Kaj zajema vaše združenje?

V ožjem pomenu kemijska industrija obsega proizvodnjo kemikalij, farmacevtsko industrijo, industrijo barv in lakov, umetnih vlaken, torej podobno kot v Evropi. Tam sicer takšna združenja ne vključujejo predelave raznih mas, v naše združenje pa sodijo tudi tisti, ki se ukvarjajo s predelavo plastičnih mas.

S čim se največ ukvarjate?

Naša prednostna naloga so posebni predpisi. Kemija ima kemijsko zakonodajo, ožje področje, ki se nanaša na kemijo kot panogo, pa je zagotovo tudi okoljska zakonodaja. Bolj ali manj je povsod po Evropi kemijska zakonodaja samo del okoljske, pri nas pa je za zdaj še drugače, saj je kemijska zakonodaja še v domeni ministrstva za zdravje, kar lahko štejemo za pomanjkljivost.

Ko govorimo o kemijski industriji, si predstavljamo tudi bolj nevarno panogo, predvsem zaradi škodljivega vpliva na zdravje tistih, ki s to industrijo živijo, in zaposlenih v njej.

Varstvo pri delu je izredno pomembno, saj vsi vemo, da so kemikalije že same po sebi potencialno škodljive. Zato je tudi na tem področju izredno veliko dela in predpisov, s katerimi zmanjšujemo razna tveganja.

Seveda pa kemijo zadeva tudi povsem splošna zakonodaja, ki se nanaša denimo na carine ali trošarine. Kot zanimivost naj povem, da se vsi veliko ukvarjamo s trošarinami na alkohol, vendar pri tem mislimo predvsem na alkohol, ki ga pijemo, pozabljamo pa, da tudi kemijska industrija veliko uporablja alkohol pri proizvodnji.

Navsezadnje je naše združenje odgovorno za socialni dialog, saj je pristojno za pogajanja s sindikati o panožnih kolektivnih pogodbah.

Da bi lahko zajeli vsa podroja kemijske industrije, je združenje razdeljeno na podskupine, ki se ukvarjajo z ožjo problematiko, recimo imamo podskupino za proizvajalce detergentov, lepil ...

So v skupino kakorkoli vkljčueni tudi tisti, ki takšne izdelke kemijske industrije uporabljajo pri svojem delu? Polagalci podov na primer potrebujejo lepila, lake, premaze ...

Ko govorimo o teh podskupinah, je seveda jasno, da bi morala v našem združenju nastati skupina proizvajalcev barv, lakov, raznih premazov in podobno, vendar je še nimamo. Pogovori o tem še potekajo, so pa nekatere naše lanice, to je družbe, ki se ukvarjajo s proizvodnjo omenjenih izdelkov, že pokazale zanimanje. Seveda je takšen interes najprej treba združiti ter najti pot za pravilno in učinkovito delo.

Katero vaše delo se lahko nanaša na, recimo, neko združenje polagalcev podov, ki se šele organizira?

Naša organiziranost seveda ne izključuje nikogar, vendar je predvsem vprašanje, kam polagalci podov sodijo. Z našega stališča seveda ne sodijo v kemijsko industrijo, ampak med uporabnike te industrije, torej kupce. Ne glede na to, da so prav obrtniki nekakšen vmesni člen med proizvajalci in končnimi potrošniki.

Polagalci podov se bodo prej ali slej organizirali tudi v našem oddelku za gradbeništvo, tam poiskali način delovanja ter ne nazadnje iskali tudi rešitve za standarde dela in podobno. Doslej smo za takšno skupino pripravili le priročnike oziroma navodila za varstvo pri delu, saj je dejstvo, da prav v tej panogi pogosto delajo z nevarnimi snovmi — kemikalijami, ozaveščenost pa je še precej slaba.

Ko govorimo o kemijski zakonodaji, imamo v mislih tudi standarde oziroma zakone, ki nas čakajo v Evropski uniji. Kako smo v Sloveniji pripravljeni na to in kakšna je naša zakonodaja?

