Grčija je dežela, bogata z nahajališči zelo kakovostnega marmorja, zlasti belega. Obenem je to tudi dežela z najdaljšo tradicijo umetnosti obdelave marmorja, katere korenine segajo nekaj stoletij nazaj v preteklost. Grški marmor je dobro znan po celem svetu zato, ker je bil nadgrajen z mojstrovinami kiparstva in arhitekture antične Grčije, edinstvenimi in izjemnimi umetninami, ki so bile skozi stoletja vselej v središču svetovne pozornosti ter občudovanja.
Uporaba marmorja je bila v antični Grčiji zelo raznolika. Marmor in kamen sta bila tista materiala, ki sta se globoko dotaknila človekove rahločutnosti ter ga vodila v svet estetike in simetrije. Bilo je pred nekaj stoletji, ko so grški kiparji in arhitekti ugotovili, da sta marmor ter kamen materiala, ki ju odlikujeta izjemna lepota in naravna milina, ter da lahko z njuno pomočjo spremenijo svoje mrtve objekte v mojstrovine umetnosti.
Tako so torej izbrali marmor in kamen kot najbolj primerna materiala za izgradnjo blišča civilizacije antične Grčije. Različni spomeniki, ki so postavljeni po celotnem ozemlju Grčije ter povsod tam, kjer so Grki živeli, ter kipi in podobe, ki krasijo muzeje v Grčiji in v tujini, privlačijo opazovalca tudi zato, ker vsak posamezen element vsebuje nenavadno hvaležnost, ki jo lahko ponudi le marmor. Prav tako kot umetnik potrpežljivo dela z marmorjem, se zdi tudi, da marmor vsrka njegovo energijo in strast, kar se na koncu odrazi v veličastni umetnini. Miloška Venera, Praksitelov Hermes, Zmaga pri Samothraki, pa nadalje Partenon, Erehtej, Propileja na atenski Akropoli, to je samo nekaj predstavnikov izraza antičnega duha v grškem marmorju, ki mu ni para.
Izkopavanje marmorja se je v Grčiji začelo pred nekaj stoletji. Odkrite ženske marmornate podobe segajo v srednji neolitik (okoli 5.000 let pred Kristusom), kasneje so jim sledile slavne kikladske podobe. Kar se tiče arhitekture v antični Grčiji, se je uporaba marmorja začela zelo pozno, čeprav je bilo nekaj primerov uporabe že pred tem časom. V 6. stoletju pred Kristusom se je marmor uporabljal v kombinaciji s poroznim kamnom za izgradnjo nekaterih spomenikov. Med primerka tovrstnih spomenikov sodita Zevsov tempelj v Olimpiji, ki je sestavljen iz marmorja in poroznega kamna, ter Apolov tempelj v Delfih z marmorjem iz Parosa na fasadi in poroznega kamna na preostalem delu stavbe. Zdi se, da so antični Grki marmor najraje uporabljali za izgradnjo tistih delov njihovih stavb, ki so bili najbolj izpostavljeni dežju.
Tudi v 5. in 6. stoletju pred Kristusom je bila uporaba marmorja dokaj razširjena. Kamnolomi na Kikladskih otokih so ponujali obilje surovega materiala. Na Parosu je bil podzemni kamnolom, v katerem so izkopavali bel enoten 'paroški kamen' ali 'lihnitijski' marmor. Ta vrsta marmorja je bila uporabljena pri ustvarjanju nekaterih mojstrovin kiparstva, kot so Praksitelov Hermes, Miloška Venera itd. Poleg tega so tudi na Naksosu pridobivali beli marmor, čeprav se ta po kakovosti ni mogel kosati s tistim iz Parosa. Marmor iz Naksosa so uporabljali v kiparstvu in arhitekturi v prvi polovici 5. stoletja pred Kristusom, vendar ne samo na Naksosu, ampak tudi v Olimpiji, v Alifiri za Atenin tempelj in v Kaledoniji. Kamnolomi belega marmorja so bili tudi na nekaterih ostalih Egejskih otokih, kot so Anafi, Tinos, Thasos itd. Posebej je omembe vreden tudi beli marmor iz Thasosa, vrsta izredno kakovostnega marmorja, s katerim pa je zelo težko delati. Slednjega so izvažali v druge predele Egejskih otokov, Tracijo in Srednji Vzhod. Ta marmor se je uporabljal pri izdelavi Kourosa z ovnovo glavo (okoli leta 600 pred Kristusom), ki se danes nahaja v arheološkem muzeju na Thasosu in meri v višino 3,5 m. Na Atiki so kamnolomi z marmorjem začeli delovati v glavnem po Perzijskih vojnah (5. stoletje pred Kristusom). Na tem območju se je izkopaval slavni beli marmorja iz Pentelikona, ki velja za najboljšega, nadalje rumenkasti marmor iz Imitosa ter beli marmor iz Agrileze blizu Sounio, katerega so uporabili pri izgradnji Pozejdonovega templja. Na drugi strani pa so barvni marmor v glavnem izkopavali Rimljani, pozneje pa Kristjani.
