Jiřija poznam že dolgo. Iščem besede, s katerimi bi ga lahko opisala: umetnik, akademski kipar, oče in mož, učitelj, aktivist, filozof, estet … Rojen je bil v Slovenj Gradcu leta 1966. Osnovno šolo je obiskoval v Rogaški Slatini, Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo pa v Ljubljani. Diplomiral je leta 1991 na Akademiji za likovno umetnost pri profesorjih Luju Vodopivcu in Tomažu Brejcu z diplomo »Kip na specifični lokaciji«. Specializacijo je končal s temo »Kata-logos« pri profesorju Dušanu Tršarju leta 1993. Zaposlen je kot profesor na Srednji šoli za aranžerstvo v Ljubljani, kot zunanji profesor (docent) pa poučuje tudi na oddelku Likovne umetnosti Pedagoške fakultete v Mariboru. Aktiven umetnik je že več kot 20 let.
Jiři Kočica
Kamniti kipi Jiřija Kočice
Iztočnica najinega pogovora je »vogelni kamen«, ki je po tvoji zamisli vzidan v ljubljanskem mladinskem hotelu Celica. To je projekt, ki je bil udejanjen z vzidavo leta 2002, ob odprtju gradbišča pri prenovi zaporov na Metelkovi. Postavitev vogelnega ali temeljnega kamna je vedno močno simbolno dejanje. Pri javnih zgradbah je postavitev temeljnega kamna slavnostni dogodek. Zakaj pri gradnji zasebnih hiš ne ravnamo podobno, čeprav je gradnja hiše za posameznika enako pomembna kot gradnja javne stavbe za širšo družbo?
Če gledaš stare stavbe, na primer v Stari Ljubljani, je veliko takih, ki imajo obdelane vogelne kamne, kipe ali poslikave na fasadah, zelo natančno obdelane portale. Vogelni kamen, sklepni kamen, temeljni kamen ... Te reči imajo res univerzalno globok pomen in močno simbolno vlogo. Mislim, da se današnje gradnje vse bolj spreminjajo v začasna bivališča, v neke profane, simbolno precej okrnjene prostore, spalnice. Ljudje se selimo, smo na poti, nimamo časa, hiše se spreminjajo, poti se spreminjajo. Nasploh se redko kdo trudi obdržati simbolno, zgodovinsko enkratno vrednost lastnega življenja. Dokler sta trg in ulica bila del političnega, javno aktivnega življenja, je vse to bilo pomembno: kip na mostu čez reko, poseben tlak, ki označuje posebna mesta, posebne smeri, posebne poslikave, ki tudi iz zasebnega dajo javnemu neki pečat. Ko je trg izgubil to javno – kulturno in politično funkcijo, se je spremenil v parkirišče …
Kip - figura v Bratislavi.
Tlak pred Magistratom, Ljubljana.
Delal sem mnogo kipov, ki so zaprti, nevidni, dokler jih ne odpremo ali celo odlijemo na sami razstavi, in kar nekaj časa me je zelo mikalo delati kipe, ki bi bili zakopani, vidni le en dan, preden jih damo v zemljo. Ali pa, podobno kot pri zadrski cerkvi sv. Donata, kjer so rimski kipi in drugi kamni vpeti v temelje in včasih prav za nalašč zaradi drugačnega ideološkega zaledja postavljeni narobe … Nekateri so vidni le iz notranjosti stavbe. Zdi se mi, da bi morali obuditi vsaj nekaj teh reči, seveda v sodobnem pomenu. Tudi Ravnikar je v nekem zelo zanimivem tekstu pisal o tem, kako bi morali obuditi sodelovanje slikarja, kiparja in arhitekta.
Poskušam si zamisliti projekt, pri katerem sodelujejo arhitekt, slikar in kipar. Ker je Korak revija o tlakih, se osredotočiva na parterno ureditev. Sprehod po Stari Ljubljani in drugih urejenih starih mestnih jedrih ponuja rešitve, ki bi jih lahko pripisali taki skupini umetnikov. Ne le sklepni kamni, ki si jih omenil, temveč tudi tlaki, na primer Plečnikov tlak pred ljubljansko mestno hišo ali Ravnikarjev na Trgu republike, v nekaterih mestih tudi kovinski pokrovi jaškov ali druge talne oznake. Kje vidiš možnosti kiparja pri oblikovanju mestnega parterja?