Zakon o kemikalijah je bil v Sloveniji objavljen leta 1999. Lahko se pohvalimo, da smo bili med vsemi kandidatkami za vstop v Unijo prvi, ki smo sprejeli takšno zakonodajo. Ta je povsem primerljiva z evropsko. Še več, v primerjavi z zakonodajo posameznih evropskih držav lahko ugotovimo, da smo tako reko pred Evropo oziroma je zakonodaja na ravni skandinavske, ki velja za najbolj "zeleno" oziroma je najbolj naklonjena varovanju narave.

Naša zakonodaja poleg uveljavljanja evropskih norm namreč vsebuje še dodatne elemente, ki pa nam — iskreno rečeno — povzročajo kar nekaj težav, saj kemijsko industrijo po našem mnenju obremenjujejo z dodatno birokracijo.

Kaj je odveč?

Zakon o kemikalijah bi moral po našem mnenju in navsezadnje tudi po mnenju evropskih kolegov urejati predvsem promet s kemikalijami. S tem mislim na uvoz, prodajo kemikalij in vse, kar je vmes. Ne bi pa smel urejati recimo okoljskega podroja, saj posega tja, kar sicer ureja že zakon o varstvu narave ali recimo zakon o varstvu pri delu.

Zakon o kemikalijah se torej širi zunaj svojih okvirov, kar nas moti, saj tako uvaja tudi povsem administrativne postopke, ki pa ne prinašajo tako rekoč nikakršnega učinka. Mednje zagotovo sodi obvezno obveščanje pristojnih organov o prevozu kemikalij ali prometu z njimi. Kemikalije morajo že tako in tako imeti zelo natančno izdelane varnostne liste, ki imajo 16 poglavij, in to izhaja iz evropskih direktiv. Pri nas pa morate poleg tega opraviti registracijo pri uradu za kemikalije in predložiti ta varnostni list, pa tudi veliko podatkov, ki so še bolj natančni.

Pri tem se zlahka srečate s kopico težav. Te niso povezane s samo kemikalijo, substancami, saj zanje specifikacija ni problem. Ko pa govorimo o kemikaliji kot pripravku, recimo neki barvi, je vprašanje, kako natančno moramo razčleniti oziroma uradu sporočiti količino sestavin v tej barvi. S tem lahko ogrozimo poslovno skrivnost, patent in podobno. Gre za poseganje v industrijsko lastnino, kar pa ni več posebno smiselno, saj nima pravega učinka.

Kaj o tem meni kemijska industrija? Tako imenovani zeleni standardi tudi nekaj stanejo, vlaganje v ekološko industrijo ni majhno.

Če gledamo "zelene" dolobe, ki jih predvideva zakon o varstvu okolja, se je kemijska industrija s tem pri nas pač sprijaznila. Dejstvo pa je, da nekih večjih okoljevarstvenih težav nima. Pri nas ni kakšnih izjemnih onesnaževanj ali česa podobnega, kar gre pripisati predvsem temu, da tako rekoč nimamo temeljne kemične proizvodnje, ki je najbolj sporna v zvezi z onesnaževanjem. Imamo večinoma predelovalno kemijo. Tudi glede spoštovanja visokih ekoloških standardov ni težav. Večje vprašanje je dinamika doseganja teh standardov, torej kdaj jih bo industrija povsem izpolnila. Vsaka normalna kemijska industrija bo vlagala v te zadeve, saj brez tega niti ne more delovati v nekem okolju.

Samo kot primer naj navedem občino Celje, kjer je bila v preteklosti zelo sporna količina žveplovega dioksida v zraku. Tega se vsi spominjamo, danes pa je, zanimivo, celjska občina dobesedno uvoznica žveplovega dioksida, kar pomeni, da ga z raznimi vetrovi tja pride več, kot ga gre iz Celja. Tako se je na tem področju kemijska industrija "očistila".

Kemijska industrija bo torej prenesla naložbe v varovanje okolja, teže pa prenaša neke obremenitve, ki so zgolj administrativne narave, kot je sporočanje glede kemikalij. To velja že nekaj let, vendar še danes ni jasno, čemu je rabilo oziroma kakšen rezultat je prineslo.

