Vprašanje je torej, ali imamo na voljo nadomestno lesno vrsto oziroma soroden material, ki bi zmanjšal razpon med ponudbo in povpraševanjem.1 V zadnjem času se poskušamo približati temnejšim odtenkom s toplotno obdelavo in zgoščevanjem lesa. Pomanjkljivosti toplotno obdelanega lesa pa sta njegova manjša gostota in trdnost. Pri takem lesu ni nikakor mogoče doseči tako visokega sijaja kot pri ebenovini. Tudi prisilno tlačno porušeno lesno tkivo pri zgoščevanju lesa (angl. densified wood) nima vseh želenih lastnosti, ki bi enakovredno nadomestile lastnosti ebenovine.
Pred časom se je pojavila zamisel o uporabi sorodnega materiala, ki ga v velikih količinah najdemo tudi v Sloveniji, natančneje v okolici Velenja. Območje se je v obdobju pliocena pogrezalo, sčasoma pa je ugreznino zalilo pliocensko jezero. Močvirje je pokopalo gozdove, na katerih so se usedali delci gline in peska. Visoki pritiski in temperature so spodbudili procese pooglenitve in s tem nastanek različnih vrst premoga. Manj poogleneli deli lesnatih rastlin so obdržali bolj ali manj značilno strukturo lesa – ksilit. Ksilita gotovo ne moremo imeti za popoln nadomestek lesa, lahko ga izkoriščamo le kot dopolnilo, poleg tega, da je uporaben za gorivo (slika 1).
ta spodnja opomba naj bo manjša in na koncu prve strani, spodnji rob
1 Proučevanje in raziskovanje ksilita je bilo izvedeno na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete v sodelovanju z Inštitutom za ekološke raziskave ERICo, Velenje in finaciranjem Rudnika Velenje
Slika 1: Iz brezoblične gmote lignina je mogoče narediti ekskluzivne izdelke (tehnološki postopek predelave ksilita je na slovenskem patentnem uradu zaščiten s patentom št. 21179).
Poskusi izkoriščanja ksilita za uporabne izdelke se ujemajo z začetki velenjskega premogovništva, saj so od takrat že znane ugotovitve o njegovi visoki estetski vrednosti in dobrih obdelovalnih lastnostih.
Temeljno zgradbo ksilita pomenijo – tako kot pri lesu – vlakna. To so podolgovate celice z različno debelino stene in širino lumnov z različno razvojno stopnjo, po čemer jih ločimo na traheide, vlaknaste traheide in libriformska vlakna. V osnovnem tkivu so še trakovni in osni parenhim, traheje (pore) in drugo. Pri iglavcih, iz katerih je nastal tudi ksilit, osnovno vlaknasto tkivo pomeni do 95 odstotkov lesa in poteka bolj ali manj vzdolžno, to je vzporedno z drevesno osjo. Trakovno tkivo sestavlja največ 10-odstotni delež, medtem ko je vzdolžni parenhim pičel (le do 6 odstotkov).
Strukturne in teksturne značilnosti lesa in ksilita so odvisne od rastnih razmer, kot jih narekujejo lastnosti drevesne vrste, od kakovosti rastišča, vrste in sestave tal, preskrbe z vodo in podnebnih razmer (količina padavin, temperatura, osončenost, ujme – pozeba, žled, sneg, mraz … Značilnosti ksilita so tudi izraz paleogeografskih in tektonskih razmer (čas nastanka, vpliv delovanja zunanjih sil in temperature, kemične spremembe …).
Glede na anatomske značilnosti je ksilit v naših krajih nastal iz predstavnikov družine Taxodiaceae (rodovi Taxodium, Sequoia, Sequoiadendron) ali Cupressaceae (rodovi Juniperus, Chamaecyparis, Cupressus), ki so v Sloveniji uspevali v prejšnjih geoloških dobah (po ocenah pred približno 2,5 milijona leti), v obdobjih poledenitev pa so izumrli. Omenjeni rodovi so danes dobro zastopani v Severni Ameriki. Od tod so jih v Evropo pripeljali v zadnjih stoletjih, zato jih zdaj lahko srečamo v botaničnih vrtovih in drugih hortikulturnih nasadih.
