Človek že od pradavnih časov uporablja kamen. Kljub temu pa kamen, ta čudovit naravni material, premalo cenimo. Kamnarska stroka v Sloveniji ugotavlja, da se mladi zelo redko odločajo za poklic kamnoseka, zato so slovenski kamnoseki zaskrbljeni. Obrtna zbornica Slovenije se trudi premagovati težave, ki se porajajo na tem področju. Predstavnike sekcije kamnosekov smo povabili na pogovor o tej problematiki. Pogovarjali smo se s predsednikom odbora kamnosekov Marjanom Stepanom, članico sekcije in predstavnico izpitnega odbora za mojstrske izpite Bredo Potočnik iz podjetja Marmor Hotavlje ter sekretarko sekcije Ido Staniša.
Kakšne so trenutne razmere na področju kamnoseštva v Sloveniji? Koliko je pravzaprav obrtnikov v tej dejavnosti?
Marjan STEPAN: V tej dejavnosti nas je v tem trenutku dovolj, premalo pa je dobrih po znanju in kakovosti. Kdor je hotel biti kamnosek, je v zadnjem času z lahkoto prišel do kamnoseškega naziva, ne pa do potrebnega znanja. Z izgubo južnih trgov so nastale dodatne težave, saj je slovenski trg s takim številom evidentiranih kamnosekov ob pomanjkanju izobraženih strokovnjakov premajhen. Trenutno je v sekciji registriranih 183 kamnosekov, med njimi se s proizvodnjo ukvarjajo v 149 obratih, v 106 pa še s storitvami. Zdaj to področje kliče po spremembah in znanju. Menim, da bo prav prihodnjih pet let odločilnih za marsikaterega obrtnika. Kdor bo našel način preživetja, bo ostal, drugi bodo morali svoje dejavnosti preprosto zapreti, saj je izredno težko priti do sodobne tehnologije, ker banke dajejo posojila po zelo zahtevnih pogojih, nova tehnologija pa je izredno draga.
Breda POTOČNIK: Res je, da v Sloveniji razmere na tem področju niso lahke, toda zavedati se moramo, da kamnoseštvo pri nas ni dovolj cenjeno. Samo pogled v Avstrijo kaže popolnoma drugačno podobo – tam so kamnoseki mojstri, ki jih vsi spoštujejo. Deležni so posebnega spoštovanja, njihovo delo je zelo cenjeno. Pri kamnoseštvu ne gre zgolj za izdelovanje in postavljanje nagrobnikov, ampak je to zelo pestra panoga, ki igra veliko vlogo tako pri opremljanju stanovanjskih površin kot tudi drugih javnih objektov. Dejavnost se prenaša iz roda v rod, raven znanja je zelo visoka, tradicija pa močna. Tudi njihovo združenje je močno.
Ampak verjetno težave niso nastale čez noč. Navadno se rojevajo počasi …
Marjan STEPAN: Natanko tako! Danes čutimo posledice tistega, kar naj bi bilo pred leti edino pravo izobraževanje … Usmerjeno izobraževanje je naredilo veliko škodo obrtnikom, saj so šole boljše učence usmerjale v nadaljnje šolanje, tiste z nekoliko slabšim uspehom pa silile v skrajšane programe. Popolnoma neupravičeno – zakaj učenec z nekoliko slabšimi ocenami ne bi mogel opraviti tri- ali štiriletnega šolanja? Ali zakaj odličnjak ne bi mogel postati kamnosek, če bi ga to delo veselilo? Pomembni sta pravilna usmeritev in predvsem predstavitev dejavnosti! Zadnji izšolani kamnosek mojster je šolske klopi zapustil že pred več kot tridesetimi leti! Potem je vse šlo pod okrilje gradbenih šol, kjer pa ne morejo ponujati strokovne izobrazbe za kamnoseka, ker je vpisa odločno premalo in so kamnoseki v razredih združeni z učenci drugih poklicev. Moramo se zazreti v prihodnost. Potrebna bo visoka tehnologija, vedno pa bo ključno vlogo odigralo znanje, obdelava kamna.
Ida STANIŠA: O sedanjih težavah je treba povedati, da se Obrtna zbornica Slovenije v okviru svojih pristojnosti in možnosti trudi za izboljšanje razmer na področju poslovanja in izobraževanja. Sekcija in obrtniki sami veliko sodelujemo s šolami, predvsem s srednjo gradbeno, geodetsko in ekonomsko šolo v Ljubljani, kjer se prof. Capudrova močno zavzema za izobraževanje v stroki s poudarkom na ročni obdelavi kamna. Vendar so tudi tu težave; za nami je že nekaj let trdega dela in prizadevanj. Zdaj imamo šolo, manjkajo pa vajenci. Za program kamnosek z zahtevanimi 17 razpisanimi mesti, kar bi zadostovalo za en oddelek, se je v tekočem šolskem letu zanimalo le osem dijakov. V programu izobraževanja kamnosek restavrator je tudi specializacija, ki traja dve leti oziroma 1400 ur, od teh je 800 ur praktičnega dela. Podmladka preprosto ni verjetno tudi zato, ker v osnovnih šolah ni ustrezne predstavitve dejavnosti – učenci si niti ne predstavljajo, kakšno je delo kamnoseka. Sicer pa je urejeno tudi izobraževanje za odrasle. Zbornica prav zdaj pripravlja mojstrske izpite za kamnoseke.