No, že Plečnikov tlak pred mestno hišo med drugim označuje točko, s katere vidimo obelisk Robbovega vodnjaka in dva zvonika stolnice v simetrični kompoziciji: podobnosti med elementi obeliska, podstavka in elementi zvonikov so neverjetne. Ravnikar se je mnogokrat s svojimi kompozicijami, ne le tlaki, vsaj delno nanašal na prejšnja stanja v prostoru, s čimer je ohranjal neko vertikalno časovno slojevitost in misel o arhitekturni, bivanjski kontinuiteti v mestu. Njegov tlak na Trgu republike se nanaša na antično arhitekturo, ki so jo našli na tistem kraju, v notranjosti Jakopičevega paviljona je del rotunde, ki se nadaljuje v tlaku in delu fasade, ki jo vidimo z Dunajske …
V Bratislavi je kip – figura, ki gleda iz jaška, znani so tlaki Hundertwasserja, ki so razgibani v reliefe, a morda ti primeri niso tako zelo sofisticirani, gre bolj za učinek kot za kiparsko-slikarsko ter urbanistično-arhitekturno prepletanje, v katerem se materiali, njihove barve, njihove oblike, pomeni in postavitve naslavljajo na človeka, na njegovo zmožnost branja simbolike in skladnje (urbanega) prostora.
Pri takem delu bi bilo zanimivo izhajati iz Plečnikove in Ravnikarjeve občutljivosti za prostor in tlake nadgraditi – ali bolje rečeno pod-graditi – z možnostmi, ki jih odpirajo materiali, kot so steklo, različni kovinski odlitki, različni kamni ali tudi sodobnejši trdni kompoziti, ter jih vpenjati v sodobno mesto tam, kjer človek, obiskovalec, meščan, turist lahko vozlišča pomenov in form razvozlava skozi umetniški poseg. V tem duhu so lahko potencialno zanimive že različne rešetke nad kletnimi okni. Kar v redu se mi zdi že na primer napis; pred mestno hišo imamo enega, ki govori o tem, da so na tem kraju zažgali protestantske knjige …
Morda še to: v nekaterih zgodovinsko zanimivih prostorih imamo steklo nad izkopaninami, tudi v Celici je ena od celic opremljena s steklenim podom, pod katerim so glinene figurice angleškega kiparja A. Gormleyja. V cerkvi S. Petronio v Bologni je v tlaku označen meridian s postajami sonca na pomembne datume, ki sije skozi luknjico pri vrhu cerkve – nekakšen gnomon. Vsi ti primeri govorijo o mnogih možnostih, ki se ponujajo in so v javnih prostorih v bistvu malokrat izkoriščene. Vsaj v slovenskih mestih.
Trg republike v Ljubljani.
Trg republike s Cankarjevim domom.
Robov vodnjak v Ljubljani.
Kaj pa galerija na prostem? Spomnim se tvoje razstave – ki je bila pravzaprav proces – pred Gruberjevo palačo. Kipe, ki smo si jih pred tem ogledali v kostanjeviški cerkvi na razstavi »Naslovljeno na svobodo drugega«, si razstavil na sveže zorani zemlji v mestnem prostoru, kar je nenavadno. Nasprotno temu si na Pohorju postavil kip za Pahernikov sklad kar v gozdu. Iz obeh projektov veje nekakšna dvojnost, preplet urbanega in ruralnega. Ali gre v omenjenih primerih za mestno ali krajinsko ureditev? Kje so možnosti oblikovanja parterja krajine?
Še na akademiji me je zanimal vrt: od takih divjih »vrtičkov«, ki so jih pred kratkim odstranili iz primestnih zelenic, prek zelenjavnih, ki jih najdemo pred hišami, pa vse do visoko urejenih, na primer japonskih ali angleških, francoskih. V vsakem se kaže neka filozofija, neki odnos do narave. To zanimanje nedvomno izvira iz mojega odnosa do Rogaške Slatine in tiste ureditve, reliefa, pokrajine, v kateri sem odraščal.
Zdi se, da lahko danes vse manj ločimo med urbanim in ruralnim, saj »urbano« po vseh porah prodira v ruralno, ga določa, korenito, gensko spreminja, s čimer se v času spet spreminja odnos naših potomcev do narave. Pri mojih postavitvah gre za preplet, saj mislim, da mora priti do neke mere, razmerja, kajti danes so tehnične možnosti skoraj neomejene in vsako danost, vsako krajino lahko popolnoma spremenimo. Toda to še zdaleč ne pomeni svobode.
Pokrov jaška v Bruslju.
Tlak v Vancouvru.
Delavnica mozaikov, Brazilija.
