Sodni izvedenec je torej izredno pomemben člen v verigi pravdnega postopka. Kako je s sodnimi izvedenci v Italiji in s kakšnimi težavami se srečujejo, smo se pogovarjali z italijanskim sodnim izvedencem Francom Callegarom.
Gospod Callegaro, ste sodni izvedenec pri zbornicah (C. C. I. A. A. – zbornica za trgovino, industrijo, kmetijstvo in obrt) v Padovi, Benetkah in Trevisu. Katera področja pokrivate?
Pri omenjenih zbornicah sem vpisan v register izvedencev strokovnjakov za les in lesne izdelke, za podskupino 4 – lesene talne obloge, in za gradbeništvo, za podskupini 11 – tekstilne in netekstilne talne obloge (PVC, guma …), kamen in keramika, in 18 – podlage za polaganje talnih oblog.
Kakšna je vloga sodnega izvedenca v Italiji in kdo ga lahko imenuje?
Sodnega izvedenca lahko imenuje sodišče ali pa ga pokliče stranka, bodisi toženec bodisi tožnik. Prvi, tako imenovani tehnični svetovalec po uradni dolžnosti (CTU – consulente tecnico d'ufficio) je vpisan v register izvedencev sodišča na podlagi končanega študija oziroma pridobljene izobrazbe in je tako rekoč sodnikovo oko. Sodnik ga imenuje, da preveri dejanski položaj na gradbišču, v zasebni hiši, poslovnem prostoru …, skratka tam, kjer se je pojavila nepravilnost ali tehnično vprašanje. Drugi pa je tako imenovani tehnični svetovalec stranke (CTP – consulente tecnico di parte). Vpisan je v register zbornice na podlagi pridobljene izobrazbe in opravljenega strokovnega izpita za posamezno področje. Pokliče ga tožeča ali tožena stranka, da določi oziroma pojasni vzroke za napako, ki je predmet spora.
Izvedenec stranke po pregledu spornega objekta oziroma gradbišča strankinemu odvetniku pošlje svoje mnenje, na podlagi katerega se na sodišče vloži tožbeni zahtevek. Sodnik nato imenuje izvedenca po uradni dolžnosti, navadno tistega, ki je vpisan v istem okrajnem sodišču. Ta mora narediti preiskavo, pripraviti mnenje v 90 dneh in ga s priporočeno pošto poslati izvedencu stranke, ki ga lahko sprejme ali izpodbije. Če se z mnenjem ne strinja, napiše pripombe, ki se predstavijo sodniku.
Velika težava, s katero se srečujemo v Italiji, je nestrokovnost izvedencev po uradni dolžnosti oziroma nezadostno znanje na nekem področju, recimo prav pri lesenih talnih oblogah. Izvedenci po uradni dolžnosti so namreč večinoma gradbeni inženirji, geometri ali arhitekti, ki so vpisani v register denimo za gradbeno smer in o lesenih talnih oblogah vedo bore malo. Izvedenec stranke pa je strokovnjak, ki dela prav na tem področju ter je zato s svojimi izkušnjami in znanjem veliko bolj primeren za realno oceno.
Navadno se izvedenci dobro poznamo in strokovnjake za lesene talne obloge lahko preštejemo na prste. Treba je torej samo upati, da bo izvedenec po uradni dolžnosti eden od njih. Takrat bo pogovor med obema tekel vzporedno, sodnoizvedensko mnenje pa bo korektno in realno. Na žalost pa velikokrat ni tako in mnenja, ki jih izvedenci po uradni dolžnosti dajo sodišču, sploh niso primerna.
Kako si izvedenec stranke pridobi pooblastilo za opravljanje dejavnosti? Rekli ste, da je potreben izpit.
Odvisno od kraja zbornice, saj vsaka deluje samostojno. Pri nekaterih se v register vpišeš na podlagi ustrezne smeri končanega študija, priporočil in izkušenj, ki naj bi pripeljale do strokovnega znanja. Zbornice, ki jih pokrivam, na primer beneška in treviška, pa poleg tega zahtevajo še preizkus znanja.
