K sreči posledice padca niso bile hujše, vendar se to na omenjenih tleh ni zgodilo prvič in lastnika je zaskrbelo. Kjer je gospa padla, je tudi sam opazil neravnine na podu, in ker je bilo komaj tri mesece od odprtja lokala, je zahteval presojo sodnega izvedenca. Želel je izvedeti, zakaj leseni pod ni raven in ali je za to kriva kakovost lesa, ki je bila po zagotovilih dobavitelja izredno dobra.

Leseni pod je bil ob mojem pregledu poln deformiranih in poškodovanih podnic, kar je povzročilo višinske razlike med vgrajenimi elementi in s tem padce kar nekaj strank, ki so se prišle v lokal sprostit in si seveda niso mogle misliti, da je hoja po takem podu lahko zelo nevarna.

Napaka je bila zelo očitna: kar nekaj podnic je bilo ukrivljenih oziroma zvitih v vzdolžni smeri, tako da so kot celota v ravnini izstopale in povzročale višinske razlike. To je bilo še posebno očitno spomladi, saj je v tem letnem času navadno veliko dežja. Vzrok za deformacije seveda ni bila slaba kakovost lesa (bangkirai), kot je trdil pred mano poklicani obrtnik, temveč napačna vgradnja lesenih podnic, saj se pri montaži ni upoštevala namenska obdelava rezkanih robov in srednjih utorov oziroma izrezov, predvidena za pohodno stran podnice. Les je bil namreč položen prav nasprotno: vidna je bila gladka stran, rezkana pa je bila spodaj.



Robovi pri podnicah se ne rezkajo zgolj naključno ali zato, da bi izboljšali vizualni učinek položenega poda. Podnica je na robu obrušena na 45 stopinj zato, da se izognemo živim robovom in »stopničkam« pri normalnem in običajnem delovanju lesa ter tako zagotovimo večjo ravnost lesene površine. Taka obdelava je nepogrešljiva, če želimo kar najbolje zmanjšati učinke napetosti v lesu. Znano je namreč, da les nenehno vpija in oddaja vlago ter nabreka in se krči. To še posebno velja za zunanjost, kjer je, odvisno od letnega časa, izpostavljen zelo agresivnim vremenskim vplivom. Ko je les privit na podložne moznike, pride do napetosti in višinske razlike so neizogibne, tudi do nekaj milimetrov. Na sredini podnice so utori narejeni zato, da se po podu bolje in laže hodi ter da ne drsi.


Preprosta odstranitev podnice s križnim izvijačem je pokazala, da gre za hudo napako pri projektiranju vgradnje lesenega poda. Lesene deske so bile položene tako, da je bila obdelana stran, predvidena za lice, spodaj, na vrhu pa gladka stran. Lastnik lokala nam je potrdil, da taka vgradnja ni naključna, ampak dogovor med investitorjem in izvajalcem. Želeli so namreč, da se izrazi – po njihovih besedah – »čistejša« stran lesenega poda, saj bi odvečni utori le pokvarili celoten videz dostopa do lokala, kjer je talna obloga že tako ali tako ob vsej notranji ureditvi prvotnega pomena.

Skratka, »uporabni« videz pohodne površine je bil namensko spregledan v prid gladke in »čiste« končne površine, kot so jo imenovali, kar pa pomeni veliko hibo z vidika varnosti talne obloge.

Huda napaka se lahko odpravi le s pravilno vgradnjo lesenih podnic, torej jih je treba obrniti in položiti tako, da je obdelana, rezkana površina na vrhu. Rezkani robovi bodo lahko skoraj v celoti izenačili višinske razlike v podu in nastajanje tako imenovanih stopničk, ki vsekakor niso posledica slabe kakovosti lesa, kot je izjavil polagalec, temveč slabega načrtovanja projektanta arhitekta, ki je povsem spregledal uporabno plat obdelanih podnic.




Alessandro Romiti, sodni izvedenec
Il Posatore, št. 57, junij 2005, str. 86–90
Studio Romitilegno®, www.romitilegno.it