»Še veliko je opustelih urbanih objektov, ki bi jih lahko spremenili v zanimiv prostor«

Mladinski hotel Celica, ki na Metelkovi v Ljubljani s svojo izvirnostjo in umetniško noto že tri leta navdihuje popotnike z vsega sveta, je letos prejel prvo nagrado najbolj znanega založnika turističnih vodnikov Lonely Planet v kategoriji hippest hostels. Ne preseneča, da Celica pritegne in prepriča obiskovalce. V zgradbi je bil nekdaj vojaški zapor, arhitekti in umetniki pa so prostor represije preobrazili v prostor ekspresije, v kraj srečevanja in sodelovanja. Celica deluje kot razvijajoč se kulturni spomenik – povezuje muzejsko, galerijsko, turistično in gostinsko dejavnost.

»Zgodovine ne smemo brisati, treba jo je osvetliti z drugačnega zornega kota, da se nam ne bi ponavljala kot tragedija. Zato smo stavbi, ki je izgubila prvotno funkcijo, nadeli novo identiteto, nismo pa zanikali obstoječega, temveč ga nadgradili in obogatili z novo vsebino. V okviru ideologij modernizma in postmodernizma je bila arhitektura ujeta v razmerje med formo in funkcijo, saj veste form follows function oziroma oblika sledi funkciji, prostor pa se začne odpirati šele v globljem tkanju med vsebino in obliko. Arhitektura ni umetnost kompromisa, kajti s kompromisom izgubljamo razlike, še več, s kompromisom se lahko kompromitiramo. Arhitekturo dojemam kot umetnost kontrapunkta, v katerem se nasprotja ne zaostrijo, temveč izostrijo in razlike postanejo temelj nove harmonije. Šele s prepoznanjem in priznanjem razlike se prostor odpre v prostost in preprostost, podoba v prispodobo in tekst v kontekst,« pravi Janko Rožič, arhitekt in pobudnik ustvarjalne skupine, ki se je strnila v KUD Sestava. »S kiparjem Jirijem Kočico sva se srečala že v vojski, že od začetka sta pri preobrazbi starih zaporov sodelovala umetnostna zgodovinarka Vesna Krmelj in slikar Žiga Okorn, pozneje so se pridružili še arhitekti Ira Zorko, Aleksander Ostan, Nataša Pavlin, Gašper Drašler … To je temeljna ustvarjalna celica Celice, ki so se ji v zadnjih desetih letih občasno pridružili še številni domači in tuji slikarji, kiparji in arhitekti, med njimi Matej Bizovičar, Roman Makše, Boštjan Novak, Dragica Čadež, Rene Rusjan, Franc Purg, Irena Brunec, Miha Dešman, Katarina Pirkmajer, Janez Koželj, Antony Gormley, Giovani Morbin in drugi. Na razstavah, delavnicah, predavanjih in srečanjih jih je sodelovalo več kot 80. Naše izhodišče je bilo ohraniti objekt in v njem razviti nasproten proces – obnavljanja, zbiranja, ustvarjanja, soočenj in srečanj,« pojasnjuje sogovornik. V mladinskem hotelu je 20 celic, ki so jih opremili in oblikovali različni ustvarjalci. Vsaka je izvirno umetniško delo in ima svojo izpovedno moč, kar omogoča novo iskanje podob in komunikacije.

Obiskali smo Celico in se prepustili strokovnemu vodenju Janka Rožiča. Sprehodite se z nami po mladinskem hotelu, ki je letos izbran kot najzanimivejši na svetu.

Hodnik kot mediteranska ulica

Na zunanji strani vhodnih vrat sta les in steklo združena tako, da upodabljata tloris objekta. Prvi stik s zgradbo je torej stik s celoto. »Jetniška« celica je samo še spomin, celica kot najmanjši del celote pa prispodoba za celico življenja. Na notranji strani vhodnih vrat lesena pokončnica spominja na palico, vsajeno v zemljo, ki deluje kot sončna ura. Na zunanji strani vrat je torej poudarjena prostorska razsežnost, na notranji pa časovna.

Ko vstopimo, najprej prečkamo vetrolov. To je prva celica, ki jo prečkamo na začetku in ima jetniška rešetasta vrata, ki vodijo na hodnik. »Pritlični hodnik je bil nekdaj temačen in mračen. Odprli in prezračili smo ga s križiščem, ki se odpira na vzhod in zahod. Na vzhodnem delu je nastala orientalska kavarna, na zahodnem zahodnjaška, v sredini pa je slovenska gostilna. Taka razporeditev zrcali geografski položaj Slovenije, tudi naša država je na stičišču vzhodnega in zahodnega kulturnega kroga, kot domačnost, ki se odpira na vzhod in zahod,« je zasnovo pritličnega prostora razložil Rožič. Hodnik je narejen tako, da spominja na mediteransko ulico. Notranjost nekdanjega zapora v središču dobi naravo zunanjega prostora. Hodnik ima izbočen tlak, kakršnega so uporabljali že pri gradnji rimskih cest, da je voda hitreje odtekla in so se kočije laže srečevale, okna pri kavarnah in ulične oznake pa še utrjujejo podobo mestnega trga. 