Kakšne novosti se še napovedujejo na tem področju?

Nekaj jih zagotovo še bo. Evropa namreč spreminja kemijsko zakonodajo in pred dvema letoma je objavila belo knjigo o prihodnji kemijski politiki, o kateri zdaj razpravljajo članice. Če bi bil predlog v izvirniku (nekaj sto strani) sprejet, bi seveda pomenil precej novosti tudi v naši zakonodaji. Že sama razprava o tem dokumentu pa je pokazala, da bi popolno spoštovanje smernic v njem pomenilo selitev kemijske industrije iz Evrope, recimo v Ameriko, kjer je precej laže priti na trg z novimi izdelki. Zato bo tudi pri tem najbrž upoštevano bolj pragmatično vodilo držav članic in zadeve bodo do sprejetja še precej omiljene z raznimi kompromisi.

Za Slovenijo ta zadeva niti ne bi bila tako tragična, saj je največ govora o novih substancah, s čimer pa se naša kemijska industrija skorajda ne ukvarja. Seveda nas še vedno čakajo evropske direktive o emisijah hlapov v okolje in tem se bodo morale industrije prilagoditi.

Ali je možno, da se "umazana" industrija izseli tudi iz Slovenije, v recimo nerazvite države, kjer nimajo tako strogih standardov?

Mislim, da ne. Kemijska industrija je povezana z velikimi vlaganji, stroški razvoja in proizvodnje, zato je manj verjetno, da bi kakšna kemijska tovarna bežala, recimo, na Kitajsko ali v kako drugo državo, ki ima milejšo zakonodajo. Bolj zanimive so  ZDA ali Japonska, vendar je tam kemijska industrija tako močna, da je kljub "blažjim" standardom veliko teže prodreti.
 
Kakšen pa je odnos okoljevarstvenih organizacij in civilnih združenj do kemijske industrije?

To je seveda večna težava, vendar je treba iskati srednjo pot, kompromis. Treba si je priznati, da svet tak, kakršen je, brez kemijske industrije preprosto ne more več preživeti. Ko sta bili na Zemlji dve milijardi ljudi, je bilo to še mogoče, zdaj, ko nas je šest milijard, pa je preživetje tolikšnega števila ljudi brez kemijske industrije nemogoče. Poglejmo samo kmetijstvo, ki brez pesticidov in umetnih gnojil tako rekoč ne zmore nič več, vsaj v zadostnih količinah ne. Seveda pa je ob vsem tem treba ravnati odgovorno.
 
Ali že ravnamo odgovorno?

Lotili smo se izdelave posebnega poročila oziroma programa o odgovornem ravnanju z okoljem. V njem obravnavamo prav ta vprašanja. Prikazana so s 16 parametri, s katerimi ugotavljamo dejanski položaj in primerjamo napredek z leti. Trije so na primer s področja varovanja zdravja (nesreče pri delu, poškodbe, poklicne bolezni ...), potem je sklop podatkov o emisijah v okolje (v zrak, vodo, trdni odpadki) in poglavje o ravnanju z energijo. Gibanja so zagotovo pozitivna oziroma iz leta v leto kažejo napredek.

Menim, da se kemijska industrija po vsem svetu zaveda, da bo morala ravnati odgovorno tako do okolja kot do uporabnikov, sicer ne bo preživela. Pri tem je Evropa še posebno izpostavljena, če ne zaradi drugega, zaradi goste naseljenosti. Ne moremo si privoščiti takšne industrije, kot jo ima Amerika, saj naše okolje tega preprosto ne zdrži, medtem ko Američani zaradi velike površine za zdaj še vztrajajo pri bolj ohlapnih standardih.

Vsa industrija, ne le kemijska, se bo morala zaradi varovanja okolja kmalu zaeti ukvarjati s tako pogosto omenjanim celostnim razvojem, sicer utegnemo čez leta imeti vsi velike težave.