V osemdesetih oziroma začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo do prenove poklicnega izobraževanja. Vsi poklici v lesarstvu – lesarski delavec, žagar, roletar in parketar – so bili združeni pod eno streho: poklic mizar. Na podlagi pridobljenih znanj v tem programu je nadaljnje izobraževanje na področju polaganja talnih oblog prepuščeno delodajalcu.

Obrtna zbornica si spet prizadeva za poklic parketarja, vendar za zdaj le v obliki pobud. Šolski sistem je občutljivo področje, posledice zgrešenih sprememb pa imajo dolgoročne učinke.

Po predmetnikih za srednje šole in šole, organizirane po zakonu o poklicnem izobraževanju in urejanju učnih razmerij (Zavod SR Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1978), sta bila pogoja za izobraževanje za poklic parketarja izpolnjena osnovnošolska obveznost in uspešno končanih vsaj šest razredov osnovne šole. Šolanje je trajalo 12 mesecev.

Predmetnik je veljal še za poklic žagarja, lesarskega, kolarskega in sodarskega delavca, roletarja in strugarja.

V predmetniku je bilo predvideno tako število ur:
– slovenski jezik     140,
– samoupravljanje              135,
– osnove organizacije dela               30,
– telesna vzgoja     57,
– matematika               114,
– tehnologija lesa                57,
– poklicna tehnologija    160,
– varstvo pri delu                28,
– praktični pouk    800.

Vse ti poklici so zdaj združeni v poklicu mizarja, šolanje pa traja tri leta. Dijaki si pridobijo četrto stopnjo izobrazbe (srednjo poklicno izobrazbo). Parketar po predmetniku iz leta 1978 bi zdaj sodil med poklice z nižjo poklicno izobrazbo (končan šesti razred osnovne šole), za katero je potrebno dve- oziroma dveinpolletno šolanje.

Poučevanju o talnih oblogah je namenjeno zelo malo ur. Pri predmetu Konstrukcije v lesarstvu, pri katerem se obravnavajo vse lesne konstrukcije in načrti pohištvenih izdelkov, so oblogam tal in stropov ter stopnicam namenjene štiri šolske ure. Dijaki se seznanijo s podi iz lesa, deščenimi in parketnimi talnimi oblogami. Spoznavajo ladijski in navaden pod ter parket, pri slednjem pa še standardne izvedbe in mere. Nekaj izvedo tudi o polaganju parketa, vendar zgolj informativno. Seznanijo se z različnimi oblikami in velikostmi lamelnega parketa ter polaganjem, omenjene so tudi kotne letve.

Vaje pri tem delu niso predvidene, mogoče le skice načinov polaganja parketa, kar je seveda odvisno od učitelja. Nekaj znanja si dijaki pridobijo na sejmih, kot je ljubljanski pohištveni sejem, sejmi v bližini italijansko-slovenske meje ali celjski obrtni sejem. Tudi v okviru obveznih izbirnih vsebin se navadno ob obisku proizvajalcev pohištva oziroma na strokovnih ekskurzijah izbirajo tisti, ki zajemajo obširnejša področja strokovnih predmetov.

Pri praktičnem pouku teh znanj dijaki skoraj ne dobijo, le izjemoma, in še to le posamezniki, ko ob morebitnem naročilu za proizvodni del šolske delavnice pomagajo mizarju inštruktorju pri polaganju poda za individualnega naročnika.

Pri specializiranih poklicih se vedno postavlja vprašanje, koliko znanja je potrebno s posameznega področja. V smernicah razvoja poklicnega izobraževanja so predlogi, da bi bilo do 20 odstotkov strokovne vsebine iz predmetnika namenjeno lokalnemu gospodarstvu. Mogoče sta tu ključ in možnost poglabljanja določenih vsebin.

Rešitev je lahko tudi v specializaciji po koncu šolanja. Vsekakor so poti odprte, vprašanje je le, kako najbolj smiselno in učinkovito izdelati predmetnike, da bodo dijaki primerno opremljeni z znanjem glede na različne potrebe gospodarstva ali obrti.
 