Nekateri od najbolj slavnih barvnih marmorjev antičnega časa so bili zelenkast 'krokeatski kamen' ali 'zelen lakonski marmor', ki so ga izkopavali na področju antičnega mesta Krokees, rdečkast marmor iz Tenara, 'zelenkast thessalikos' ali 'atragijski kamen' (zeleniti larisa), marmor karystos-styrie ali 'karistijski kamen', črn marmor iz Chiosa, barvit skirijski marmor, zelen marmor iz Tinosa itd. Te vrste marmorja so poleg nekaterih drugih vrst marmorja prevažali na dolgi poti od antičnega Rima do Male Azije, da bi jih uporabili za izgradnjo in okrasitev nekaterih izrednih spomenikov. V Grčiji se je izkopavanje marmorja nadaljevalo še leta po arhaični dobi, z nekaterimi manjšimi premori med bizantinskimi časi in obdobjem turške okupacije. Na nekaterih področjih, kot je otok Tinos, kjer ljudje niso bili pod vladavino Otomanskega cesarstva, je umetnost obdelave marmorja, 'marmorotehnika', ponovno hitro zacvetela. Po Bizantinskih časih naj bi se, sodeč po etnologu Alecosu Florakisu, »začetek tinijske umetnosti marmorja začel v obdobju, ko je bil Tinos pod benečansko vladavino (1207–1715 po Kristusu)«. V 17. stoletju so tinijski mojstri sledili graditeljem po celotnem otoku, da bi ustvarili elemente marmorja za izgradnjo in uporabo v dekorativne namene. V nekaterih primerih je ista oseba kombinirala dve stroki: eno je bila spretnost dela z marmorjem, druga pa gradnja. V poskusu razjasnitve korenin tinijske umetnosti obdelave marmorja ljudska tradicija pravi, da naj bi Phidias, slavni grški antični kipar, ki je ustvaril Partenon, naučil Tinijce umetnosti obdelave marmorja med Phidiasovim potovanjem v Dilos, potem ko je bil kaznovan z izgonom iz domovine, ga je močan severni veter, imenovan 'meltemi', prisilil, da se je ustavil na Tinosu, kjer je ta veliki umetnik ostal nekaj časa in Tinijcem zaupal nekaj skrivnosti svoje umetnosti.
Kakršni koli so že bili razlogi za razcvet umetnosti obdelave marmorja na Tinosu, dejstvo je, da so takrat, ko je v ostalih grških regijah kiparstvo iz marmorja spalo, tinijski umetniki nadaljevali s tradicijo umetniškega kiparstva. Kot je dejal Dim. Sofianos, direktor Raziskovalnega centra za srednjeveški in novi helenizem na atenski akademiji, so bile družine z vsemi njihovimi člani vred zaposlene izključno z umetnostjo obdelave marmorja; izkušnje in ljubezen njihovih prednikov do umetniškega duha so se prenašale iz roda v rod. Deček, ki je živel na Tinosu, je imel vselej, kjer koli je že bil in kamor koli je že šel, v ušesih oster in zveneč zvok 'matrakasa', kladiva, ki so ga uporabljali mojstri obdelave marmorja. Vselej je bil v njihovi bližini, oni pa so potrpežljivo delali s kosom kamna, da bi iz njega ustvarili prelepe glave stebrov, prečnike, bodice in številne ostale okrasne vzorce. Naravno je bilo torej pričakovati, da bodo vse te okoliščine močno zaznamovale prihodnost mladega fanta.