V Ljubljani, Mariboru, Celju in drugih mestih je mnogo blokovskih naselij, obdanih z nekdanjimi njivami. Nekatere med njimi so po zaslugi kakšnih ljubiteljev že pravi vrtovi, nekatere so zgolj velike površine trave za pasja stranišča … Malo je krajev, kjer bi te »vmesne« površine poskušali spremeniti v »umestne«. V Mariboru je to bil poskus forme vive v betonu. Prav tako je zanimiv poskus urejanja teh površin s pomočjo kiparskega simpozija, ki ga v Grosupljem organizira Zavod za kiparstvo, saj tam vsako leto nastane nekaj kipov, ki so potem povod za urejanje okolice.
V odnosu do krajine me zanimata simbolni red in odnos, tudi pomenskost samega procesa sajenja, kaljenja, rasti, zorenja … Postavljanje človeka ob red narave je neki obred; vpeljati način, v katerem se oblikuje neki etični odnos do sveta, narave okoli in v nas. Toda etično je vedno konkretno, neposredno, pristno.
Vsiljuje se mi ideja, da je pravzaprav najbolj pristen kraj posameznika njegov dom, saj ga določa s svojim načinom življenja in odnosom do okolja. Ker so zasebni objekti manj na očeh kot javni, je o parterju doma, hiše, stanovanja težko pisati. Zanima me, kakšen je dom kiparja, ki ga zanima odnos do narave, sajenja, kaljenja, rasti in zorenja, kot si omenil. Jiři, ali nam lahko za konec izdaš nekaj utrinkov ali zamisli, ki so vezane na dom in jih meri tvoj korak?
Ujej, tole vprašanje je še najtežje, saj moj dom še ni povsem usklajen z mojimi – ali tudi ženinimi – zamislimi, predvsem pa: naše stanovanje je skoraj atelje, posebno klet je delovni prostor. Še najbolje je v dnevni sobi, jedilnici. Tam so tla večinoma v akacijevem lesu, klasični parket. Zelo nama je bila všeč topla barva lesa. V kuhinji je kombiniran z glinenimi klinker kvadratnimi tlakovci. Drugje je star parket – parjena bukev. Zunaj se pripravljava opremiti del vrta z lesenimi podi, del s kamnitimi ploščami različnih barv in velikosti, vendar … še nisva. V enem delu vrta imamo veliko kamnito kiparsko kompozicijo, ki jo hodijo gledat iz vrtca in šole. Kipi imajo v »naročju« majhne kotanje z vodo, v katerih se kopajo ptički. V drugem delu je kar nekaj dreves, ki nam poleti dajejo mogočno senco, travica pa je večinoma igrišče za otroke.
Za pogovor se ti iskreno zahvaljujem. Ker pravzaprav nisva skoraj ničesar povedala o tvojem ustvarjanju, je prav, da bralce revije Korak napotim na ogled tvoje spletne strani, ki je dosegljiva na naslovu http://www2.arnes.si/~jkocic/
***
Jožica Curk, u. d. i. a.
***
Jiři Kočica
Kamniti kipi Jiřija Kočice
Iztočnica najinega pogovora je »vogelni kamen«, ki je po tvoji zamisli vzidan v ljubljanskem mladinskem hotelu Celica. To je projekt, ki je bil udejanjen z vzidavo leta 2002, ob odprtju gradbišča pri prenovi zaporov na Metelkovi. Postavitev vogelnega ali temeljnega kamna je vedno močno simbolno dejanje. Pri javnih zgradbah je postavitev temeljnega kamna slavnostni dogodek. Zakaj pri gradnji zasebnih hiš ne ravnamo podobno, čeprav je gradnja hiše za posameznika enako pomembna kot gradnja javne stavbe za širšo družbo?
Če gledaš stare stavbe, na primer v Stari Ljubljani, je veliko takih, ki imajo obdelane vogelne kamne, kipe ali poslikave na fasadah, zelo natančno obdelane portale. Vogelni kamen, sklepni kamen, temeljni kamen ... Te reči imajo res univerzalno globok pomen in močno simbolno vlogo. Mislim, da se današnje gradnje vse bolj spreminjajo v začasna bivališča, v neke profane, simbolno precej okrnjene prostore, spalnice. Ljudje se selimo, smo na poti, nimamo časa, hiše se spreminjajo, poti se spreminjajo. Nasploh se redko kdo trudi obdržati simbolno, zgodovinsko enkratno vrednost lastnega življenja. Dokler sta trg in ulica bila del političnega, javno aktivnega življenja, je vse to bilo pomembno: kip na mostu čez reko, poseben tlak, ki označuje posebna mesta, posebne smeri, posebne poslikave, ki tudi iz zasebnega dajo javnemu neki pečat. Ko je trg izgubil to javno – kulturno in politično funkcijo, se je spremenil v parkirišče …
Kip - figura v Bratislavi.
