Prof. Janez Suhadolc, arhitekt, je nam dobro znan oblikovalec in izdelovalec stolov ter lesenega pohištva. Več kot tri desetletja je že profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, publicist in popotnik, ki v prostem času riše in slika barvite pastele. Dvomi v splošne, samoumevne in ustaljene življenjske vzorce.  

Najbolj vas poznamo po znamenitih stolih – Janez Pavel II., Milan (Kučan), Lajt, … S čim vas je stol tako »očaral«, da se z njim ukvarjate že dobri dve desetletji?
Moji kolegi arhitekti, ki se ukvarjajo s pravo arhitekturo, to se pravi, imajo namen zidati stavbe, večje ali nekoliko manjše, se ukvarjajo s posameznim projektom leta in leta. Ob tem se borijo s pridobivanjem raznih dovoljenj, imajo ogromno posvetovanj z naročniki, stvari se spreminjajo, včasih se to vleče brez konca in kraja. Koliko je nerealiziranih projektov! No, in če vse to premislim, sem se odločil za manjše objekte, za manjše arhitekture. Če si nekaj zamislim ali če mi kdo kaj naroči, naredim skico, potem načrt, po načrtu tudi dostikrat sam naredim prototip in to lahko traja največ štirinajst dni, tri tedne, en mesec – to bi bilo že veliko. Na ta način imam jaz narejenih okrog 250 različnih objektov – stolov, ki prevladujejo, miz in drugega. Jaz ne bi zdržal leta in leta v pričakovanju realizacije, na koncu pa bi se izkazalo, da te realizacije sploh ne bo. Sem arhitekt malega formata. Stol je prav gotovo konstrukcijsko in tudi likovno zanimiva forma, med interierskimi kosi absolutno prevladuje kot najbolj pomemben objekt, seveda pa ima stol poleg znane funkcije tudi ogromen simbolni pomen. Ni naključje, da se cel kup vsakdanjih besed veže na pojem stola, recimo predsednik, ki sedi pred vsemi ostalimi, prestolonaslednik, ljudje, ki so na prestolu, vladajo. Torej se sedeti lahko razume tudi kot vladati, Kristus sedi na desnici boga očeta vsemogočnega itn.


Župni stol za cerkev Sv. Janeza Krstnika v Matenji vasi pri Postojni. (Foto: Dragan Arrigler)

Opus vaših del, narejenih med leti 1987 in 2002, je zbran v knjigah Stoli/Chairs 1 in Stoli/Chairs 2. Kako nastajajo vaši stoli?
V začetku sem snoval stole po takih in drugačnih navdihih, kar tako za vajo in iz radovednosti. V kleti hiše, kjer stanujem, sem si opremil mizarsko delavnico. Sčasoma so se pojavljali naročniki, v zadnjem času delujem skoraj samo po naročilu. Človek pride in izrazi željo, jaz se skušam poglobiti v osebo, ki to naroča, in včasih še preden ljudje do konca povejo, kaj bi radi, jaz že vem, kaj bom naredil. Ideja je stvar trenutka, prva skica nastaja minuto, minuto in pol, načrt 1 : 1 nastaja en dan, izvedba, to sem že omenil, povprečno štirinajst dni. So tudi izjeme. Kako zadovoljim želje ali aspiracije naročnika, je težko ugotavljati, ampak glede na reakcije, ki jih ljudje ob prevzemu kažejo, imam vtis, da sem običajno uspešen.


Stol Helix. Verjetno Suhadolčev najbolj zahteven izdelek. (Foto: Janez Pukšič)

Kaj odloča pri izbiri lesa za določen kos pohištva – stol, mizo?
Jaz delam izključno iz domačih lesov. Tropskih lesov ne maram. Predvsem prihaja iz tropov k nam najbolj kakovosten les, brez kakršnihkoli napak. Tak les je dolgočasen. Izdelki iz tropskih lesov pogosto preveč spominjajo na izdelke iz plastike. Danes so ponaredki površinske obdelave z raznimi folijami, odtisi, ultrapasi in podobno tako dobri, da velikokrat ne morem ugotoviti, ali gre za pravi les ali ponaredek. V splošnem je domačega lesa veliko in je v bistvu poceni, prepoceni. Neko drevo, ki je raslo mogoče celo sto let ali več, je v svojem bistvu vredno 0 evrov. Lesu naraste cena šele, ko nastanejo stroški s podiranjem, spravilom, z žaganjem, s sušenjem. Osnovna surovina je brez cene.  


