Zdaj vodite izpostavo državne tehnične pisarne v Bovcu.
Da. Obnavljamo objekte, poškodovane v potresu. To je precej stresno, saj moram čim boj spretno usklajevati interese države, ki je soplačnica projekta, in individualne želje ljudi s poškodovanimi domovi in drugimi zgradbami. Žal imamo na voljo omejena finančna sredstva in z njimi ni mogoče uresničiti vseh želja. Kot vodja izpostave DTP delam z zunanjimi sodelavci – z arhitekti in projektanti iz vse Slovenije in tujine. Poskušam jih motivirati, da zaznajo potrebe kraja, njegove značilnosti in tipologijo, ter jim svetujem pri nalogah. Delo je zahtevno in raznoliko ter ponuja dovolj izzivov, da strokovno lahko napredujem.
Mitja Pekeč
Menim, da smo že prerasli ideje koncepta. Zdaj je v ospredju nekak ekološko-kulturni vidik obravnave okolja, ki je bolj družbeno angažiran. Prostor zaznavamo skozi njegovo materialno in nematerialno kulturo, ekološka ozaveščenost pa je osnovno vodilo ter predpogoj. Ali drugače: s čim manjšim posegom v prostor, mu dodamo kar največ. Pri tem je seveda izjemno pomembna arhitektova tenkočutnost, da pravilno zazna prostor, ga dopolni in nadgradi s primerno vsebino oziroma obliko.
Kako bi s sodobnimi oblikami dopolnili, denimo, staro mestno jedro? Kako je s tem v evropskih metropolah?
Najprej bi rad poudaril, da je vsak poseg v prostor agresiven. Tega ne moremo obiti, naj bo v naravi ali urbanem okolju. S tega vidika je stresna vsaka prenova, dopolnitev ali novogradnja. Enako je tudi pri novih gradnjah na še nenaseljenih parcelah. Vselej gre za nekakšno nasilje. Ljudje nekatere posege lažje sprejmemo, drugim se bolj upiramo. Zanimiv primer izstopajoče arhitekture je avstrijsko mesto Gradec. Tam so v starem mestnem jedru postavili precej sodobne zgradbe, ki se zanimivo vključujejo v okolje. Za tak poseg je potrebno razumevanje skupnosti, ki tam živi. V mestih je odločilna predvsem podpora mestnih oblasti. Potreben je tudi pogum, da uresničimo neko drugačno, nenavadno zamisel. Mnenja o tem, kako arhitekturno dopolniti urbano okolje, se navadno krešejo že med strokovnjaki. Kot denimo zdaj pri nas za Kolizej v Ljubljani. Žal je ta razprava šla čez strokovno mejo in segla na populistično raven – pomembno je samo še, ali smo za ali proti. Pri nas se gradi dokaj malo in še tisto, kar se, je navadno precej povprečno. Zato je Kolizej tako pomemben, ker je zasebni kapital pripravljen podpreti nekaj novega, svežega. Takih priložnosti za arhitekte ni veliko.
Omenili se družbeno razsežnost arhitekture. Trgi so bili prostor, kjer so se ljudje zbirali, srečevali. Zdaj se zdi, da izgubljajo to moč …
Nisem prepričan. Trg je še vedno prostor za srečanja.
Vendarle je veliko več ljudi ob koncu tedna v nakupovalnih centrih kot na mestnih trgih.
Drži. Kljub temu pa je v evropskem prostoru kulturna dediščina trgov še vedno navzoča. V številnih mestih je na trgih še vedno živahno, denimo v Italiji, Dalmaciji. Res pa je, da je nakupovalna mrzlica veliko ljudi privabila v nakupovalne centre. Mislim, da bomo znova spoznali čar in pomen trgov ter se nanje vrnili. V nakupovalnih centrih namreč mrzlično iščemo, medtem ko je trg prostor za sprehod, snidenje, srečevanje, kar je bolj privlačno, človeško. Poglejte, vsi moramo v trgovino po nakupih, tam pa bi se navadno najraje ne srečali z znanci, skrivoma gledamo drugim v nakupovalne vozičke, čuden občutek … Dvomim, da je to za socialno bitje prijetna izraba prostega časa. Zato mislim, da bodo trgi spet oživeli. Seveda pa mora tudi trg imeti neko vsebino, ne le oblike. Če je zgolj prazen prostor, se ljudje tam ne bodo ustavljali in zadrževali. Če je tam vodnjak ali kaj drugega, se bo nekdo gotovo ustavil, in pridružili se mu bodo še drugi.
V mestih je tudi nekaj »mladega« kapitala, ki se želi pokazati tudi z arhitekturo. Verjetno je za urbano okolje značilna neka nova komunikacija.
V manjših okoljih, denimo vaseh, kjer se vsi poznajo, je ta težnja, da bi se pokazali navzven, verjetno manjša. Mesto pa je idealen prostor za to. Človek kot socialno bitje je vedno v neki komunikaciji, ki ni nujno, da je besedna. Mora videti ljudi, se z njimi poenotiti, primerjati, tekmovati. V mestu je veliko takih vizualnih dialogov. Piješ kavo in opazuješ mimoidoče.
Pri svojem ustvarjanju morate arhitekti po eni strani zadostiti številnim tehničnim merilom, po drugi pa naj bi bilo vaše delo nekaj posebnega, svojevrstnega, osebna izrazna govorica.