Specializirani in veliki strokovnjaki v umetnosti obdelave marmorja, tinijski mostri, so pogosto potovali v različne dele Vzhoda, Konstantinopla, Galatsija, Odissosa, Smirnija, Thessalonikija, Aghio Orosa, kjer so preučevali in pridobivali dodatno znanje ter na ta način izpopolnjevali svojo spretnost.
Tako je umetniška tradicija na Tinosu ostala živa več stoletij, kar potrjuje veliko število tinijskih umetnikov, kiparjev in slikarjev, kot so Gyzis, Lytras, Fytalis, Bitalis, Sochos, Filippotis, Chalepas ter številni drugi.
Takoj po osvoboditvi Grčije so se izkušeni kiparji iz Tinosa naselili v Atenah in odprli prve tovarne z marmorjem. Kot prvi so bratje Lakovos in Fraghiskos Malakates iz Isternie na Tinosu leta 1835 odprli prvo dobro organizirano tovarno z marmorjem na križišču Stadiou in Corai, v središču Aten, kjer se danes nahaja banka Pireus.
Ta tovarna z marmorjem, edinstvena v svojem času, je bila prvo veliko vzgajališče, ki naj bi izobraževalo prve strokovnjake, da bi kasneje, z ostalimi umetniki iz drugih regij v državi, sestavljali prvo skupino študentov nove 'Šole za umetnost', ki je bila kasneje preurejena in je danes znana pod imenom Nacionalna tehnična fakulteta Atene.
Tinijske dejavnosti mojstrov obdelave marmorja so pokrivale celotno Grčijo ter področje Balkana. Marmornati cerkveni zvoniki, templji, prižnice, spomeniki herojem, spominska obeležja, vsa dela neznanih ali slavnih tinijskih mojstrov obdelave marmorja so krasile cerkve, pokopališča, trge in ostala javna področja v vseh mestih nove svobodne Grčije.
Za postavitev vseh pomembnih javnih in zasebnih stavb, ki danes krasijo Atene, so evropski in grški arhitekti zaposlovali pretežno samo tinijske mojstre obdelave marmorja. Ant. Lytras iz Pyrgosa na Tinosu in oče znamenitega slikarja Nikiforosa Lytrasa je bil nadzornik pri izgradnji stare palače; ostali tinijski mojstri obdelave marmorja pa so izdelali številne velike stavbe v Atenah: univerzo, muzej, zappio, parlament, akademijo, narodno knjižnico, metropolis ter številne druge.
Kljub temu pa tinijski mojstri obdelave marmorja niso bili edini, ki so oživeli umetnost obdelave kamna v Grčiji. Iz nedavne zgodovine Grčije je znano, da so skupine graditeljev ali 'mastoroi', kakor so jih imenovali, iz Epirusa in Makedonije, prav tako pa iz Lagadije, Kalavrita in ostalih vasic Peleponeza, potovale po celotni Grčiji in zunaj nje (Romunija, Srednji Vzhod, Egipt, Perzija) in gradile čudovite stavbe ter druga poslopja iz kamna in s tem prispevale k profilu tradicionalne grške arhitekture.
Vsi ti, znani in neznani, samouki mojstri obdelave kamna s svojim nenavadnim umetniškim zaznavanjem, katerih zapuščina mlajšim generacijam je njihova ljubezen do marmorja ter naravnega kamna - oni so bili tisti, ki so postavili močne temelje za razvoj moderne industrije z marmorjem v Grčiji, katere začetek sega v konec 19. stoletja, ko je angleško podjetje z nazivom 'Starogorški marmorji' nadaljevalo s sistematičnim izrabljanjem več kamnolomov z marmorjem v različnih regijah Grčije. To podjetje je z izvažanjem grškega marmorja v Zahodno Evropo prispevalo k temu, da je grški marmor po celem svetu postal zelo cenjen in zaželen material.
Miloška Afrodita, bolj znana kot Venus de Milo, je eno najbolj znanih del antičnega grškega kiparstva. Ustvarjena je bila nekje med leti 130 in 100 pred Kristusom. Upodabljala naj bi Afrodito, grško boginjo ljubezni in lepote. Trenutno je na ogled v muzeju Louvre v Parizu.
Najpomembnejša središča pridelovanja marmorja v Grčiji:
Vir: Marmaronet.com
Prevod in lektura: prevajanje.us
