Kitanje je tako kot brušenje zelo pomembna delovna faza, ki pripomore k ustreznemu videzu položenega lesenega poda in jo je treba natančno izpeljati do najmanjše podrobnosti. Kitanje se opravi pred končnim brušenjem parketa.

SESTAVA KITA IN NANOS

Kit je navadno mešanica veziva iz hitrosušečih smol in brusnega prahu, ki ga dobimo pri brušenju z brusilnim sredstvom zrnatosti od 60 do 120, odvisno od širine in globine rež, ki jih želimo zapolniti. Po evropskem standardu sme biti reža široka največ 2 milimetra, večja širina pa pomeni, da les ni dobro izdelan oziroma deščice niso položene dovolj tesno skupaj. Za večje nepravilnosti in širše reže se ne uporablja zgolj kit, temveč je treba odprtino najprej zapolniti z ustreznimi lesenimi vložki ali vstavki.

Vezivo za kit je lahko na vodni podlagi, z dodatkom akrilnih smol, ali na podlagi topil. Kit, pripravljen z brusnim prahom in vezivom na podlagi topil, se bo sušil precej hitreje – največ 2 uri – kot tisti z vezivom na vodni podlagi – približno 24 ur. Za kitanje uporabimo brusni prah parketa, ki ga obdelujemo. Pri valjčnem brusilnem stroju bo prah zaradi vzdolžne smeri brušenja bolj grob, pri rotacijskem stroju pa bo zaradi prečne smeri brušenja finejši in zato primernejši za zapolnjevanje majhnih nepravilnosti in rež.

Proizvajalci ponujajo tudi pripravljene mešanice za kitanje, ki so navadno različnih barv, tako da odtenek kita kombiniramo z barvo lesa.

Pri kitu in njegovem nanašanju so pomembni:

• viskoznost smol,
• zrnatost brusilnega sredstva, torej finost brusnega prahu,
• razmerje med smolo in brusnim prahom v mešanici.

Obstajata dva načina kitanja:

• kit nanesemo zgolj v reže in odpravimo najbolj vidne napake, uporabimo lopatico;
• kit nanesemo po vsej površini in uporabimo aluminijasto gladilko. To je zagotovo bolj zamudno, vendar po mnenju strokovnjakov najustreznejše kitanje, ker zagotavlja enotnejšo površino ob končanju del. Nekateri se izogibajo kitanju vse površine, ker se tako zapolnijo tudi pore v parketu, kar daje položenemu podu drugačen, bolj laminatu podoben videz. Temu se izognemo, če parket po kitanju brusimo z valjčnim strojem, ki bo odstranil kit iz por, rotacijski stroj pa bo kit zgolj zagladil.

Gostota mase in način kitanja sta odvisna od širine in globine rež. Praviloma kit ne sme biti pregost, posebno pri širših režah (vendar ne več kot 2 milimetra), kjer navadno kitamo dvakrat ali celo večkrat, odvisno od polagalca. Za prvi nanos uporabimo redko mešanico in bolj grob prah, na primer od brušenja z brusnim papirjem zrnatosti od 60 do 80, ki prodre v globino rež in omogoči dober sprijem. Drugi nanos začnemo šele, ko je prvi suh. Uporabimo gostejši kit, pripravljen iz bolj finega prahu, na primer od brušenja z brusnim papirjem zrnatosti od 100 do 120, ki prekrije preostanek reže in izravna površino.

Končno brušenje opravimo šele, ko je kit povsem suh. Čas sušenja je odvisen od sestave kita, treba pa je ravnati po proizvajalčevih navodilih. Brusimo pazljivo in natančno ter odstranimo odvečen kit. Morebitni ostanki kita bodo namreč na lakirani površini zelo vidni. Posebno pozornost je treba nameniti brušenju vogalov in robov.

NAMEN KITANJA IN LASTNOSTI KITA

Glavne lastnosti mešanice, primerne za kitanje, so:

• zapolni reže, tako da ne vpijajo končnega premaza, ampak ta ostane na površini;
• zapolni morebitne nepravilnosti v parketu;
• površina lesenega poda je bolj enotna – kit ne sme puščati madežev;
• omogoča boljši sprijem lesa;
• se hitro suši;
• je elastična – navadne dimenzijske spremembe lesenega poda in obremenitve pri hoji pri normalno širokih režah ne smejo poškodovati kita.

Nekateri proizvajalci štejejo kitanje med končne premaze, kar pomeni, da velja za prvi nanos, temeljni lak za drugi in končni lak tretji oziroma četrti nanos. Menijo, da je kit že delna zaščita lesa. O prvem nanosu lahko govorimo le, če kitamo vso površino, ne zgolj rež in morebitnih nepravilnosti v parketu.

Nekateri polagalci za kitanje uporabljajo mešanico brusnega prahu in neustreznega lepila ali mešanico brusnega prahu in nitrolaka ali pa preprosto zapolnijo reže z lakom. Po mnenju strokovnjakov je za kitanje najprimernejše namensko vezivo, ker je taka mešanica elastična in ne povzroča spremembe barve pri režah.

KONČNO ČIŠČENJE PARKETA

Preden nadaljujemo obdelavo parketa oziroma nanesemo končni premaz, je treba parket temeljito očistiti. Nekateri pred nanosom laka površino samo pometejo, tako da prah zapolni reže, in nadaljujejo lakiranje. To ni dovolj. Prostor je treba skrbno posesati, nato pa s krpo obrisati ves prah, vso umazanijo in vse mikroskopske ostanke lepila, ometa, cementa … Če jih ne odstranimo, bodo vidni pri lakiranju, ves trud, ki smo ga porabili pri prejšnjih korakih, pa zaman.

Neravnin v parketu zaradi neravne podlage z brušenjem ne moremo odstraniti. Preden začnemo polagati parket, je treba izravnati podlago.

Viri:
Professional Parquet, julij/avgust 2001, str. 82–86
National Wood Flooring Association: Sanding and finishing, 2000 National Oak Flooring Manufacturers Association: Installation hardwood flooring, januar 1997, revizija marec 1998
Mnenja domačih in tujih mojstrov