Stol Lajt. Suhadolčev najbolj popularen izdelek. Stol je sestavljiv, tehta 2–3 kg in zdrži odraslega človeka. Stol je mogoče razstaviti za pošiljanje po pošti.


Razstavljeni stol Lajt. Med arhitekti velja za kultni izdelek.

Večino stolov in miz izdelate sami, pri nekaterih izdelkih pa združujete znanje in izkušnje z različnimi mojstri.
Moja delavnica je opremljena za obdelavo lesa. Les je osnovno gradivo. Včasih se zgodi, da so določeni izdelki iz drugih materialov, takrat se povežem z obrtniki, z mojstri, ki mi to priskrbijo. Narišem določene kose in kovinarji mi jih naredijo. Ali pa sodelujem z ljudmi, ki režejo pločevino, včasih celo les ali plastiko z vodnim curkom ali laserjem. Sodelujem s kovinostrugarji, pasarji, z rezalci pločevin, z ljudmi, ki stružijo les, jaz nimam opreme za to. Tudi s klekljarico sem že sodeloval, z rezbarji, ki vrežejo črke v les, z ljudmi, ki površinsko obdelujejo les. Nekatere stole politiram s šelakom, to je tradicionalna površinska obdelava lesa, večina stolov pa je obdelana s poliuretanskimi laki in za to rabim kooperante.



Stol za vinsko kraljico je naročil Pomurski sejem. Stol je izdelal Tone Makše, z vinskimi motivi ga je poslikal Leon Belušič.

Klop Še pomnite tovariši. Vsi zasnovani izdelki niso iz lesa. Dvosedežno klop iz pohorskega tonalita z usnjeno prevleko je izdelalo podjetje Mineral iz Ljubljane. (Foto: Janez Pukšič)

Arhitekti, v nasprotju z rekom »kovačeva kobila je vedno bosa«, prvenstveno sami uredite svoj dom. Kako ste vi uredili svojega?
Stanujem v zelo lepi hiši, ki jo je zgradil moj roditelj leta 1937 za Bežigradom. Je zanesljivo med najlepšimi stanovanjskimi hišami v tem delu Ljubljane. Oče mi je stanovanje v tej hiši poklonil in sem si ga z njegovim privoljenjem nekoliko preuredil. Stanovanje velja za sorazmerno zanimivo in je bilo tudi že objavljeno po raznih revijah. Hiša je zgrajena v Plečnikovem slogu, moj oče je bil Plečnikov učenec. Vse, kar je dragocenega, sem skušal zadržati, dodal pa sem še nekatere svoje domislice. Ljudje, ki pridejo na obisk, pravijo, da stanovanje ni standardno. Res se da v stanovanju najti kakšno nestandardno rešitev ali poseg.  

Nam lahko predstavite katerega od interierjev, ki ste jih uredili po naročilu?  
Tega dela ni veliko. Zadnja taka stvar je stolp v Šmartnem v Goriških brdih za podjetje Anhovo. Na projektu smo delali trije arhitekti. Dorče Simčič iz Cerovega, domačin, on me je povabil zraven in jaz sem še svojo hči Mimo, ki je tudi arhitektka. Vsi trije smo zelo ubrano in zgledno sodelovali in tudi investitor se je izkazal kot delu naklonjen oz. s tem, kar smo zasnovali, se je več ali manj strinjal. Ta realizacija je vsaj 80 % taka, kot smo si jo zamislili. V tem stolpu smo uredili posvetovalno dvorano. Ko se posvetovanje konča in se začne morebitni banket, se sorazmerno veliko okroglo mizo neslišno potegne pod strop stolpa na tanki žični vrvi s pomočjo vitla. To je atrakcija, kakršnih verjetno ni na svetu prav veliko. To pri obiskovalcih vzbudi nemalo začudenja.
Takrat, ko sem končal šolo, sem uredil Gregorčičevo rojstno hišo v Vrsnem, od tega je minilo že štirideset let. V tistem času se je delalo s skromnimi sredstvi. Takrat se je rojstno hišo uredilo, kakor se pač je, v štiridesetih letih je precej propadla, kasnejši posegi niso bili najboljši, vzdrževanje ni bilo najbolj dosledno. Tolminska občina se je odločila, da bo hišo prenovila, to je opravila moja hči Mima. Zadržala je vse tako, kot je bilo, vendarle s postopki, s tehnologijo, ki je ustrezna današnjemu času. Gregorčičeva rojstna hiša je ponovno zablestela, še v večjem sijaju, kot takrat, ko smo jo leta 1969 obnavljali skupaj z Goriškim muzejem.