Tlak pred Magistratom, Ljubljana.
Delal sem mnogo kipov, ki so zaprti, nevidni, dokler jih ne odpremo ali celo odlijemo na sami razstavi, in kar nekaj časa me je zelo mikalo delati kipe, ki bi bili zakopani, vidni le en dan, preden jih damo v zemljo. Ali pa, podobno kot pri zadrski cerkvi sv. Donata, kjer so rimski kipi in drugi kamni vpeti v temelje in včasih prav za nalašč zaradi drugačnega ideološkega zaledja postavljeni narobe … Nekateri so vidni le iz notranjosti stavbe. Zdi se mi, da bi morali obuditi vsaj nekaj teh reči, seveda v sodobnem pomenu. Tudi Ravnikar je v nekem zelo zanimivem tekstu pisal o tem, kako bi morali obuditi sodelovanje slikarja, kiparja in arhitekta.
Poskušam si zamisliti projekt, pri katerem sodelujejo arhitekt, slikar in kipar. Ker je Korak revija o tlakih, se osredotočiva na parterno ureditev. Sprehod po Stari Ljubljani in drugih urejenih starih mestnih jedrih ponuja rešitve, ki bi jih lahko pripisali taki skupini umetnikov. Ne le sklepni kamni, ki si jih omenil, temveč tudi tlaki, na primer Plečnikov tlak pred ljubljansko mestno hišo ali Ravnikarjev na Trgu republike, v nekaterih mestih tudi kovinski pokrovi jaškov ali druge talne oznake. Kje vidiš možnosti kiparja pri oblikovanju mestnega parterja?
No, že Plečnikov tlak pred mestno hišo med drugim označuje točko, s katere vidimo obelisk Robbovega vodnjaka in dva zvonika stolnice v simetrični kompoziciji: podobnosti med elementi obeliska, podstavka in elementi zvonikov so neverjetne. Ravnikar se je mnogokrat s svojimi kompozicijami, ne le tlaki, vsaj delno nanašal na prejšnja stanja v prostoru, s čimer je ohranjal neko vertikalno časovno slojevitost in misel o arhitekturni, bivanjski kontinuiteti v mestu. Njegov tlak na Trgu republike se nanaša na antično arhitekturo, ki so jo našli na tistem kraju, v notranjosti Jakopičevega paviljona je del rotunde, ki se nadaljuje v tlaku in delu fasade, ki jo vidimo z Dunajske …
V Bratislavi je kip – figura, ki gleda iz jaška, znani so tlaki Hundertwasserja, ki so razgibani v reliefe, a morda ti primeri niso tako zelo sofisticirani, gre bolj za učinek kot za kiparsko-slikarsko ter urbanistično-arhitekturno prepletanje, v katerem se materiali, njihove barve, njihove oblike, pomeni in postavitve naslavljajo na človeka, na njegovo zmožnost branja simbolike in skladnje (urbanega) prostora.
Pri takem delu bi bilo zanimivo izhajati iz Plečnikove in Ravnikarjeve občutljivosti za prostor in tlake nadgraditi – ali bolje rečeno pod-graditi – z možnostmi, ki jih odpirajo materiali, kot so steklo, različni kovinski odlitki, različni kamni ali tudi sodobnejši trdni kompoziti, ter jih vpenjati v sodobno mesto tam, kjer človek, obiskovalec, meščan, turist lahko vozlišča pomenov in form razvozlava skozi umetniški poseg. V tem duhu so lahko potencialno zanimive že različne rešetke nad kletnimi okni. Kar v redu se mi zdi že na primer napis; pred mestno hišo imamo enega, ki govori o tem, da so na tem kraju zažgali protestantske knjige …
Morda še to: v nekaterih zgodovinsko zanimivih prostorih imamo steklo nad izkopaninami, tudi v Celici je ena od celic opremljena s steklenim podom, pod katerim so glinene figurice angleškega kiparja A. Gormleyja. V cerkvi S. Petronio v Bologni je v tlaku označen meridian s postajami sonca na pomembne datume, ki sije skozi luknjico pri vrhu cerkve – nekakšen gnomon. Vsi ti primeri govorijo o mnogih možnostih, ki se ponujajo in so v javnih prostorih v bistvu malokrat izkoriščene. Vsaj v slovenskih mestih.
Trg republike v Ljubljani.
Trg republike s Cankarjevim domom.
Robov vodnjak v Ljubljani.