Izpit poteka v obliki okrogle mize. Njeni udeleženci so navadno deset izvedencev strokovnjakov in predsednik komisije, ki je običajno predsednik zbornice ali sodnik. Vsako področje, za katero želi kandidat pridobiti pooblastilo, pokriva poseben strokovnjak. Ne govorimo o gradbeništvu, temveč ožje – o lesenih talnih oblogah, cementnih estrihih …
Strokovno znanje izvedenca po uradni dolžnosti se za zdaj še ne preverja, čeprav v zvezi s tem v zadnjem času poteka kar nekaj dejavnosti. Težava je namreč zelo očitna, ker strokovnjaki niso specializirani.
Kaj pa nepristranskost izvedenca, ki zastopa neko stranko?
Če si prepričan sam vase in v svoje strokovno znanje, si lahko objektiven. Poznati moraš stvari, in kar je povedano oziroma napisano, mora biti logično in razumljivo. Sodnoizvedensko mnenje naj bi bilo napisano brez osebnih pripomb, mnenj, razlag in podobnega. Seveda mora biti strokovno in tehnično utemeljeno, vendar to ne pomeni, da lahko izvedenec izraža svoje domneve, ampak mora navesti objektivna dejstva na podlagi svojega vedenja in preiskav, ki jih je opravil. Menim, da je nepristranskost povezana tako s strokovnostjo izvedenca kot tudi z njegovo korektnostjo in poštenostjo.
Kdo so vaše stranke?
Največkrat so proizvajalci ali prodajalci parketa, lepil in lakov. Prav tako me pokličejo tudi polagalci ali podjetja, ki so bila odgovorna za izvedbo estriha, ali pa končne stranke oziroma uporabniki. Izvedensko mnenje dam stranki, ki me je poklicala, ta pa ga pošlje svojemu odvetniku oziroma pravniku.
Kakšni so roki? Kdaj lahko stranka pričakuje odgovor?
Približno mesec dni traja, da pride tožbeni zahtevek na sodišče, se pravi, od takrat ko stranka pokliče izvedenca, do takrat, ko odvetnik vloži zahtevek. Nato sodnik v tridesetih dneh imenuje izvedenca po uradni dolžnosti – torej je to šestdeset dni –, ta pa mora dati svoje mnenje sodišču v devetdesetih dneh. Tako je vsa dokumentacija na sodišču po približno petih mesecih. Končna odločitev sodišča se lahko zelo zavleče, tudi do devet, deset let. Kot sodni izvedenec sem sodeloval v pravdi, ki se je začela leta 1991 in še vedno ni končana. Italijanska birokracija ima na žalost velike težave.
Naj povem še to, da italijanski civilni zakonik govori o dveletnem jamstvu pri vseh talnih oblogah in desetletnem jamstvu pri gradbenih posegih. Če torej nastane napaka in ni dokumentirana v dveh letih, stranka ni več zakonsko zaščitena.
Do kod sega odgovornost polagalca talnih oblog? Je odgovoren tudi za dela, ki jih ni fizično opravil, se pravi za izvedbo tlakov?
To je v Italiji pereče vprašanje. Skupaj z nekaterimi družabniki na univerzi v Padovi sem ustanovil nacionalno združenje strokovnjakov za les XILTEC, katerega glavni namen je prav zaščita najšibkejšega člena v verigi zaključnih del v gradbeništvu, to je polagalca talnih oblog. Z združenjem smo hoteli tudi opozoriti na vprašanje nestrokovnosti izvedencev po uradni dolžnosti in postaviti pred dejstvo prefekture, sodišča in zbornice, da ga začnemo reševati skupaj. Za vse sodne izvedence bi morala obstajati skupna pravila in izhodišča in vsi bi morali opravljati preizkus znanja za posamezno panogo.