Darinka Kozinc

MNENJA NEKATERIH O POKLICU PARKETAR IN IZOBRAŽEVANJU

Parketarjevo delo je zelo zahtevno in težko, zato je za kakovostne storitve potrebno znanje. Zdaj je izobraževanje prepuščeno parketarjem. Tisti, ki se zavedajo potreb trga in želijo izpopolniti svoje storitve, si pridobivajo izkušnje in vedenje. Težava pa nastane, če takih želj po znanju ni. Izobraževanje je torej nujno, kako ga izpeljati, pa je drugo vprašanje. V srednji šoli zdaj parketar ne dobi dovolj specializiranega znanja z vseh področij, ki so potrebna za njegovo delo. Težava je tudi praksa. S tega stališča bi zagovarjal uvedbo smeri parketar v srednje šole, čeprav se verjetno pojavlja vprašanje, koliko bi se zanjo zanimala mladina. Morda dodatna izobraževanja po srednji šoli, na primer seminarji, demonstracije in delavnice, niso slab predlog.

Stane Vogler, Vogart, d. o. o., Brezovica

Poklic parketarja je potreben in nujen. To utemeljujem s potrebami trga, ki zahteva kakovost parketarskih storitev, kar pomeni obvladovanje znanj različnih strok.

Parketarska dela – od načrtovanja, organiziranja, svetovanja, izvajanja do nadzora – postajajo tako zahtevna, da ne moremo pričakovati kakovosti od polagalca, ki ni pridobil znanj z gradbenega, lesnega, kemijskega, ekonomskega in komunikološkega področja. Priznajmo poklic, ki je zastavljen interdisciplinarno.

Sami se aktivno vključujemo v dejavnosti formalnih in neformalnih parketarskih skupin. Vsem je skupen cilj uresničitev zamisli o uvedbi izobraževalnega programa oziroma smeri parketar.

Ne samo strokovno izobraženi parketarji, marveč tudi taki, ki bodo sami skrbeli za svoj nenehni napredek, imajo možnost obstoja in razvoja. Če sodimo po izkušnjah, ki jih imamo v Heliosovem klubu Ideal, je samo enotna in trdna volja parketarjev premalo, da se poklic parketarja uvrsti v sistem dualnega izobraževanja.

Menimo, da so parketarji tudi z našo podporo povedali svoje. Vedo vse odgovore na vprašanja, kaj, kdo, kdaj in kako. Pridružijo naj se jim še pristojne ustanove vse do parlamenta – in dobili bomo nujno potreben poklic. Ko se bo to zgodilo, bodo parketarji ponosni na svoj poklic, trg in naročniki pa na njihove kakovostne storitve. 

Igor Mlakar, Helios, d. d., Domžale, Ideal – klub parketarskih mojstrov

Razvoj tehnologij in uvajanje novih materialov, ki se v modernih izvedbah vse pogosteje pojavljajo tudi v kombinaciji s tradicionalnimi (parketom oziroma lesenimi podi), zahtevata tudi od specializiranih mojstrov širok profil. S tega vidika bi bila vsekakor potrebna podrobnejša obrazložitev vpeljave programa parketarja. Moramo upoštevati tudi težko odločitev mladih ljudi za zelo usmerjeno in specializirano področje. Zato mora biti potrebna res velika želja, poznavanje ali pa tradicija tega poklica. Tako bi zagovarjal nekoliko širšo obliko izobraževanja. Glede na specifičnost in zahtevnost poklica pa nikakor ne izključujem potrebe po izobraževanju. Celo nasprotno: za opravljanje parketarskega poklica bi morali kandidati obvezno pridobiti specialistična znanja, zlasti v višjih letnikih srednjega izobraževanja, pozneje pa bi moral vsak izkušnje nadgraditi z oblikami vseživljenjskega izobraževanja – seminarji, simpoziji, delavnicami.

doc. dr. Željko Gorišek, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo

Parketar je mojster, ki se ukvarja izključno s parketom. To poudarjam zato, ker nas enačijo s podopolagalci, kar pa je nedopustno – čeprav kar zadeva sekcijo, verjetno ne gre drugače. Menim, da je ta poklic, glede na zahtevnost in znanje, ki ga v današnjih dneh terjajo modernejša tehnologija in materiali, vse premalo cenjen.

Tudi na področju šolanja smo v precej slabem položaju, saj nimamo niti šole niti programa, ki bi lahko usposabljal ali izobraževal za poklic parketar. Moja velika želja je, da bi se lahko mlajši, pa tudi starejši dodatno izobraževali in si pridobivali vse bolj potrebno znanje za opravljanje tega poklica. Zagovarjam dualni sistem izobraževanja za poklic parketar.