Miza Šikovec. Miza ima ploščo, ki je sestavljena iz več kot 20 različnih slovenskih lesov in jo je mogoče zavrteti tako, da ima miza eno površino za vsak dan in drugo za posebne priložnosti in praznike. Plošča je Suhadolčev izdelek, ostalo je izdelal mizar Brane Vidmar. (Foto: Marjan Jesenovec)

Kaj vam je pri oblikovanju osnovno vodilo?
Jaz sem regionalist. Stvari, ki jih delam, skušam delati v skladu s slovensko umetnostno tradicijo, pri čemer Plečnika visoko izpostavljam kot neko vodilo, medtem ko ogromna večina mojih kolegov arhitektov ustvarja v skladu z nareko tako imenovanega velikega belega sveta (zahodna Evropa, Amerika, Japonska). Trenutno so najbolj aktualni Nizozemci. Projekti, ki se javljajo tu v Ljubljani, so skoraj suženjsko zgledovani po teh vzorih. Če govorim slovensko in če sem Slovenec, potem se mi zdi normalno, da se tudi v okviru umetnosti izražam po slovensko. In da tega ne počnejo moji kolegi, to mi je nerazumljivo. Na to vprašanje, ki jim ga večkrat postavljam, običajno ne dobim nobenega odgovora. Največ, kar rečejo, je: »Ja, to tako mora biti. Saj vsi tako delajo.« To, kar delajo vsi, kar mislijo vsi, me ni nikoli pritegnilo.



Ptičja krmilnica je v bistvu maketa neke večje arhitekture. Tako si Suhadolc predstavlja sodobno slovensko arhitekturo, osnovano na slovenski arhitekturno-oblikovalski tradiciji. (Foto: Dragan Arrigler)

Navadno se talno oblogo izbira enkrat, dvakrat v življenjskem ciklu, ostale elemente se zamenja večkrat. Je zaradi tega odgovornost pri izbiri talnih oblog večja?
Nahajava se v zgradbi, ki je stara 104 leta (Fakulteta za arhitekturo). Vsaka stopnica je iz monolita. Hodnik je tlakovan z istim kamnom, lipico. Položen je v malto in je debel 4–5 cm. Ta tlak je še vedno kot nov. V vseh risalnicah je še vedno originalen hrastov parket. Današnji časi pa prisegajo na spremembe, če so potrebne ali ne. Rešitve, kot sem jih opisal, so pri tlakih v bistvu nezaželene. Večina mojih rojakov si želi večnih sprememb, pa če so potrebne ali ne. Zato imamo poplavo npr. tapisonov, talnih oblog, ki bi jih bilo treba zakonsko prepovedati, saj so legla nesnage. Tapison bi zdržal v taki šoli, kot je naša, najbrž dve sezoni. Dandanašnji čas prisega na razne plastične folije, obloge, laminatne pode, do katerih sem jaz več kot zadržan. To je zlepljena žagovina, prevlečena s folijo, včasih je folija iz pravega lesa, furnirja, včasih je plastična, potiskana z vzorcem lesa. Vse to je običajno lepljeno na beton. To je konstrukcija, ki je jaz ne maram. Klasičen tlak (legice, slepi pod, nanj se pribija parket z žeblji) je trajnejši, da se ga razstaviti in ponovno uporabiti. Lepila, ki so ekološko problematična, niso potrebna. Tak tlak se malo podaja pri hoji, malo škriplje, razpoka, pa kaj potem. Ampak časi so taki, da take konstrukcije današnji mojstri ne odobravajo. Tudi v Šmartnem sem si želel klasično položen pod, pa ni šlo.

Če pri zunanjih tlakih pogledate razne rekonstrukcije pločnikov, cestišč, trgov itn. vidite, da se zaključne površine polagajo v beton, včasih so bile položene v pesek.
Pri vseh aktualnih tlakih, znotraj ali zunaj, je dolgo časa prevladoval minimalizem – čim tanjši tlaki. Za zunanje ureditve, npr. na Trgu revolucije v Ljubljani, se je polagalo v beton pohorski tonalit, debeline 2 cm. Ta tlak je propadel. Popravilo bo stalo več kot nov tlak. Na Čopovi ulici so tlakovali s tankimi opečnatimi tlakovci, to vse cvete, potem so tlak krpali kar z asfaltom itd. Mislim, da je ta minimalizem zgrešen. Za zunanje tlake se debelina kamnite ali betonske plošče začne pri osmih centimetrih. Pri notranjih tlakih naj bo minimalna debelina dva centimetra.