Breda POTOČNIK: Ne razumem, da se učenci ne odločajo za ta poklic. Na primer osnovna šola v Gorenji vasi je tako blizu našega podjetja Marmor Hotavlje, vendar učence premalo seznanja s kamnoseškim poklicem. Čeprav naše podjetje ponuja plačilo stroškov šolanja, v šoli ne posvečajo pozornosti temu, da bi predstavili dejavnost kot nekaj prijetnega, zanimivega. Nasprotno – če je učenec v osnovni šoli vsaj prav dober, svetovanje poteka v duhu “menda ne boš šel za kamnoseka!”. V Avstriji je ta poklic spoštovan, kamnoseki imajo v družbi velik ugled, so cenjeni.
Kaj pa povpraševanje po kamnoseških izdelkih? Ali sta na slovenskem trgu ponudba in kakovost ustrezni?
Marjan STEPAN: No, slovenski trg ponuja že pravzaprav vse, kar lahko najdemo v tujini. Prepričan sem, da lahko konkuriramo tujim, včasih tudi najbolj iskanim podjetjem. Menim, da je naš trg predvsem kakovosten in cenovno dosegljiv.
Breda POTOČNIK: Povpraševanje kupcev po kamnu moramo s strokovnim svetovanjem usmerjati kamnoseki sami. Kamnite talne obloge ne izbiramo vsak dan, možnim kupcem pa se zaradi tega premalo strokovno svetuje. Zato moramo graditi na splošni ozaveščenosti ljudi, pri tem pa je pomembna vloga kamnoseka, saj mora poznati kamnine in njihove značilnosti.
Omenjali ste avstrijski trg, torej ga dobro poznate …
Breda POTOČNIK: Uveljavitev na avstrijskem trgu je bila zelo zahtevna, kajti v Avstriji, kjer je konkurenca velika, tradicija pa močna, je zelo težko prodreti med ljudi in v poslovni svet. Treba se je zelo veliko dokazovati, saj so na trgu s takšno tradicijo pozorni na vsako podrobnost. Zato je potrebna res vrhunska kakovost. Le tako te trg sprejme in obravnava kot enakovrednega partnerja. V Evropski uniji bo težko. Ne more se vsak prijavljati na razpise, saj vsebujejo stroge zahteve, ki jih razpisne komisije dosledno spoštujejo. Med pogoji je na zelo visokem mestu tudi izobrazba ponudnika. Brez ustrezne izobrazbe prijavljanje ni mogoče. Če takšnih pogojev ne bomo izpolnjevali, se bomo lahko pojavljali v poslu zgolj kot podizvajalci … Svetovne smernice zahtevajo zniževanje stroškov in večanje kakovosti. Nekatera podjetja, tudi Marmor Hotavlje, so se odločila za pridobitev certifikata kakovosti ISO, vendar ta v tujini nima pomembne vloge – štejeta konkurenčnost in kakovost. Marmor Hotavlje pri prodoru gradi na komunikaciji, nastopu pred stranko na pogajanjih in spoštovanju vseh dogovorov. Če tega ne upoštevamo, so kazni zelo visoke.
Izobraževanje, torej, na prvem mestu!
Breda POTOČNIK: Vsakemu večjemu kamnoseškemu podjetju, nedvomno pa tudi obrtnikom, je zelo pomembno izobraževanje, saj mora kamnosek znati svetovati stranki – poznati mora kamen in njegove lastnosti. Zato tudi v podjetju Marmor Hotavlje pozdravljamo vse dejavnosti v zvezi s pridobivanjem naziva mojstra, ker bo le tako lahko opravil delo, kot ga zahteva stroka. Veseli me, da se je zbrala skupina ljudi, ki jim ni vseeno, kako bo v prihodnosti s kamnoseštvom. Menim, da bomo počasi stvari uredili. Počasi, ampak nedvomno bo šlo vedno na bolje!
Ida STANIŠA: Sekcija je pripravila izpitni katalog za mojstrske izpite in s tem določila raven zahtevnosti znanj prihodnjih kamnoseških mojstrov. Ti ne bodo smeli biti le mojstri na papirju, temveč bodo morali z mojstrskim izpitom dokazati svojo strokovnost.
Sicer pa sekcija skrbi za redno obveščanje in ozaveščanje svojih članov, zato dosledno sledi postavljenim nalogam. Zdaj se pripravlja okvirni cenik, s katerim bi radi uskladili cene v stroki. Pripravljamo normative odpadka, seveda pa tudi vse druge pomembne stvari, ki naj bi pomagale urediti razmere na področju kamnoseštva. Za člane sekcije že pripravljamo tradicionalni strokovni seminar, ki bo v začetku leta 2001.
Marjan STEPAN: Mojstrski izpiti bodo temelj in pogoj našega dela v prihodnje. S tem bo kamnosek potrdil, da je pripravljen, usposobljen in strokovno podkovan, da pozna materiale in obvlada delo. Brez tega se na ravni kakovosti ne moremo približati Evropi. Seveda pa to ne gre čez noč … Zanimanje za poklic moramo približati že učencem v osnovni šoli. Prav zato je v pripravi predstavitveno gradivo, s katerim bo mogoče v šolah z videokasetami in podobnimi sodobnimi prijemi kamnoseštvo predstaviti kot zanimiv in prijeten poklic.