Kaj pa galerija na prostem? Spomnim se tvoje razstave – ki je bila pravzaprav proces – pred Gruberjevo palačo. Kipe, ki smo si jih pred tem ogledali v kostanjeviški cerkvi na razstavi »Naslovljeno na svobodo drugega«, si razstavil na sveže zorani zemlji v mestnem prostoru, kar je nenavadno. Nasprotno temu si na Pohorju postavil kip za Pahernikov sklad kar v gozdu. Iz obeh projektov veje nekakšna dvojnost, preplet urbanega in ruralnega. Ali gre v omenjenih primerih za mestno ali krajinsko ureditev? Kje so možnosti oblikovanja parterja krajine?
Še na akademiji me je zanimal vrt: od takih divjih »vrtičkov«, ki so jih pred kratkim odstranili iz primestnih zelenic, prek zelenjavnih, ki jih najdemo pred hišami, pa vse do visoko urejenih, na primer japonskih ali angleških, francoskih. V vsakem se kaže neka filozofija, neki odnos do narave. To zanimanje nedvomno izvira iz mojega odnosa do Rogaške Slatine in tiste ureditve, reliefa, pokrajine, v kateri sem odraščal.
Zdi se, da lahko danes vse manj ločimo med urbanim in ruralnim, saj »urbano« po vseh porah prodira v ruralno, ga določa, korenito, gensko spreminja, s čimer se v času spet spreminja odnos naših potomcev do narave. Pri mojih postavitvah gre za preplet, saj mislim, da mora priti do neke mere, razmerja, kajti danes so tehnične možnosti skoraj neomejene in vsako danost, vsako krajino lahko popolnoma spremenimo. Toda to še zdaleč ne pomeni svobode.
Pokrov jaška v Bruslju.
Tlak v Vancouvru.
Delavnica mozaikov, Brazilija.
V Ljubljani, Mariboru, Celju in drugih mestih je mnogo blokovskih naselij, obdanih z nekdanjimi njivami. Nekatere med njimi so po zaslugi kakšnih ljubiteljev že pravi vrtovi, nekatere so zgolj velike površine trave za pasja stranišča … Malo je krajev, kjer bi te »vmesne« površine poskušali spremeniti v »umestne«. V Mariboru je to bil poskus forme vive v betonu. Prav tako je zanimiv poskus urejanja teh površin s pomočjo kiparskega simpozija, ki ga v Grosupljem organizira Zavod za kiparstvo, saj tam vsako leto nastane nekaj kipov, ki so potem povod za urejanje okolice.
V odnosu do krajine me zanimata simbolni red in odnos, tudi pomenskost samega procesa sajenja, kaljenja, rasti, zorenja … Postavljanje človeka ob red narave je neki obred; vpeljati način, v katerem se oblikuje neki etični odnos do sveta, narave okoli in v nas. Toda etično je vedno konkretno, neposredno, pristno.
Vsiljuje se mi ideja, da je pravzaprav najbolj pristen kraj posameznika njegov dom, saj ga določa s svojim načinom življenja in odnosom do okolja. Ker so zasebni objekti manj na očeh kot javni, je o parterju doma, hiše, stanovanja težko pisati. Zanima me, kakšen je dom kiparja, ki ga zanima odnos do narave, sajenja, kaljenja, rasti in zorenja, kot si omenil. Jiři, ali nam lahko za konec izdaš nekaj utrinkov ali zamisli, ki so vezane na dom in jih meri tvoj korak?
Ujej, tole vprašanje je še najtežje, saj moj dom še ni povsem usklajen z mojimi – ali tudi ženinimi – zamislimi, predvsem pa: naše stanovanje je skoraj atelje, posebno klet je delovni prostor. Še najbolje je v dnevni sobi, jedilnici. Tam so tla večinoma v akacijevem lesu, klasični parket. Zelo nama je bila všeč topla barva lesa. V kuhinji je kombiniran z glinenimi klinker kvadratnimi tlakovci. Drugje je star parket – parjena bukev. Zunaj se pripravljava opremiti del vrta z lesenimi podi, del s kamnitimi ploščami različnih barv in velikosti, vendar … še nisva. V enem delu vrta imamo veliko kamnito kiparsko kompozicijo, ki jo hodijo gledat iz vrtca in šole. Kipi imajo v »naročju« majhne kotanje z vodo, v katerih se kopajo ptički. V drugem delu je kar nekaj dreves, ki nam poleti dajejo mogočno senco, travica pa je večinoma igrišče za otroke.
Za pogovor se ti iskreno zahvaljujem. Ker pravzaprav nisva skoraj ničesar povedala o tvojem ustvarjanju, je prav, da bralce revije Korak napotim na ogled tvoje spletne strani, ki je dosegljiva na naslovu http://www2.arnes.si/~jkocic/
***
Jožica Curk, u. d. i. a.
***
