10 R9
10–19 R10
19–27 R11
27–35 R12
nad 35 R13
Pomanjkljivost metode nagnjene ploščadi je njena zamudna izvedba, saj zahteva vgradnjo talne obloge na preskusno ploščad. Dodatna velika pomanjkljivost v primerjavi s preostalimi metodami pa je, da ni prenosna. Tako prav v kritičnih primerih, ko na konkretni talni oblogi oseba pade, preskusa ni mogoče ponoviti oziroma izvesti. Izvajalci preskusa (torej osebe, ki se premikajo po ploščadi) pravijo, da ima tudi njihovo psihofizično počutje določen vpliv na izvedbo, zato metoda ni povsem neodvisna od izvajalca. Prav zaradi tega je v standardu predpisano, da preskus izvajata dve osebi.
Za določitev drsnosti v mokrih razmerah, predvsem bazenih, se prav tako uporablja preskus z nagnjeno ploščadjo (DIN 51097), kjer se glede na rezultate obloga uvrsti v eno izmed treh skupin, in sicer A, B ali C. Za skupino A je minimalen naklon ploščadi 12, za skupino B 18 in za skupino C 24 stopinj.
Princip metode določitve drsnosti z metodo nagnjene ploščadi in videz podplata standardnega čevlja
d) metoda z nihalom: metoda je predpisana za različne materiale in opisana v seriji (tudi harmoniziranih) standardov, kot so SIST EN 14231:2003: Preskušanje naravnega kamna – Ugotavljanje odpornosti proti zdrsu – metoda z nihalom, SIST EN 1344: 2002: Opečni tlakovci – Zahteve in preskusne metode, SIST ENV 12633:2003: Metoda določevanja vrednosti drsnosti nepoliranih in poliranih površin (predvidoma za tlakovce), SIST EN 13036–4: Značilnosti cestnih in vzletnih površin – Preskusne metode – 4. del: Metoda merjenja odpornosti površine proti drsenju/zdrsu – Preskus z nihalom, SIST EN 14342:2005: Lesene talne obloge – Lastnosti, ovrednotenje skladnosti in označevanje, prEN 13552 Keramične ploščice – določitev koeficienta trenja – metoda D (predvsem za povozne površine). Pri tej metodi določimo višino odklona nihajnega telesa, ko ta zdrsne prek preskušane površine (pendulum test). Nihalo ima na stični površini prilepljeno standardizirano gumo (4S) mer 76,2 x 25,4 x 6,35 milimetra. Uporablja se lahko tudi guma TRRL, ki je mehkejša, za bolj hrapave površine (asfalt). Višina odklona je odvisna od trenja nihala s preskusno površino in se izrazi numerično kot SRV (Skid Resistance Value) ali PTV (Pendulum Test Value) ali BPN (British Pendulum Number), kar so različna poimenovanja. Pomembna je meritev v mokrih razmerah.
Prednosti metode z nihalom so hitra izvedba, dobra ponovljivost, prenosnost opreme, zelo majhen vpliv izvajalca na rezultat ter dolgoletne izkušnje z različnimi materiali, ki omogočajo primerjavo materialov in dobro povezavo meritev z rezultati v realnih razmerah.
Shematski prikaz in meritev drsnosti asfalta z napravo z nihalom
e) meritev hrapavosti in/ali izpodrinjen volumen reliefnih površin: metodi sta posreden kazalnik drsnosti površine, saj povesta, kako hrapava je. Metoda določitve izpodrinjenega volumna je predpisana v standardu EN 13893:2002. Volumen določimo tako, da s pasto znane gostote premažemo reliefno površino tako, da zapolnimo vse vbokline in s tem posredno določimo volumen praznin v reliefni površini.
Metoda hrapavosti ni standardizirana, se pa lahko uporablja za hitro oceno ali podkrepitev standardnih metod. Kot samostojna metoda sicer ni primerna, saj se rezultati hrapavosti navajajo kot povprečje, ki lahko daje enako številsko vrednost za različen profil površine. Posredno pa lahko s takšnimi meritvami spremljamo spremembe drsnih lastnosti talne obloge zaradi pohodnih obremenitev (obraba, zgladitev) in/ali čiščenja.
