Da. Novembra je omenjeni strokovni svet poleg poklicnih standardov za mizarja, tapetnika, obdelovalca lesa in upravljavca lesnoobdelovalnih strojev potrdil tudi poklicni standard za parketarja. Vso potrebno dokumentacijo za potrditev smo v sodelovanju z gospodarsko in obrtno zbornico pripravili na Centru RS za poklicno izobraževanje. Na podlagi teh standardov zdaj posebna delovna skupina, v kateri so strokovnjaki iz lesarskih šol, pripravlja izobraževalne programe za mizarja, parketarja in tapetnika, obenem pa bodo izdelali tudi katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti za poklicno kvalifikacijo parketar. Ker gre za prenovo in oblikovanje novih izobraževalnih programov, smo za to pridobili tudi sredstva iz evropskega socialnega sklada. Pripravljamo torej izobraževalne programe, ki so zasnovani drugače kot obstoječi, kar bo precej spremenilo prihodnje poklicno izobraževanje. Ko bo delovna skupina pripravila okvirne predloge programov, bo k sodelovanju povabila tudi strokovnjake iz prakse – tako iz gospodarstva kot obrti. Ti bodo kot socialni partnerji dokončno sooblikovali programe. Novi programi temeljijo na poklicnih kompetencah – to pomeni, da mora posameznik med izobraževanjem razviti oziroma pridobiti določene poklicne spretnosti in znanja, da lahko v programu uspešno napreduje in konča izobraževanje.
Ali to pomeni, da bodo izobraževalni programi sestavljeni iz modulov?
Ne gre ravno za module. Do zdaj smo imeli v poklicnih programih na eni strani strokovnoteoretične predmete, na drugi pa praktični pouk. V prenovljenih programih ti dve skupini združujemo v vsebinske sklope, ki so sestavljeni iz poklicnih kompetenc. Denimo ena od kompetenc pri parketerju bi bila polaganje klasičnega parketa. To pomeni, da mora dijak ali vajenec poznati izdelek, ki ga vgrajuje, njegovo izdelavo in lastnosti, tehnologijo polaganja in da zna parket tudi položiti. Teoretični in praktični del se prepletata, zato bi težko govorili o posameznih modulih.
Vendarle, koliko bo praktičnega dela pri delodajalcih?
V izhodiščih za pripravo izobraževalnih programov je predvideno 24 tednov od 111 tednov, kolikor bo trajal izobraževalni program. Pri delodajalcih se bo torej izvajala slaba četrtina programa ali 912 ur. Toliko praktičnega izobraževanja pri delodajalcih bodo imeli tako dijaki kot vajenci z individualno učno pogodbo. Razlika med njimi je le, da mora za dijake brez učnih pogodb (za tiste, ki niso vajenci) pogodbo z delodajalci skleniti šola; 24 tednov praktičnega izobraževanja bo razporejeno v vseh treh letih šolanja.
Omenili ste, da prenovljeni izobraževalni program oziroma sklop programov vsebuje izobraževanje za več različni poklicev. To pomeni, da gre za skupno izvajanje programov. Lahko to podrobneje pojasnite? Bo to pritegnilo dovolj dijakov?
Skupno izvajanje izobraževalnih programov zajema šolanje za sorodne poklice. Dijaki in vajenci, ki se izobražujejo za različne, vendar sorodne poklice, obravnavajo določene vsebine skupaj (predvsem splošnoizobraževalni del programov in sorodne strokovne vsebine), pri specifičnih poklicno obarvanih vsebinah pa se dijaki ali vajenci izobražujejo ločeno. Obstaja nevarnost, da se izobraževanje za različne poklice zaradi premajhnega zanimanja ne bi izvajalo, saj šole ne bi mogle oblikovati oddelke oziroma skupine v skladu s standardi in z normativi, ki jih predpisuje Ministrstvo za šolstvo in šport. Model skupnega izvajanja bo omogočil šolanje dijakom in vajencem za različne poklice, kljub premajhnemu vpisu v te izobraževalne programe. Vsak bo imel individualiziran program, ki bo prilagojen njegovim sposobnostim in znanju. Prenovljeni in novi izobraževalni programi bodo zahtevali drugačno financiranje, na kar se šolsko ministrstvo že pripravlja.
Tako izobraževanje poskusno že poteka …
Da, na področju strojništva in gradbeništva že poteka izobraževanje po modelu skupnega izvajanja programov. Poskusno pa tudi popolnoma nov izobraževalni program avtoserviser. Šole, ki so poskusno vpeljale prenovljen program, so z njim zadovoljne. Prvi odzivi so pozitivni. Med drugim se je povečala motivacija dijakov oz. vajencev za delo, kar je zelo pomembno. Mislim, da bodo izobraževalni programi te vrste dolgoročno zagotovili boljšo usposobljenost poklicnega kadra. Gotovo bomo naleteli tudi na kakšne težave, ki jih bo treba sproti odpravljati, saj vsaka sprememba zahteva čas, da polno zaživi. Dejstvo je, da imajo gospodarsko uspešne države, denimo Finska, tako poklicno izobraževanje, ki temelji na poklicnih kompetencah.
Kdaj lahko pričakujemo, da se bodo učenci začeli šolati za poklic parketarja in kje, na kateri šoli?