Če se vrnem k vašemu vprašanju, naj na kratko odgovorim, da odgovornost polagalca nima meje. Včasih je v sporu tudi, če govorimo na primer o slabo izvedenih estrihih s talnim ogrevanjem. Kljub najugodnejšim razmeram za polaganje se je parket denimo dvignil ali pa so nastale reže. Vedno krivijo polagalca, ker ni pisne dokumentacije, ki bi določala meje njegove odgovornosti.
Kako se lahko polagalec po vašem mnenju predhodno zaščiti?
Polagalcem vedno svetujem naslednje: preden začnejo polagati, naj jim vlagatelj oziroma naročnik napiše pismo, v katerem bo jasno pisalo meja pogajalčeve odgovornosti. Ta dokument naj podpišeta naročnik in polagalec, s pripisom “verodostojno”, kar pri nas veliko pomeni.
Taka listina približno v 95 odstotkih varuje polagalca talne obloge. Bil pa sem recimo priča odločitvi sodišča, ko je sodnik kljub pisni izjavi obtožil polagalca talne obloge, češ da se ne bi smel lotiti polaganja, če je sumil, da bodo v prihodnosti morda nastale težave. Po mojem nekoliko absurdna zadeva, vendar se dogaja.
Polagalci so tako ali tako vedno tisti, na katere naročniki časovno najbolj pritiskajo.
Tako je, in če dela ne bo sprejel prvi, ga bo sprejel drugi – in tu je pravzaprav težava. Med polagalci ni splošno veljavnega dogovora. Če bi obstajal, bi bil polagalec, ki je zavrnil delo, prepričan, da ga tudi drugi ne bodo opravili, ker je na primer očitno, da se bodo pojavile napake. Seveda pa ni tako. Odločitev je odvisna od polagalca, tako kot je na primer različna tudi cena polaganja – nekdo bo za isto stvar zaračunal 3000, drugi 2800, tretji pa 2600 tolarjev. Zbornice nimajo natančnih cenikov in ne zahtevajo poenotenih cen. To je v Italiji pomanjkljivost, ponekod še vedno veljajo cene za polaganje iz leta 1965.
Če pa polagalec delo sprejme, prevzame tudi odgovornost za tisto, kar mu ne pripada, oziroma česar ni sam opravljal. Na žalost je tako.
Pri omenjenih zbornicah sem vpisan v register izvedencev strokovnjakov za les in lesne izdelke, za podskupino 4 – lesene talne obloge, in za gradbeništvo, za podskupini 11 – tekstilne in netekstilne talne obloge (PVC, guma …), kamen in keramika, in 18 – podlage za polaganje talnih oblog.
Kakšna je vloga sodnega izvedenca v Italiji in kdo ga lahko imenuje?
Sodnega izvedenca lahko imenuje sodišče ali pa ga pokliče stranka, bodisi toženec bodisi tožnik. Prvi, tako imenovani tehnični svetovalec po uradni dolžnosti (CTU – consulente tecnico d'ufficio) je vpisan v register izvedencev sodišča na podlagi končanega študija oziroma pridobljene izobrazbe in je tako rekoč sodnikovo oko. Sodnik ga imenuje, da preveri dejanski položaj na gradbišču, v zasebni hiši, poslovnem prostoru …, skratka tam, kjer se je pojavila nepravilnost ali tehnično vprašanje. Drugi pa je tako imenovani tehnični svetovalec stranke (CTP – consulente tecnico di parte). Vpisan je v register zbornice na podlagi pridobljene izobrazbe in opravljenega strokovnega izpita za posamezno področje. Pokliče ga tožeča ali tožena stranka, da določi oziroma pojasni vzroke za napako, ki je predmet spora.
Izvedenec stranke po pregledu spornega objekta oziroma gradbišča strankinemu odvetniku pošlje svoje mnenje, na podlagi katerega se na sodišče vloži tožbeni zahtevek. Sodnik nato imenuje izvedenca po uradni dolžnosti, navadno tistega, ki je vpisan v istem okrajnem sodišču. Ta mora narediti preiskavo, pripraviti mnenje v 90 dneh in ga s priporočeno pošto poslati izvedencu stranke, ki ga lahko sprejme ali izpodbije. Če se z mnenjem ne strinja, napiše pripombe, ki se predstavijo sodniku.
