Večina krajinskih parkov v Sloveniji vzpostavlja posebna zavarovana območja, ki zagotavljajo preživetje ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam. Ta območja, označena po evropskih kriterijih Nature 2000 (s kratico SPA, Special Protected Areas), opredeljujeta dve osnovni direktivi, in sicer direktiva o pticah EU (1979) ter habitatna direktiva EU (1992). Eno takih območij, na katerih je država uvedla poseben varstveni režim, ki zagotavlja usmerjen gospodarski razvoj v interesu lokalnega prebivalstva, a ne na škodo naravne in kulturne dediščine, je tudi naravni rezervat Iški morost v okviru lani formalno vzpostavljenega Krajinskega parka Ljubljansko barje.

Ljubljansko barje je močvirna ravan med Ljubljano, Vrhniko, Krimom in Škofljico, znana po svojih številnih naravnih zanimivostih, raznolikem živalskem svetu in rastlinstvu. Številni človekovi posegi, npr. melioracijski kanali in razdrobljena zemljiška posest, so postali sestavni del krajinske slike, ki jo dopolnjujejo redki osamelci, močvirski logi in obvodno rastje. Barje kot naravna in kulturna dediščina je tako odraz tisočletnega dialoga človeka z naravo, od tega pa je odvisna tudi njegova usoda v prihodnosti. Poleg biotske raznovrstnosti, zgodovinske zapuščine in krajinske slike pa je za njegovo prihodnost pomemben tudi njegov pomen za prebivalce širše okolice. Barje ni zgolj zavarovano območje, namenjeno zaščiti flore in favne, temveč zagotavlja številne potrebe prebivalcem glavnega mesta in barjanskih vasi ter ostalim uporabnikom. V zgodovini je Barje s svojimi nenavadnimi pojavi privabljalo številne naravoslovce in tehnike. Prvi so proučevali njegovo pestro sestavo, drugi pa neumorno iskali načine, kako ga kar najbolje izkoristiti in ga podrediti. Že iz predzgodovinskih časov beležimo mnoge zamisli o izsušitvi Barja. Ob tem je treba opozoriti na dejstvo, da vsak prostor prenese le omejen obseg obremenitev. Preobilje različnih, velikokrat izključujočih se interesov, pomanjkanje dialoga med interesnimi skupinami in neupoštevanje sodobnih paradigem trajnostnega prostorskega razvoja so v preteklosti povzročili nekatere neustrezne posege. Zaradi spremenjene demografske sestave in zaposlitvenih možnosti ter zahtev po novih dejavnostih in rabi prostora, se je pritisk na Barje v zadnjih letih še povečal. Družbeno odgovoren pristop k umeščanju novih vsebin je ključnega pomena za ohranjanje kakovosti tega prostora.

Eden izmed celostno in interdisciplinarno zasnovanih projektov je tudi projekt »Vzpostavitev dolgoročnega varstva kosca (Crex crex) v Sloveniji«. Pobudo zanj je dalo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps), ki je na Vrbovskih delih pri Brestu v občini Ig v okviru uvodoma omenjenega rezervata vzpostavilo organizacijski model, s katerim jim je uspelo povezati vse ključne akterje v fazi priprave, izvedbe in obratovanja. Med cilji so bili tudi pospešitev procesov prenosa direktive o pticah v nacionalno zakonodajo, priprava upravljavskih rešitev za območja, na katerih živi kosec in izobraževanje ter informiranje lokalnih prebivalcev, lastnikov zemljišč in kmetov. Za vzpostavitev učinkovitih mehanizmov varovanja in dolgoročne ohranitve kosca, ohranjanje kakovostnih krajinskih prvin in obstoječih vsebin ter iskanje novih dejavnosti, ki bi jih bilo mogoče ustrezno prostorsko umestiti, je bilo pomembno tudi aktivno sodelovanje z državnimi ustanovami na vseh ravneh. Rezultat projekta je naravni rezervat med Igom in Podpečjo ob reki Iški, ki obsega 65 ha in leži na enem najbolj obsežnih sklenjenih območij ohranjenih mokrotnih travnikov, značilnih za Ljubljansko barje. Rezervat deluje tudi kot kmetijsko poskusno posestvo, na katerem društvo v sodelovanju z okoliškimi kmeti in z lastno kmetijsko mehanizacijo prikazuje predvsem pticam prijazne načine kmetovanja.