Bojim se, da je arhitektura postala »eksces«, nekaj, kar za vsako ceno hoče biti boljše od prejšnjih stvaritev. To sicer ni slabo. Vseeno pa menim, da želja, da bi vsak objekt ožigosali z enkratnostjo, temelji bolj na samovšečnosti arhitekta. Obstaja samo dobra in slaba rešitev. Tudi slaba lahko ima neki avtorski pečat, a bo še vedno slaba. Dobra pa je lahko tudi brez tega, a je še vedno dobra. Omenil sem, da je pomembno prostor začutiti in ga ustrezno dopolniti.
Gotovo je pomemben tudi finančni okvir. Ali lahko arhitekt s svojim strokovnim znanjem vpliva na investitorjeve odločitve?
Seveda je pri gradnji zelo pomemben tudi denar. Nekateri investitorji ne pristopijo kar k vsakemu arhitektu, temveč imajo svojega, navadno neko uveljavljeno ime. Denimo v Novi Gorici je to Vojteh Ravnikar. Pogovor z investitorjem je bolj vprašanje življenjske izkušnje. Že na uvodnih sestankih je dobro, da na psihološki ravni zaznaš investitorja in njegove želje. Navadno investitorjeve zahteve oklestijo arhitektove zamisli.
Ali lahko investitorja prepričate tudi o drugačni rešitvi?
Zaželeno je, da predlagamo, utemeljujemo, svetujemo, končna odločitev pa je investitorjeva. Arhitektu lahko prisluhne bolj ali manj. Dogaja se tudi, da si nekateri postavljajo previsoke cilje. V tem primeru se gradnja ustavi ali zavleče.
Zdi se, da je tudi slovenska enodružinska gradnja bolj »razkošna« kot marsikje v tujini. Je vzrok v naši majhnosti? Iščemo tako nadomestilo?
Prva želja Slovenca je narediti hišo. Pred kratkim sem slišal slovensko šalo, da je šele tretja hiša tista prava, pri prvih dveh se šele učimo. Od kod to izvira, ne vem. Če pogledam bolj celostno, ima vsa Slovenija le nekaj večjih urbanih središč, okrog pa je razdrobljeno, razpršeno predmestje. V sedemdesetih in osemdesetih so zaradi ugodnih posojil številni gradili večetažne hiše. Zdaj so te večinoma prazne. Otroci so se odselili in zgradili svoje. Niti se ne zavedamo prav dobro, kaj počnemo. Večini je pomembna le parcela s hišo, velikim centralnim dovozom, garažo, veliko zelenico … Tujci se čudijo in menijo, da smo bogati, saj ima skoraj vsak svojo hišo. Koliko teh hiš resnično uporabljamo? Dobro bi bilo, da bi pri uporabi okolja razmišljali bolj racionalno, ekološko in celostno.
Pred leti ste še kot študent arhitekture sodelovali pri projektu nevrološke točke v Novi Gorici. Slišati je precej medicinsko …
Ne, ne. Gre za zelo preprosto zadevo. Skupina študentov arhitekture in likovne umetnosti je v sodelovanju s Klubom goriških študentov pripravila ta projekt. Na začetku smo imeli velike zamisli, a smo kmalu ugotovili, da nimamo sredstev. Zato smo zamisli poenostavili in zbrali »nič denarja« in nekaj materiala. V mestu smo postavili inštalacije, na ploščadi na glavnem trgu, denimo, pet kock iz gradbenih odrov in jih oblekli v blago. Prostor smo zapolnili ravno toliko, da je postal zanimiv. Takrat so se na tem trgu dogajale različne prireditve. Zanimivo je bilo, da so se ob kockah ustavljali, se srečevali z drugimi in se pogovarjali. Te točke so v prostoru oživele. Sicer je trg kot duhomorna ravnica. Nihče se ne ustavi, vsi le hitijo. Če se s kom srečamo na trgu, začnemo takoj razmišljati, kam lahko gremo in podobno. Nihče ne želi biti izpostavljen sredi trga, kjer ni ničesar. V takih primerih iščemo zavetje, da se naslonimo s hrbtom in opazujemo okolico. Zato so kocke po mojem mnenju bile izvrsten pokazatelj, da prostoru nekaj manjka. V sklopu te akcije smo v mestu posadili žito, eno ulico oblekli v barve, v drugi projecirali razglednice na stene, postavili sobo, v kateri so bili zvoki iz narave.
Postali ste član strokovnega sveta revije Korak. Ste arhitekti nasploh pri svojem delu pozorni na tla?
Mislim, da se malo arhitektov resneje ukvarja s tlemi. Gotovo nas revija Korak spodbuja, da temeljiteje razmišljamo tudi o tem. Rad opazujem tlake v javnih prostorih, njihove tehnične in oblikovalske rešitve. Tudi tu je potreben konsenz med investicijo in splošno kulturno razgledanostjo. Seveda mora zunanji tlak izpolniti določene tehnične zahteve, predvsem pa je pomembno, da so javne površine dostopne vsem, tudi invalidom. Tudi to je neka komunikacijska razsežnost – da se po javnem tlaku lahko vsi neovirano gibljemo. Ko sem podrobneje opazoval prehajanje ljudi skozi prostor, sem opazil, da nevede izbiramo tlake, po katerih hodimo. V mislih imam sprehajalne ulice in prosti čas, ko se nam ne mudi po opravkih. Nekateri bodo hodili bolj ob fasadah, kjer so gladki tlaki, drugi raje po zrnatih tleh, kockah. Seveda je drugače, ko hitimo k nekemu cilju, takrat izbiramo pot po drugih merilih. Mislim, da se bom ob sodelovanju z revijo Korak še bolj seznanil z raznolikostjo tal, in upam, da tudi s svojim delom pripomogel k ozaveščenosti med arhitekti.
D. P.
