\"Naloga arhitekta je predvsem, kako spremeniti zrak iz naravnega stanja v termično. Ideogram zgradbe mora biti tako močan, da zagotavlja ustvarjalno ravnovesje, dialog z naravo, krajino, mestom,\" pravi arhitekt Boris Podrecca, eno najvidnejših imen postmodernistične arhitekture v Evropi. Njegova dela izžarevajo simbolnost, poželenje, da bi otipali materijo, odsevajo podobo kraja, mesta in okolja.
Boris Podrecca svoje zamisli uresničuje v ateljejih na Dunaju, v Stuttgartu in Benetkah, od leta 1982 je gostujoči profesor v Lozani, Parizu, Benetkah, Philadelphii, Londonu, na Dunaju in v Bostonu na Univerzi Harvard, od leta 1988 pa tudi redni profesor na stuttgartski univerzi. Je direktor Inštituta za prostorsko oblikovanje in načrtovanje. Slovenska javnost ga dobro pozna, saj je leta 1992 prejel nagrado Jožeta Plečnika, lani pa postal častni doktor Univerze Maribor. Za svoja dela je prejel že številna priznanja in nagrade, med drugimi leta 1997 častni znak za zasluge zvezne dežele Dunaj.
Usklajenost in uigranost materialov v prostoru, njihova funkcionalnost in izrazna moč so med pomembnejšimi merili pri odločitvi in izbiri ustreznega materiala. V ateljeju Borisa Podrecce pri delu posegajo po najrazličnejših materialih, izbira pa temelji na dveh glavnih zahtevah: "na specifični poetiki projekta in finančnem okvirju, v katerem se arhitekt lahko giblje. Obe merili morata biti tesno povezani z dušo kraja oziroma dežele, kjer se gradi, saj se z materijo lahko odzivaš tako povezovalno kot tudi razdiralno oziroma subverzivno."
"Za izbiro materialov ni recepta. Vedno poskušam razvijati njihovo izrazno moč. Veliko pozornost posvečam toplo-hladnim kontrastom, splošni strategiji, s katero se vzpostavlja poli- oziroma monokromatična napetost, pa tudi haptičnosti in poželenju, da bi otipali materijo. Pri tem imam mentalno zaznavanje veliko raje kot zgolj optično. In tukaj se išče ravnovesje. Na splošno lahko rečemo, da imajo v arhitekturi možgani tudi oči in oči tudi roke – dotikamo se z očmi in možgani, postanemo del celote, ocenjujemo. To je ena izmed najpomembnejših pripovedi arhitekture.
Tekstura tal je gotovo tisti del klasične trilogije tla-stena-strop, ki je najbolj tesno povezan z zemljo. Na Dunaju imamo sijajno tradicijo stene in stropa, tla pa so se vedno obravnavala kot nekaj drugotnega, kot predpražnik, kot nečista in profana površina. Trudim se to spremeniti. Pri tem uporabljam predvsem tekstilno metaforo Semperjeve teorije presnove. Pri tem nastajajo hladne preproge, površine, na primer kubi iz marmorja, vstavljeni v umetni kamen, ali prepleti kamna in lesa ali barvno brušeni betonski tlaki in tako dalje.
V Veroni – kakšna sreča – sem pri tlakovanju javnih površin smel uporabljati velikanske kamnite plošče iz rdečega veronskega ali rdečega asiaškega marmorja, velikosti približno 2 x 1 m in debeline 20 cm namesto običajnih 8 cm. Ta poker z monoliti je mogoč samo v Italiji, kjer predpisi glede velikosti fug niso tako strogi kot drugje v Evropi, zato je fuge v Italiji mogoče zmanjšati vse do minimuma – fuge postanejo tanke kot las. S tem dobimo monoliten relief, ki se polasti mesta, kar me navdaja z globokim zadovoljstvom.
Dobra arhitektura, če želi izžarevati simbolnost, ne sme biti konfekcijska, temveč vedno po meri določenega prostora."
Boris Podrecca pravi, da vedno razmišlja o novih delih, o nadaljnjih projektih, zato najljubšega dela pravzaprav ni. Če pa bi že moral izbirati, bi dal prednost tistim, ki se ne nanašajo sama nase, temveč tistim, ki odsevajo podobo mesta oziroma okolja ali jo celo poudarjajo, torej mesta s svojimi nosilci identitete.
