»Trudim se delati arhitekturo, ki je to, kar je, ne pa, da bi bila videti, kot da nekaj je. Moti me instant arhitektura, zato tudi ne maram imitacij.«

Igor Berlot je leta 1995 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, nato pa dve leti delal pri arhitektu Marku Mušiču. Pozneje je kot samostojni kulturni delavec deloval v svojem ateljeju. Pot ga je peljala od manjših k večjim projektom, ukvarjal se je z notranjo opremo, pohištvom, opremljanjem in načrtovanjem stanovanjskih in poslovnih hiš, pa tudi projektiranjem večstanovanjskih objektov in soseske. Pred kratkim se je pridružil mladi skupini arhitektov, ki so si nadeli ime Arhiveda. »Nekateri so po duši projektanti, drugi so bolj poslovno usmerjeni in kot samostojni projektant sem moral združevati oboje, kar je težko. Zdaj, ko sem del skupine, je veliko laže uresničevati svoje zamisli,« pravi Berlot.

Želja po projektiranju, spreminjanju prostora ga je gnala že od srednje šole. »Že takrat sem bil bolj glasbeno in likovno usmerjen in nihal sem med študijem glasbe ali slikarstva. Po srednji šoli je odtehtala tehnična plat in odločil sem se za arhitekturo.« Berlot pravi, da so mu pri sedanjem delu pomagali tudi glasbene izkušnje in amatersko slikarstvo, saj kot arhitekt lahko oboje vključuje v svoje delo.

»Za vsakega dobrega arhitekta projektanta je pomembno, da ima v sebi del umetnika. Predvsem mora imeti vizijo in začutiti prostor ne le s tehnične plati, ampak se mora zavedati tudi socioloških in psiholoških učinkov na človeka in družbo. Samo tehnika pušča človeka hladnega – naloge ne smeš vzeti kot neko matematično formulo, jo upoštevati pri zlaganju funkcionalnih sklopov in nekaj zložiti v stavbno gmoto. To notranje ne zadovolji človeka in njegovega občutja v prostoru.« Berlot meni, da mora arhitektura služiti svojemu namenu, mora biti funkcionalna, ne sme pa zaiti v drugo skrajnost, v neki formalizem in dekorativnost. Arhitektura je mnogo več kot le dekoracija – arhitekturo ustvarja prostor, ne ornament.

Po Berlotovih besedah mora arhitektura vsebovati neki smisel, vsaka stvar, ki jo naredi, mora imeti neki pomen. »Lepota je povsem individualna in zelo relativna. Arhitektura dobi težo, ko upošteva tiste elemente in dejavnike, ki izhajajo iz logike in geometrije prostora ter upoštevajo psihološke učinke.«

Berlot pravi, da mora kot projektant spoštovati okus in želje svoje stranke, vendar je njegova naloga, da kot strokovnjak izdelek ustrezno interpretira. »Naročnik je navadno podoben ljubitelju glasbe, ki na podlagi slišanega pove, kaj bi rad slišal. Ljudje gledajo naokrog in potem povedo, kaj bi radi imeli. Žal v stavbarstvu to ni pravilen pristop k ustvarjanju kakovostnih domovanj in kulturnih ambientov. Naloga arhitekta je, da dani prostor, ki je vedno unikat, ureja za posameznika z vedenjem o njegovih željah, potrebah in navadah ob upoštevanju značilnosti prostora in okolice. Ne sme si dovoliti zgolj posnemanja že videnega. V tem duhu je arhitekt kot skladatelj, ki pozna naročnikov okus in želje, vendar želene delce na novo zloži v unikatni izdelek, ki je v harmoniji z naročnikom in okoljem.«
 
Arhitekturo po Berlotovem mnenju ustvarjata naročnik in arhitekt, vendar sam ni pripravljen slediti prav vsem naročnikovim željam, če so v nasprotju s strokovnostjo in prostorom. Če z naročnikom v uvodnih pogovorih ne najde skupnega jezika, se samo zaradi posla ni pripravljen podpisati pod želeno nalogo. »Obstajati mora neka arhitekturna etika, in če bi moral delati proti svojim načelom, se projekta pač ne lotim.«

Berlotu se pri umestitvi objekta v prostor zdijo zelo pomembni tudi okolica objekta, njegov vpliv na prostor in spremembe, ki jih izzove. »V nekem okolju, ki je samo po sebi že precej degradirano, enolično ali pa kaotično, se vedno vprašam, kaj hočem doseči s postavitvijo novega elementa. Prav z njim lahko namreč postavimo neko novo izhodišče – kristalizacijsko točko, okoli katere se začne prostor oblikovati na neki višji ravni.« Berlot meni, da ni vsaka arhitektura dobra, če se zlije z okoljem. Okolje po njegovem pogosto potrebuje neko spodbudo, da se v njem nekaj zgodi, premakne v pozitivno smer.

Kot pravi Berlot, je slovenska arhitektura v zadnjem času znova v vzponu, mlajši rod razgledanih in nadarjenih arhitektov, ki prihaja, pa kaže, da ima arhitektura pri nas prihodnost. Seveda je težava s tržno ekonomijo, ki ceno naložb postavlja na prvo mesto in s tem tudi klesti stroške. »Ni nujno, da so dragi objekti dobra arhitektura – in nasprotno: tudi z manj denarja lahko delamo dobre objekte,« meni Berlot.

Na vprašanje, kakšen odnos ima kot arhitekt do tal oziroma talnih oblog, odgovarja, da so tla sestavni del prostora. »Tla gradijo neki ambient, ki ga sestavljam skupaj s stenami. Ne jemljem jih kot ločen element, ampak jih vključujem v celoto.« Po njegovem ne sme biti lepa ena ploščica ali en vzorec parketa, ampak je treba videti celoto, vso ploskev, ki bo del celotnega prostora. »Tla so tudi najbolj fizično obremenjen del prostora in z njimi ima človek večino časa stik, zato so zelo pomembna. Pri izbiri tlaka pa seveda razmišljam predvsem o namembnosti tal v posameznih delih stavbe.« Prav zaradi tega Berlot nima nekega svojega materiala, ampak uporablja vse, odvisno od projekta. »Vsak material prinaša svoje tehnologije, nove prijeme, zato sledim zahtevam projekta. Sicer sem bolj naklonjen naravnim materialom, predvsem pri projektiranju stanovanjskih hiš,« pravi Berlot. Podobno je tudi z barvami. »Prostor je treba barvati tako, kot bi kuhali in dodajali začimbe. Če jih daš preveč ali premalo, dobiš slabo jed, zato je napačna barva v nepravi količini ali na nepravem kraju lahko zelo sporna.«

Berlot, ki je poročen prav tako z arhitektko, se pogosto ujame, kako na sprehodu po mestu ni sproščen, ampak ves čas opazuje, komentira in premišljuje, kako bi kaj uredil, spremenil. »To je pač poklicna deformacija in človeka po malem jezi, vendar sem se zdaj, ko sem že nekaj časa v poslu, na to navadil in s tem sprijaznil.«

Prihodnost prinaša nove projekte in izkušnje, zato je Igor Berlot prepričan, da bo najbolj ponosen na tiste, ki se bodo šele uresničili. Zamisli mu – tako kot skupini Arhiveda, v kateri deluje – ne bo zmanjkalo. »Vsak projekt je namreč šola za naslednjega.«