Silvo Kutin, s. p., polaganje parketa in mehkih talnih oblog, Kranj

Glede na dinamiko in tempo današnjega življenja menim, da parketarski poklic zahteva:
–  vzgojenega, zrelega osmošolca z delovnimi navadami,
–  srednješolsko izobrazbo V. stopnje (profil mojster parketar),
–  tehnično pridobljeno znanje,
–  praktično usposabljanje,
–  pridobitev splošne razgledanosti,
–  programe za trženje izdelka,
–  programe za odnos do stranke,
–  programe za reševanje reklamacij na visoki ravni,
–  pravne programe,
–  poudarek na zavarovanju svojega izdelka,
–  programe za spremljanje novosti na svetovnem trgu,
–  programe za ekološko ozaveščanje.

Dijak naj bi po uspešnem usposabljanju dobil naziv mojster parketar. Obrt bi lahko začel šele po petih letih dela pri izkušenem mojstru. Če država – glede na morebitne visoke zagonske stroške – ne bi odobrila sredstev za začetek šolskega usposabljanja, bi morala biti slednja namenjena parketarskim mojstrom, ki slovijo po svojih izdelkih. Mojstri bi jih porabili za tehnično in psihofizično usposabljanje parketarja, ki bi tako postal kos najzahtevnejšim delom tako na domačem kot na evropskem trgu.

Igor Šebenik, Moderna hiša, d. o. o., Notranje Gorice

POGOVARJALI SMO SE Z IDO STANIŠA, SEKRETARKO SEKCIJ PRI OBRTNI ZBORNICI

Kakšna je vloga odbora parketarjev pri sekcije lesnih strok?
Odbor sekcije, ki šteje pet članov, je izključno delovni organ, ki se ukvarja z določenimi strokovnimi nalogami. Parketarji so vključeni v sekcijo lesnih strok, kajti za ustanovitev sekcije bi moralo šteti najmanj 500 članov, teh pa sedaj ni niti 200.

Kako daleč je Obrtna zbornica z analizami za poklic parketar oz. polagalec podov in podlog?
Obrtna zbornica je na tem področju že naredila vse, kar je v njeni pristojnosti. Odbor parketarjev je pripravil dve nomenklaturi. Prva je bila za dve in polletno šolanje, se pravi za 3. stopnjo izobrazbe in smo jo posredovali na Center RS za poklicno izobraževanje. Kasneje pa je nastala sprememba, in sicer so člani odbora prvotno nomenklaturo razširili in nastala je nova z nazivom polagalec podov in podlog, ki naj bi odgovarjala zahtevnosti  za šolanje na 4. stopnji. Ni še odločeno, katera od obeh nomenklatur bo sprejeta, ker je treba narediti še popis del in določiti strokovna znanja.  Na podlagi popisa in ugotovitev, kaj sodi v kateri poklic oziroma kateri bi bolj odgovarjal potrebam trga, bo odločeno, ali bomo uveljavili ožji poklic parketarja ali širši poklic polagalca podov in podlog. Trenutno so te stvari še odprte, sekcija je pripravila predloge, ni pa nujno, da jih bo država tudi osvojila, če se bo izkazalo drugače.

Obrtna zbornica je torej zadevo posredovala Centru RS za poklicno izobraževanje?
Da, posredovali smo jim nomenklaturo in tudi predlagali dva člana iz odbora, da sodelujeta v skupini za določanje kriterijev, v kateri sodelujejo tudi predstavniki gospodarske zbornice, šol in vsi, ki se s tem ukvarjajo. Kakšni bodo rezultati, ta hip še ne moremo reči.

Govori se, da ste v sekciji oziroma v odboru parketarjev naleteli na težave?
Verjetno se govori oziroma misli na težave, s katerimi se srečujejo tudi druge sekcije in so povsem operativnega značaja, ki pa se jih z malo dobre volje in pripravljenosti članov in strokovnih služb gotovo da odpraviti. Če pa imate v mislih težave pri izobraževanju, pa je treba poudariti, da je že prej omenjeni nomenklaturi predlagal petčlanski odbor parketarjev. Člani so jih naredili na osnovi navodil, sekcija pa je oba predloga nomenklatur posredovala naprej v nespremenjeni obliki. Ko bomo dobili navodila, kaj je treba še narediti, bomo delali naprej, tako kot počnemo tudi pri drugih poklicih.