Pri načrtovanju in izvedbi projekta smo sodelovali tudi krajinski arhitekti. Kot svetovalci smo bili vključeni že v začetne faze projekta, kasneje pa smo izdelali še projektno dokumentacijo za del učne poti in opazovalnico ptic z informacijsko infrastrukturo. Naloga ni bila enostavna, saj je bilo treba upoštevati specifične naravne razmere in želje investitorja, da pripravimo rešitev, ki bi omogočala celovito doživljanje koščevega habitata, nemoteno opazovanje in proučevanje ptic ter organizacijo vodenih ogledov za različne skupine uporabnikov. To je vsaj na prvi pogled pomenilo izdelavo novega utrjenega nasipa s potjo do objekta in razmeroma velik pokrit objekt z zastiralno steno, katerega bi lahko uporabljala skupina 15–20 obiskovalcev. Oboje bi pomenilo zaplete pri pridobivanju soglasij, zahtevno izvedbo in bistveno višje stroške gradnje, pa tudi prevelik poseg v krajino.

Zaradi omenjenih razlogov smo se naloge lotili nekoliko drugače, ob tem pa nas je podpiral investitor s konstruktivnimi predlogi in odprtostjo do novitet. Opazovalnico smo konceptualno in strukturno izpeljali iz ptičjega gnezda, kot prispodobo »skrivališča«. Ideje smo črpali iz izjemne krajine, kulturnega izročila in tradicionalnih znanj barjancev. Objekt in pot smo poskušali umestiti na način, da bi čim manj posegli v kakovostne krajinske prvine. Zagotoviti je bilo treba enostaven dostop do območja v fazi gradnje in se izogniti nekdanjim izsuševalnim jarkom, ohraniti obstoječe dostope do pridelovalnih površin na sosednjih območjih, obenem pa umestiti opazovalnico v obstoječo vegetacijo na način, da je iz nje viden čim večji del krajinskega prizorišča. Prostor na sredini območja, na robu vrbovja, je bil imeniten in je zadostil vsem zahtevam.

Dostop do opazovalnice smo zasnovali kot učno pot, ki obiskovalce usmerja skozi različne, doživljajsko zanimive prostore. Od vhoda v območje, kjer so table s splošnimi informacijami o rezervatu, smo po nasipu skozi goščavo vrb ob Iški speljali prvi del poti s posameznimi informacijskimi točkami in počivališči ob vodi. Kjer se učna pot spusti z nasipa na mokrotni travnik, smo se odločili za leseno pot, dvignjeno nad poplavno ravnico in izsuševalne jarke. Ritmično zasnovani prostori ob učni poti in cikcakast dostop po leseni brvi, ki usmerja poglede v različne smeri, poudarjajo klimaksni dostop do opazovalnice. Obiskovalec jo v celoti opazi šele, ko se ji povsem približa. Zaradi razmočenih barjanskih tal, ki pogojujejo način temeljenja, črpa konstrukcija opazovalnice tudi iz zapuščine nekdanjih graditeljev z Ljubljanskega barja – koliščarjev. Opazovalnica je, tako kot lesena pot, postavljena na pilote in dvignjena nad mokre travnike in vodne jarke. Sestavljena je iz treh med seboj zamaknjenih elips. Eliptična oblika opazovalnice omogoča dober izkoristek površin in notranjo organizacijo prostora – krožno gibanje ob pleteni steni in okrog informacijskih tabel. Poleg tega zastiralna stena stoji sama, zato je lažja in bolj zračna. Stena je pletena iz vej okoliških grmovnic, vpletenih med tanke, vertikalne letve, podobno kot so včasih na podeželju pletli ograje, koše in košare.

Izvedenemu projektu je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije lani podelila priznanje »Zlati svinčnik« v kategoriji krajinska ureditev.