Celica je še vedno projekt v nastajanju

Vzhodna in zahodna kavarna sta urejeni v značilnem slogu. Vzhodna ima dvignjen leseni pod, na njem so sicer modne preproge z orientalskim pridihom, pleteni okrogli sedeži, nizke mizice (med njimi dve pravi indijski), dva divana. Oprema je domiselna, a skromna, saj so bila sredstva omejena. »V tej kavarni smo si zamislili perzijska, ročno izdelana svetila, ki oddajajo posebno svetlobo, a začasno uporabljamo preprosta svetila iz Ikee. Nekateri deli Celice namreč še vedno niso dokončani, denimo slovenska gostilna mora pridobiti še nekaj domačih elementov, urediti moramo knjižnico za goste, v prostoru pred kletnima temnicama bomo pripravili razstavo o zaporništvu … Celica je še vedno projekt v nastajanju,« je z vnemo večnega ustvarjalca pojasnjeval Janko Rožič. Zahodna kavarna je iz jekla in stekla ter s sodobno kompozicijo spominja na zahodne metropole, ima pa tudi internetni kotiček – povezavo s svetom.

Sprejemni pult recepcije je obrnjen tako, da pričaka gosta. Njegova oblika spominja na iglo kompasa, v osi rotacije je vanj vgrajen pravi ladijski kompas, ki vsakega spomni, kako pomembna je orientacija v prostoru, na potovanju in življenju nasploh.

Zunanji zahodni vrt obdaja jetniški zid z žico na vrhu. »Element zapora je lahko simbolično vabilo, da presegamo svoje notranje zavore in se osvobajamo. Prav v nekdanjem vojaškem zaporu si je smiselno postavljati vprašanja o svobodi,« meni Rožič. Na vzhodni strani zgradbe je tako imenovani sadni vrt, ki je bil nekdaj sprehajalni vrt za zapornike.

Nekdaj ples smrti, zdaj ples življenja

V kletnih prostorih sta bili včasih dve temnici, zdaj je pred njunim vhodom še nedokončana freska, ki upodablja ples življenja. Pet slikarjev, ki jih je v skrivnosti fresko tehnike vpeljala Maja Šubic, je vsebinsko preobrazilo prostor, saj so tam mnogi zaporniki na svoji koži doživljali »ples smrti«. Na stropu je dvanajst slik – mesecev koledarskega leta – in 365 figuric, ki rajajo v plesu življenja. Ob stoletnici filma so v steno naredili luknjo, skozi katero se kot pri cameri obscuri zunanja slika prenese v notranjost, zato je videti obrnjene krošnje dreves.

Izvirne celice presegajo nekdanjo uniformiranost

V prvem nadstropju so na obeh straneh hodnika razvrščene celice. »Celic arhitekturno nismo spreminjali, ker smo želeli ohraniti čim močnejšo pričevalnost, avtentičnost. Tla na hodniku pa so drugačna, in sicer vbočena, prav nasprotno kot tla v pritličju. Ko izstopite iz celice, je prvi korak lažji, ker stopiš navzdol. S tem smo želeli poudariti, da je bil prvi korak zapornika, ko je odhajal iz celice, lahkoten kakor vsak korak v svobodo,« je pojasnil Rožič. Za lesenimi vhodnimi vrati v celico so še jetniška vrata, rešeta.

Zasnovo celic je sogovornik opisal takole: »Vsako celico je opremil drug umetnik ali umetniška skupina, zato je enkratno in izvirno delo. Celice so nastajale v okviru stalnega srečevanja, v katerem je vsak lahko spremljal in sodeloval v razvoju posameznih konceptov. S to raznolikostjo smo presegli nekdanjo uniformiranost jetniških celic.« V celicah je bilo okno visoko, tako da so zaporniki videli le nebo. Zato so pri urejanju celic staremu oknu dodali še manjše okno – to je nižje, s pogledom na ulice in dvorišče. Obenem svetloba skozi to okno drugače oblije sobo in predmete ter prežene utesnjenost nekdanje celice.



Priznan angleški kipar Antony Gormley je v devetdesetih letih pripravil razstavo Evropsko polje. Obiskovalce je pričakalo več kot 30.000 malih kipov. S tem je umetnik naredil zanimiv obrat v »pogledu«. Navadno je v galeriji obiskovalec tisti, ki si ogleduje stvari. V njegovem primeru pa je bil obiskovalec tisti, ki je bil predmet pogledov, saj je vanj zrlo 30.000 figur. Antony je tudi za Sestavo naredil 16 kipcev, prvi obiskovalci pa so oblikovali preostale figure. Zdaj so te pod steklom v tleh.