V preglednici so povzete metode določitve koeficienta trenja za posamezne materiale:
Metoda Material
dinamična metoda keramične ploščice,
netekstilne, laminatne in tekstilne talne obloge
statična metoda keramične ploščice
metoda z nagnjeno ploščadjo vse vrste oblog po DIN 51097,
keramične ploščice
netekstilne talne obloge –polivinilkloridne
talne obloge z delci v podlagi za
povečanje odpornosti proti drsenju
metoda z nihalom keramične ploščice (za povozne površine)
tlakovci (polirani, nepolirani)
opečni tlakovci
lesene talne obloge
kamnite obloge
asfalt
Kako ustrezno izbrati talno oblogo glede drsnosti
Nevarnost zdrsa je odvisna od več dejavnikov. Najpomembnejši je talna obloga, nato prisotnost nečistoč ali tekočin, vrsta obutve, čiščenje, okolje in tudi psihofizično počutje uporabnika talnih površin. Prav zaradi vpliva več dejavnikov in tudi zaradi določenih pomanjkljivosti preskusnih metod ostaja to področje še odprto in ni potrebnega konsenza za izbiro poenotene metode. Samo za ponazoritev: standard za določanje trenja na keramičnih ploščicah je bil dolgo v fazi osnutka kot ISO/DIS 10545-17 in ni bil potrjen, ampak umaknjen oziroma je prešel v predlog evropskega standarda prEN 13552, ki je že tudi v fazi končnega osnutka od leta 1999.Države EU si z nacionalnimi predpisi lahko regulirajo to področje, vendar, kot že omenjeno, zdaj imajo pravilnike glede drsnosti tri evropske države. V Italiji se pravilnik sklicuje na dinamično metodo in kot mejo med sprejemljivim in nezadostnim trenjem postavlja pri 0,4 v mokrih razmerah.
Slovenija svojih zakonodajnih zahtev na tem področju še nima, vsaj ne celostno rešenih, je pa bilo v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih, Ur. l. RS 56/2006 z dne 30. maja 2006, vnesenih nekaj alinej, ki se nanašajo na drsnost oblog, in sicer druga alineja 6. člena: »Drsnost talnih oblog v garderobnih prostorih in na suhih prehodih mora biti najmanj razreda A, v prostorih s prhami razreda B in v bazenčkih za noge razreda C po standardu SIST DIN 51097 oziroma mora dosegati enakovredno raven v tem standardu navedenih razredov« in tretja alineja 13. člena: »… drsnost tal bazenske ploščadi in dna bazenov z globino vode manj kot 1,35 m mora biti razreda B po standardu SIST DIN 51097 oziroma mora dosegati enakovredno raven navedenega razreda.«
Tako za uporabo talnih kritin v bazenskih objektih ni več dileme, treba je le pridobiti dokazila o razredu talne kritine (A, B ali C) in jih vgraditi glede na zahteve omenjenega pravilnika. Pravilnik uporablja tudi dikcijo »enakovredno raven navedenega razreda«, kar pa je nekoliko teže določiti, dokler ne bo določena povezava med posameznimi metodami.
Podobna razvrstitev oziroma nacionalni predpis minimalnih zahtev glede drsnosti tudi za druga področja uporabe bi precej pomagala domačim proizvajalcem, uporabnikom, projektantom in investitorjem. Kako pa si lahko ti pomagajo zdaj? Za zdaj uporabljajo tuja vodila, največ Merkblatt für Füssböden in Arbeitsräumen und Arbeitsbereichen mit Rutschgefahr ZH 1/571. Prav je, da jih upoštevajo pri načrtovanju in nato pri dobavi zahtevajo skupaj z izbrano kritino tudi dokazila o drsnih lastnostih. Meritve drsnosti po vseh metodah, razen po metodi nagnjene ploščadi, je mogoče izvesti tudi na ZAG Ljubljana. Mogoče je pridobiti tudi mnenje o ustreznosti za nameravano uporabo, ki ga pripravimo na podlagi dinamične metode in meritve z nihalom ter podatkov iz literature (predvsem na temelju tujih vodil). To občasno uporabljajo tudi nekatera naša sodišča pri odškodninskih postopkih zaradi padcev in poškodb na talnih kritinah.
V naslednji številki pa podrobneje o tujih vodilih glede drsnosti.
mag. Vilma Ducman, univ. dipl. inž. kem. teh.
Zavod za gradbeništvo Slovenije