Velika težava, s katero se srečujemo v Italiji, je nestrokovnost izvedencev po uradni dolžnosti oziroma nezadostno znanje na nekem področju, recimo prav pri lesenih talnih oblogah. Izvedenci po uradni dolžnosti so namreč večinoma gradbeni inženirji, geometri ali arhitekti, ki so vpisani v register denimo za gradbeno smer in o lesenih talnih oblogah vedo bore malo. Izvedenec stranke pa je strokovnjak, ki dela prav na tem področju ter je zato s svojimi izkušnjami in znanjem veliko bolj primeren za realno oceno.
Navadno se izvedenci dobro poznamo in strokovnjake za lesene talne obloge lahko preštejemo na prste. Treba je torej samo upati, da bo izvedenec po uradni dolžnosti eden od njih. Takrat bo pogovor med obema tekel vzporedno, sodnoizvedensko mnenje pa bo korektno in realno. Na žalost pa velikokrat ni tako in mnenja, ki jih izvedenci po uradni dolžnosti dajo sodišču, sploh niso primerna.
Kako si izvedenec stranke pridobi pooblastilo za opravljanje dejavnosti? Rekli ste, da je potreben izpit.
Odvisno od kraja zbornice, saj vsaka deluje samostojno. Pri nekaterih se v register vpišeš na podlagi ustrezne smeri končanega študija, priporočil in izkušenj, ki naj bi pripeljale do strokovnega znanja. Zbornice, ki jih pokrivam, na primer beneška in treviška, pa poleg tega zahtevajo še preizkus znanja.
Izpit poteka v obliki okrogle mize. Njeni udeleženci so navadno deset izvedencev strokovnjakov in predsednik komisije, ki je običajno predsednik zbornice ali sodnik. Vsako področje, za katero želi kandidat pridobiti pooblastilo, pokriva poseben strokovnjak. Ne govorimo o gradbeništvu, temveč ožje – o lesenih talnih oblogah, cementnih estrihih …
Strokovno znanje izvedenca po uradni dolžnosti se za zdaj še ne preverja, čeprav v zvezi s tem v zadnjem času poteka kar nekaj dejavnosti. Težava je namreč zelo očitna, ker strokovnjaki niso specializirani.
Kaj pa nepristranskost izvedenca, ki zastopa neko stranko?
Če si prepričan sam vase in v svoje strokovno znanje, si lahko objektiven. Poznati moraš stvari, in kar je povedano oziroma napisano, mora biti logično in razumljivo. Sodnoizvedensko mnenje naj bi bilo napisano brez osebnih pripomb, mnenj, razlag in podobnega. Seveda mora biti strokovno in tehnično utemeljeno, vendar to ne pomeni, da lahko izvedenec izraža svoje domneve, ampak mora navesti objektivna dejstva na podlagi svojega vedenja in preiskav, ki jih je opravil. Menim, da je nepristranskost povezana tako s strokovnostjo izvedenca kot tudi z njegovo korektnostjo in poštenostjo.
Kdo so vaše stranke?
Največkrat so proizvajalci ali prodajalci parketa, lepil in lakov. Prav tako me pokličejo tudi polagalci ali podjetja, ki so bila odgovorna za izvedbo estriha, ali pa končne stranke oziroma uporabniki. Izvedensko mnenje dam stranki, ki me je poklicala, ta pa ga pošlje svojemu odvetniku oziroma pravniku.
Kakšni so roki? Kdaj lahko stranka pričakuje odgovor?
