Ad van Mierlo

Po 15 letih je zaradi zdravstvenih težav opustil polaganje in po nenavadnem spletu okoliščin začel poučevati na poklicni šoli za parketarje. »V parketarstvu sem bil uspešen zato, ker sem si vzel čas, da sem delo opravil natančno in kakovostno. Številni v tem poklicu niso potrpežljivi, zaradi večjega zaslužka hitijo in naredijo več napak. Potem so težave s strankami. V tem je vsa skrivnost,« pojasnjuje sogovornik. Uživa v poučevanju. Zdaj ne uči več v rednem programu, temveč le še odrasle v krajših usposabljanjih.

Ad van Mierlo počne še veliko drugih stvari, vse pa so povezane s parketarstvom. Sodeluje pri evropskih tekmovanjih za parketarje, ustanovil je Dokumentacijsko-informacijski center za parket in knjižnico, v kateri so zbrane knjige o lesu z vsega sveta – od Rusije do Brazilije – ter dvanajst mesečnih revij o parketarstvu iz različnih evropskih držav. Na tretjem strokovnem srečanju polagalcev podov Slovenije, ki je potekalo 19. in 20. marca na Bledu, je predstavil nizozemski izobraževalni sistem za parketarje.

V Sloveniji se približno 40 odstotkov mladih po osnovni šoli odloči za študij na splošnih gimnazijah. Razredi v poklicnih šolah usihajo … Nasploh se zdi, da poklicno raven ne cenimo dovolj. Ji je družbeno ozračje na Nizozemskem bolj naklonjeno?

Tudi pri nas je podobno. Zadnjih, denimo, deset let se je večina mladih odločala za študij v splošnih srednješolskih programih, saj ti širše odpirajo vrata na univerzo. Zanimivo pa je, da se zadnji dve leti vse več mladih vrača v poklicne šole. Število študentov je naraslo s šest tisoč na osem tisoč. Žal se ta sprememba ne dogaja v parketarstvu. Zakaj? Parketarski poklic je umeščen v skupino A1, kar pomeni, da je parketar bolj izpostavljen zdravstvenim tveganjem – predvsem poškodbam kolen, hrbta in rok. 

V vaši šoli Gildevaart edini na Nizozemskem izobražujete za poklic parketarja.

Da. Gildevaart je eden izmed 25 poklicnih srednješolskih centrov na Nizozemskem. Ko je bilo poklicno izobraževanje bolj priljubljeno, je bilo takih centrov 250.

Imamo dveletni redni program – tako imenovano drugo raven –, v katerem se mladi usposobijo za opravljanje poklica. Enoletni program –prva raven – je namenjen pomočnikom v posameznih poklicih, vendar te ravni v parketarstvu nimamo. Prav tako nimamo tretje ravni, za katero si prizadevam že pet let. Ker država ne sprejme naše pobude, smo sami oblikovali program na tretji ravni, vendar si morajo šolanje plačati udeleženci sami.

V redni program se vpišejo šestnajstletniki, ki so končali predpoklicno izobraževanje. To traja od 12. do 16. leta (po osnovni šoli, ki traja od 4. do 12. leta, se učenci odločijo za splošno srednješolsko, preduniverzitetno ali omenjeno predpoklicno izobraževanje). Zasnovano je tako, da so dijaki (pri nas bi jih imenovali vajenci, op. p.) v šoli le en dan na teden, štiri dni pa delajo pri delodajalcu. To mora biti pooblaščeno podjetje s pooblaščenim mentorjem. Gre pravzaprav za pogodbo med dijakom, šolo in delodajalcem. V podjetju učenci teoretično znanje prenesejo v življenje in se naučijo praktičnih poklicnih spretnosti, denimo polaganja parketa, brušenja in drugega. Pri takem izobraževanju je pomembno, da šola in podjetje sodelujeta, spremljata dijaka in skrbita za njegov razvoj. Vsake tri mesece dijak opravi preskus, s katerim preverimo, ali je dosegel pričakovano raven. Svoje znanje in spretnosti izkaže pisno ali ustno, kot mu bolj ustreza. Dijaki so za delo v podjetju plačani. Delodajalci bi jim sicer morali plačati pet delovnih dni na teden, vendar jih večina plača štiri, ko pa dijak uspešno konča šolanje, mu povrnejo »plačo« še za vse preostale dni. Diplomiranim dijakom obenem pripada tako imenovani bonus – denarna nagrada do 500 evrov. Številni mladi ta denar porabijo za potovanje, si kupijo skuter ali kaj podobnega.
 

Kdo financira študij?

Reden dveletni program denarno podpira država, in sicer 80 odstotkov (3600 evrov), 20 odstotkov (750 evrov) prispevajo delodajalci. Omenjeni zneski veljajo za prvo leto šolanja. V drugem letniku je šolnina nekoliko nižja. Od države prejmemo podporo, če učenec redno obiskuje pouk, opravlja vse druge obveznosti in tudi uspešno konča šolanje. Za učenca, ki je, denimo, po letu in pol opustil šolanje, država ne da niti evra. Tovrstnega osipa je v parketarstvu sicer malo, približno učenec na leto.

Tudi zaposlenim parketarjem ponujate strokovno usposabljanje.

Usposabljanje zaposlenih prilagodimo njihovim potrebam. Lahko organiziramo tečaj o brušenju parketa ali čem drugem. Vedno pa delodajalca seznanimo s tem, kako uspešen je bil udeleženec usposabljanja – kaj dobro opravlja in kaj mu gre teže od rok.

Naša šola nasploh tesno sodeluje s podjetji. Številna nam pomagajo tako, da nam darujejo svoje izdelke (lake, barve, olja) ali nas finančno podprejo. V zadnjih desetih letih so podjetja po tej poti vložila v parketarstvo pol milijona evrov, kar zelo presega državno podporo.

So pa tudi mala podjetja, ki zaposlenim ne morejo omogočiti izobraževanja. Država bi jih lahko podprla z regulacijo davkov in podobnim.

Mladim poskušate približati poklic parketarja tudi z oglaševanjem in nenavadnimi podvigi …

Če želimo napolniti razrede, je »popularizacija« poklica zelo pomembna. Prirejamo dneve odprtih vrat, oblikujemo informativne lističe, ki jih pošljemo tudi podjetjem, najboljši oglaševalci pa so »prijatelji« – tisti mladi, ki radi hodijo v našo šolo in o tem pripovedujejo mlajšim, pri katerih poklicna odločitev še zori. Poskrbimo tudi za kakšen odmeven dogodek. Na evropskem tekmovanju parketarjev, ki je potekalo leta 2002 v Belgiji, smo se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov: 17 dijakov je na 15 kvadratnih metrih položilo parket v 3 minutah in 33 sekundah. Ta uspeh je bil za vse ganljivo doživetje.

K priljubljenosti poklica pripomoremo vsi, ki sodelujemo v izobraževanju. Tudi delodajalci, saj ti preživijo z dijaki največ časa. Dobro je, da se posvetijo mladim, se z njimi pogovarjajo, jih spodbujajo, če so dobro opravili delo, in ne le grajajo. Pohvala lahko odtehta tudi sto evrov.

Dominika Prijatelj