Septembra 2006. Parketarji si želijo, da bi njihovo izobraževanje potekalo z izobraževanjem poklicev iz lesarstva. O tem, na kateri šoli bo program razpisan, odloča ministrstvo za šolstvo in šport, saj oni prostorsko razmeščajo izobraževalne programe. V prenovljenih in novih programi se bodo skupaj izobraževali parketarji, tapetniki in mizarji. Določene splošne in strokovne vsebine bodo poslušali skupaj, pri strokovnih, značilnih za posamezen poklic, pa se bodo ločili v manjše skupine. Na spremenjen način dela se z različnimi usposabljanji pripravljajo tudi učitelji.
Poleg izobraževalnega programa za parketarja bomo za ta poklic pridobili tudi sistem certificiranja oziroma nacionalno poklicno kvalifikacijo.
Nacionalne poklicne kvalifikacije za nekatere dele poklicev in poklice že obstojajo, za druge jih strokovnjaki še pripravljajo ali prejemajo pobude. Tudi za poklic parketarja bomo pripravili Katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti za poklicno kvalifikacijo. Z njim bomo preverjali znanja in spretnosti. Sistem certificiranja nacionalnih poklicnih kvalifikacij je namenjen odraslim (lahko brez izobrazbe), ki imajo znanja in spretnosti za določeno delo in so jih pridobili z delovnimi izkušnjami. To svoje znanje lahko dokažejo, verificirajo z izpitom in pridobijo poklicni certifikat, ki priznava kvalifikacijo, ne daje pa izobrazbe.
Za posamezen certifikat pripravite tudi katalog strokovnih znanj in spretnosti, iz katerega je razvidno, kaj mora prijavitelj na izpitu teoretično in praktično znati. Je za poklic parketarja že pripravljen?
Katalog strokovnih znanj in spretnosti mora biti usklajen z izpitnim katalogom izobraževalnega programa, saj oba temeljita na istem poklicnem standardu. Trenutno pripravljamo izobraževalni program za parketarja, in ko bomo s pripravo tako daleč, da bomo začeli snovati izpitni katalog, lahko hkrati pripravljamo še katalog strokovnih znanj in spretnosti za certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije.
Bodo lahko posamezniki s poklicnimi certifikati dokazovali svoje znanje in spretnosti v drugih evropskih državah? Je ta sistem prilagojen evropskemu?
Že pri oblikovanju poklicnega standarda smo morali zagotoviti primerljivost z evropskimi državami. Pri pripravi kataloga bomo primerjali poklicne kompetence, ki jih ima parketar pri nas, s tistimi, ki ji ima v drugih državah. Obenem bomo morali pri novih in prenovljenih izobraževalnih programih vpeljati kreditne točke, kar nekatere države v evropski uniji že imajo. To pomeni, da bo vsak vsebinski sklop ovrednoten z določenim številom kreditnih točk. Ta sistem med državami še ni usklajen, bo pa v prihodnje zagotavljal medsebojno priznavanje opravljenega izobraževanja. Prizadevamo si za čim večjo primerljivost, a popolno bomo težko dosegli, saj imamo v Evropi različne šolske sisteme, ki jih zdaj nekoliko usklajujemo.
V poklicnem izobraževanju je čedalje več tudi mednarodnih projektov, sodelovanja med različnimi evropskimi šolami …
Pri nas že večina lesarskih šol sodeluje v projektih mednarodne izmenjave v sklopu projektov Leonardo da Vinci. Tako gredo dijaki in vajenci v tujino na usposabljanje, delovno prakso ali obiskujejo posamezne strokovne module. Tudi te izkušnje se vrednotijo s kreditnimi točkami prek Europass sistema in se jih upošteva pri šolanju.
Šole bi z različnimi programi lahko pripravile tudi dodatna usposabljanja o novostih v stroki za že zaposlene odrasle.
Naše izkušnje kažejo, da podjetja hitreje spremljajo strokovne novosti kot šole. Seveda pa si tudi šole prizadevajo, da bi čim bolj sledile novostim v stroki in jih zajele v izobraževanje. Če bo zanimanje za krajša usposabljanja zaposlenih, bodo šole gotovo pripravile ustrezne programe, seminarje ali delavnice. Mislim, da bodo v prihodnje tudi delodajalci bolj skrbeli za usposabljanje svojih zaposlenih, saj bo konkurenca na trgu vedno večja.
Kako bi lahko okrepili priljubljenost za poklicno izobraževanje in s tem povečali vpis na šole?
Težko je reči, kaj bi povečalo zanimanje za poklicno izobraževanje. Mislim, da je dolgoročno privlačno to, da se bo v nekaterih poklicih mogoče hitro zaposliti in bodo plačila ali zaslužki čedalje boljši, saj bo manj pravih mojstrov za posamezne storitve.
Tudi v Evropi se srečujejo s tem, da se večina mladih vpiše v splošne gimnazije. Nekateri gimnazijski maturanti na študiju niso uspešni in so s samo splošno srednješolsko izobrazbo težko zaposljivi. Tudi zanje bo potrebno pripraviti ustrezne programe, da bodo bolj zaposljivi. Prav tako so težko zaposljivi tisti, ki končajo študij na smereh, za katere na trgu dela ni povpraševanja, potreb. Evropska unija je z bolonjsko deklaracijo oblikovala smernice, s katerimi naj bi v prihodnje presegli te težave.