V osemdesetih letih, ko so vojašnico že začeli rušiti, so poškodovali vogal zgradbe. Rušenje so seveda ustavili. Luknja v vogalu je zdaj postala okno – nov vir svetlobe. Izruvano opeko je umetnik, ki je opremil to sobo, uporabil pri gradnji postelje in poličk ob slikah.

Tlak, ki je kot Rimska cesta

Prva celica nasproti stopnišča se imenuje Kotiček miru. V njej je šest niš (tri v severni steni in tri v južni), v petih nišah je s svetimi spisi, slikami in simboli predstavljeno pet religij (hebrejska, vse tri krščanske, islam, hinduizem, budizem), šesta niša pa je prazna – za vse druge, tako da ni nihče izvzet. »Prijatelj arheolog Timotej Knific mi je povedal, da so nekatera stara slovanska grobišča imela en prazen grob. Namenjen je bil tistim, ki jih niso našli, in tako so bili simbolno pokopani doma. To se mi je zdela lepa gesta v odnosu do drugega, čez mejo življenja in smrti. Ko je v Kotiček miru vstopil gospod iz grške ambasade, je začuden vzkliknil, da imamo prazno nišo za neznanega boga kot v stari grški tradiciji. Če se le dovolj poglobimo, lahko v katerikoli tradiciji najdemo nekaj skupnega,« je na zanimivo podobnost opozoril Janko Rožič.

Tla so iz prodnikov in imajo dvignjen podest iz lesenih desk. Nekdaj so uporabljali prodnike tudi za tlake v preddverju cerkva. V gorenjskem narečju se tak tlak imenuje »vašter«. »Gospod Čop, ki raziskuje staro bohinjsko tradicijo, pravi, da so nekateri starejši povezovali vašter z aster – zvezdo. Kot je zvezda na nebu simbol večnosti, je kamen na zemlji simbol neminljivosti. Tudi stare bohinjske poti so bile tlakovane z vaštrom in bile odsev Rimske ceste na Zemlji. To pokaže, kako so nekdaj imeli poglobljen odnos do materiala,« je o prispodobah povedal Rožič. V Celici so poleg v Sobi miru tlaki iz prodnikov tudi na vhodu in v preddverju orientalske kavarne ter nekaterih drugih celicah.
V drugem, zadnjem nadstropju ima streha na slemenu steklo, zato se svetloba prijetno zliva na hodnik. »S steklom na delu strehe smo povezali prostor z nebom in zvezdami. Obenem to učinkuje kot sončna ura, saj je sonce opoldne nad stebri oziroma tramovi in riše najmanjšo senco. Sobe so štiriposteljne s kopalnico, ena pa ima več postelj. Dnevna soba za goste je vsa v steklu. Človeku, ki se koplje v svetlobi, se kot na dlani zrcalijo vršaci Kamniških Alp. Poleg je čajna kuhinja, ki jo lahko uporabljajo vsi gosti. Njena tla so iz originalne opeke iz zaporniške podstrehe. Natančno pod nišo sta v kleti na istem mestu dve temnici, med najtemnejšim in najsvetlejšim prostorom pa je Kotiček miru. S to navpičnico smo simbolično dvignili najbolj zaprt in temen prostor v prostor odprtosti, podprli smo življenje in odprli Celico,« je pojasnil Janko Rožič.



Janko Rožič je bil osem let asistent in raziskovalec na Fakulteti za arhitekturo, deset let pa je dejaven kot samostojni arhitekt. Prepričan je, da lahko opuščene urbane objekte preobrazimo in koristno uporabimo. Celostna prenova zgodovinskih jeder naših mest, trgov in vasi je ključni izziv sodobnega urbanizma. Zanj je svojevrsten izziv preoblikovati objekt, ki je zgubil svojo prvotno funkcijo, in mu dati novo identiteto, pri čemer ne zanikamo nekdanje funkcije, temveč jo nadgradimo in obogatimo. »Sodobna arhitektura je tista, ki nosi svojo zgodbo, metaforo, ki je kontekstualna,« poudarja Rožič. Pri ustvarjanju je osredotočen na stik naravnega in kulturnega, pozoren pa je tudi na ekološko raven v arhitekturi.

Janko Rožič se loteva projektov s prefinjenim občutkom za ohranitev naravne in kulturne dediščine. Številni ga poznajo kot predsednika odbora za rešitev Save Dolinke. Njegova zavzetost kaže na vnemo človeka, ki sta mu etika in estetika glavni vodili, človečnost pa edina prava smer. Prepričan je, da je pri nas še veliko opustelih objektov, ki bi jih lahko prenovili v zanimiv prostor. Prenova Kolizeja, Cukrarne, Roga je glavni ustvarjalni izziv Ljubljane. Na pomemben dosežek, povezan s Celico, se je odzval takole: »V Celico je vloženo veliko ustvarjalnega truda ustvarjalcev KUD Sestava, ŠOU in mesta, vendar sem vedno znova presenečen, da deluje s tako močjo, glede na to, da še ni povsem končana in nima svoje monografije niti brošure. Seveda sem vesel.«


Dominika Prijatelj