Kdaj je realno pričakovati bolj jasne in točne odgovore v zvezi s poklicem  parketar  oz. polagalec podov in podlog?
Letos zagotovo ne. Mislim, da bodo stvari jasne prihodnjo pomlad, vpis pa drugo leto še ne bo možen, saj predvpis poteka že marca.

So se na tem področju naredile tudi kakšne raziskave, ali se mogoče še bodo v zvezi z zanimanjem za ta poklic?
Na Obrtni zbornici Slovenije smo malo skeptični, ker parketarji niso samo iz lesne branže, to so tudi gradbeniki, pa tudi iz drugih strok. Sedaj  parketarji sodijo v listo B, v skupino F/45.43 – Oblaganje tal in sten (z različnimi materiali).  Šole za parketarje že približno 20 let ni več, ker ni bilo potreb, bila je pa na 3. stopnji zahtevnosti. Če pa se bo nivo znanj za parketarje dvignil na četrto stopnjo, in če bo po dualnem načinu izobraževanja, bo potrebno, da bo imel vsak mentor, ki bo imel vajenca, najmanj poklicno izobrazbo oziroma ne vem kakšen profil izobrazbe (mizar, gradbenik, zidar…).  Analiza bo pokazala, v katero branžo bo sodil novi poklic. Jasno je, da je polaganje parketa in drugih lesenih talnih oblog ter brušenje in lakiranje parketa načeloma lesarska dejavnost in je v listi B, torej v obrti podobnih dejavnostih. Mnenje upravnega odbora sekcije lesnih strok  pa je, da za parketarstvo ni potrebna 4. stopnja, kot velja ta za mizarje, tesarje, tapetnike …

Ko smo pred leti imenovali multiplikatorje za mojstrske izpite, smo predlagali v te delovne skupine tudi parketarje. Ko smo izdelovali popis del, ki naj bi jih opravljal mojster parketar, pa so bili člani odbora parketarjev tisti, ki so ugotovili, da za to dejavnost ni potreben, pa tudi ne možen mojstrski izpit, tako zaradi preozkega profila poklica in uvrščenosti parketarjev v listo B. Tako  ideja, ki jo je kljub vsemu predlagala sekcija,  ni zaživela.  Če bi se že takrat določil naziv mojster parketar, bi moral dosegati nivo najmanj 4. stopnje ustrezne srednje strokovne izobrazbe (pogoji: Obrtni zakon, 28. člen).

Naj opozorim še na dejstvo, da je upravni odbor sekcije lesnih strok pred leti, ko se je uveljavljal dualni sistem izobraževanja, predlagal nomenklaturo v okviru poklica mizar  še za naziv poklica “izdelovanje in polaganje talnih, stenskih in stropnih oblog”.  Prva nomenklatura, ki smo jo naredili v okviru poklica mizar, bi bila v  obliki modulov, na četrti stopnji zahtevnosti prilagojena dualnemu načinu izobraževanja. Ta nomenklatura ni bila osvojena, ker parketarji, o katerih govorimo, običajno ne razpolagajo s poslovnim prostorom, da bi sami izdelovali lesene obloge in parkete,  temveč opravljajo le dela na terenu z gotovimi in drugje izdelanimi materiali. To so razlogi, da parketar ni bil uvrščen med mojstrske nazive.

Ima parketarski poklic po vašem mnenju bodočnost?
Seveda jo ima, bodisi da ostane na nižji poklicni stopnji, ali da se ta poklic razširi na polagalca vseh podov in podlog. Zato je tudi upravni odbor predlagal, da se zanj uvede certifikatni sistem. To bi bilo tudi za obstoječe parketarje najbolj primerno. Menim, da ta oblika, ki res da ne potrebuje mojstrskega naziva, v ničemer ne degradira poklica oziroma pomena stroke.

Vprašanje ali se bo uvedel nov poklic polagalca podov (vseh vrst) in podlog torej ostaja še naprej odprto. Odgovor bo dala prihodnost. Na podlagi opisa tipičnih del iz nomenklature bo to verjetno poklic, ki bo sodil med zaključna dela v gradbeništvu. Sekcija je pustila obe opciji odprti, da stroka sama odloči kaj želi oziroma potrebuje,  kar pa bo  seveda morala dobro argumentirati.