Približno mesec dni traja, da pride tožbeni zahtevek na sodišče, se pravi, od takrat ko stranka pokliče izvedenca, do takrat, ko odvetnik vloži zahtevek. Nato sodnik v tridesetih dneh imenuje izvedenca po uradni dolžnosti – torej je to šestdeset dni –, ta pa mora dati svoje mnenje sodišču v devetdesetih dneh. Tako je vsa dokumentacija na sodišču po približno petih mesecih. Končna odločitev sodišča se lahko zelo zavleče, tudi do devet, deset let. Kot sodni izvedenec sem sodeloval v pravdi, ki se je začela leta 1991 in še vedno ni končana. Italijanska birokracija ima na žalost velike težave.
Naj povem še to, da italijanski civilni zakonik govori o dveletnem jamstvu pri vseh talnih oblogah in desetletnem jamstvu pri gradbenih posegih. Če torej nastane napaka in ni dokumentirana v dveh letih, stranka ni več zakonsko zaščitena.
Do kod sega odgovornost polagalca talnih oblog? Je odgovoren tudi za dela, ki jih ni fizično opravil, se pravi za izvedbo tlakov?
To je v Italiji pereče vprašanje. Skupaj z nekaterimi družabniki na univerzi v Padovi sem ustanovil nacionalno združenje strokovnjakov za les XILTEC, katerega glavni namen je prav zaščita najšibkejšega člena v verigi zaključnih del v gradbeništvu, to je polagalca talnih oblog. Z združenjem smo hoteli tudi opozoriti na vprašanje nestrokovnosti izvedencev po uradni dolžnosti in postaviti pred dejstvo prefekture, sodišča in zbornice, da ga začnemo reševati skupaj. Za vse sodne izvedence bi morala obstajati skupna pravila in izhodišča in vsi bi morali opravljati preizkus znanja za posamezno panogo.
Če se vrnem k vašemu vprašanju, naj na kratko odgovorim, da odgovornost polagalca nima meje. Včasih je v sporu tudi, če govorimo na primer o slabo izvedenih estrihih s talnim ogrevanjem. Kljub najugodnejšim razmeram za polaganje se je parket denimo dvignil ali pa so nastale reže. Vedno krivijo polagalca, ker ni pisne dokumentacije, ki bi določala meje njegove odgovornosti.
Kako se lahko polagalec po vašem mnenju predhodno zaščiti?
Polagalcem vedno svetujem naslednje: preden začnejo polagati, naj jim vlagatelj oziroma naročnik napiše pismo, v katerem bo jasno pisalo meja pogajalčeve odgovornosti. Ta dokument naj podpišeta naročnik in polagalec, s pripisom “verodostojno”, kar pri nas veliko pomeni.
Taka listina približno v 95 odstotkih varuje polagalca talne obloge. Bil pa sem recimo priča odločitvi sodišča, ko je sodnik kljub pisni izjavi obtožil polagalca talne obloge, češ da se ne bi smel lotiti polaganja, če je sumil, da bodo v prihodnosti morda nastale težave. Po mojem nekoliko absurdna zadeva, vendar se dogaja.
Polagalci so tako ali tako vedno tisti, na katere naročniki časovno najbolj pritiskajo.
Tako je, in če dela ne bo sprejel prvi, ga bo sprejel drugi – in tu je pravzaprav težava. Med polagalci ni splošno veljavnega dogovora. Če bi obstajal, bi bil polagalec, ki je zavrnil delo, prepričan, da ga tudi drugi ne bodo opravili, ker je na primer očitno, da se bodo pojavile napake. Seveda pa ni tako. Odločitev je odvisna od polagalca, tako kot je na primer različna tudi cena polaganja – nekdo bo za isto stvar zaračunal 3000, drugi 2800, tretji pa 2600 tolarjev. Zbornice nimajo natančnih cenikov in ne zahtevajo poenotenih cen. To je v Italiji pomanjkljivost, ponekod še vedno veljajo cene za polaganje iz leta 1965.
Če pa polagalec delo sprejme, prevzame tudi odgovornost za tisto, kar mu ne pripada, oziroma česar ni sam opravljal. Na žalost je tako.