Za končni izgled prostora je pomembna tudi dobra izvedba. Imamo dovolj kakovostne obrtnike, izvajalce?  
Nekatere stavbe, ki se gradijo po Ljubljani, so po obrtniški plati virtuozne. Sposobnost teh ljudi je občudovanja vredna. Cel kup sodobnih stavb ima kakšno steno malo nagnjeno naprej, zaokroženo, majhne kote, klinaste izvedbe, vse to predstavlja izvajalcem težave. Naši izvajalci so sposobni. Naredili so kopijo Robbovega  vodnjaka. To je delo, ki zahteva največjo spretnost v obdelavi kamna. Moja izkušnja z obrtniki je solidna, dobra. Poznam cel kup ljudi, ki so zelo sposobni in ki znajo narediti lepe stvari. In če mene vprašate, jaz dobrega obrtnika bistveno bolj cenim kot enega navadnega inženirja.

V sosednji Italiji se obrt in podjetništvo prenaša iz roda v rod in plemeniti znanje in izkušnje tudi sto in več let. Kako pa je pri nas?
Da so Italijani vedno bili veliki mojstri in da so premogli izjemne obrtnike, o tem ni dvoma. Vsaka cerkev je ena sama demonstracija obrtnih sposobnosti. Tudi ljubljanske cerkvene interierje so delali ti obrtniki, Italijani, mogoče Nemci, Tirolci. Naši potem počasi sledijo. Znamenita je sejna soba na Magistratu, za katero je (mislim, da) Hribar zahteval okrog leta 1900, da mora biti v celoti prenovljena, pri prenovi pa morajo sodelovati samo slovenski obrtniki. To so bili mizarji, štukaterji, pasarji, livarji, itd. To je bil prvi primer, pozneje pa je začel s svojim delom v Ljubljani Plečnik, on je bil do izvedbe neizprosen. Iz teh razlogov se je ob Plečniku izučila cela vrsta izjemnih obrtnikov. Na primer ključavničar Briški, ki je naredil, čeprav je to kovaško delo, vse okenske mreže za spodnji del univerzitetne knjižnice (NUK). Poznal sem ga osebno. Na stara leta mi je rekel, da je potoval v Firence, kjer si je ogledoval renesančne palače, cerkve in drugo. Meni je rekel dobesedno takole: »Gospod Suhadolc, kolikor sem jaz Firence mogel v teh parih dnevih pregledati, nisem našel nikjer tako zahtevnega kovaškega dela, kot so mreže, ki sem jih jaz naredil za Plečnika.«

Bomo zaradi trenutnega stanja v gospodarstvu in okolju bolj premišljeni pri načrtovanju, investiranju?
Edino, kar prinaša recesija, je to, da nekatere stvari ne bodo realizirane, kar je dobro. Projekti, ki se obetajo Ljubljani in celi Sloveniji, so arhitekturno zelo malo vredni. Govori se o tem, da ni denarja, da je kriza, dejstvo pa je, da toliko denarja, kot ga je sedaj, ni bilo še nikoli. V današnjih časih je bistveno bolj težko kaj ne narediti kot pa narediti. Tega, kar je bilo narejeno od leta 1945 naprej do danes, je trikrat, štirikrat, petkrat več, kot je bilo pozidanega prej v vseh zgodovinskih dobah od koliščarjev, Rimljanov do začetka druge svetovne vojne. V današnjih časih je ne pozidati polj, ne posekati dreves, ne zabetonirati obale, ne zgraditi hotela na najlepšem predelu, ne zgraditi avtoceste v vsako slovensko vas, ne graditi donebesnih stolpnic, odpovedovati se vsemogočim »infrastrukturam«, ... v bistvu boj Don Kihota z mlini na veter.


Stol Silvester, ki ga nekateri imenujejo tudi hudičev stol. To je eden Suhadolčevih prvih stolov. (Foto: Janez Pukšič)


Stol »S« je bil izdelan za znanega odvetnika iz Kopra. Suhadolc je naredil celo vrsto stolov, ki izhajajo iz črk latinske abecede. Skoraj vse črke so že služile kot osnoven motiv za kakšen stol. Nekatere črke so bile »ustoličene« na več načinov.

Mojca Polanc Govekar
Fotografije: Janez Suhadolc, razen navedenih
Izdelava: kjer ni posebej navedeno, gre za Suhadolčev lastnoročni izdelek