V ksilitu so nekatere anatomske strukture lesa jasno razpoznavne, čeprav je doživel hude spremembe – porušitev celičnih sten lesnih elementov v celične lumne ter hkrati uklon in strižne deformacije, ki se izrazito kažejo v radialni smeri. Delovanje močnih strižnih napetosti je povzročilo velik odklon trakovnega tkiva, ki je še posebno izrazit v ranem lesu. Ta je zaradi precej tanjših celičnih sten deformiran in porušen do nerazpoznavnosti. Kasni les je v radialni smeri doživel manj sprememb, ker je bolj trden (slika 2).
A
B
C
D
(Slika 2 je iz 4 sličic, razporedi jih v dve vrsti in dva stolpca, podpis pa daj skupaj pod vse štiri)
Slika 2:
A – Prečni prerez ksilita: viden je kasni les z debelostenimi traheidami, med njimi aksialni parenhim z obarvanimi vključki v lumnih. Rani les je tlačno porušen, zato celice niso razpoznavne.
B – Prečni prerez močno dezorientiranega ksilita zaradi velikih sil, ki so delovale na material, vidne so tudi številne razpoke.
C – Radialni prerez ksilita z vidnim homogenim trakom in piknjami v križnem polju taksodioidnega tipa, viden je tudi aksialni parenhim z obarvanimi vključki v lumnih.
D – Dezorientirani ksilit: levo tipični radialni prerez, desno tipični tangencialni prerez
Pri ksilitu težko najdemo značilno progasto radialno teksturo. Nekoliko pogostejša je plamenasta tangencialna tekstura, ki se lepo kaže predvsem pri izrazito karboniziranem materialu, lesna struktura pa je bolj ohranjena in vidna. Zanimiva je tudi tekstura z ostrimi prehodi med plamenasto sliko in črto (slika 3).
Zaradi dolgotrajnih in intenzivnih zunanjih vplivov ima ksilit v primerjavi z recentnim lesom močno spremenjeno zgradbo. Kljub temu je ohranil anatomske, fizikalne in mehanske značilnosti, ki jih pripisujemo tudi lesu.
Slika 3: Tipične teksture na bolj in manj pooglenelem ksilitu
Gostota ksilita je zaradi tlačnih porušitev celic ranega lesa zelo velika. V svežem stanju je okrog 1.260 kilogramov na kubični meter, njegova osnovna gostota pa je približno 875 kilogramov na kubični meter. Ksilit, osušen in uravnovešen v normalnih klimatskih razmerah (12-odstotna vlažnost), ima gostoto 1.175 kilogramov na kubični meter.
Svež ksilit vsebuje veliko vode, ki ne zagotavlja dimenzijske stabilnosti ter tako omejuje njegovo nadaljnjo predelavo in obdelavo. Delež vode v svežem ksilitu je v primerjavi z deležem vode v svežem lesu manjši in znaša 45 odstotkov (velika gostota ksilita). Ksilit se začne krčiti takoj po izpostavitvi zunanjim razmeram, zato sklepamo, da je vsa voda vezana v celično strukturo, medtem ko je proste ali kapilarne vode zelo malo. Točka nasičenja celičnih sten je pri ksilitu zato precej visoka. Velik delež v celični steni vezane vode se kaže tudi pri velikih sušilničnih skrčkih.
Preglednica 1: Nekatere fizikalne lasnosti ksilita.
V spreminjajočih se klimatskih razmerah niha tudi vlažnost ksilita, ki vzpostavlja vlažnostno ravnovesje s klimo. Ksilit je torej tako kot les higroskopni material. Higroskopnost pripisujemo specifični kemični zgradbi, kapilarni kondenzaciji v mikrorazpokah celične stene in veliki notranji površini. Ksilit je zato vselej bolj ali manj vlažen.
V primerjavi s sušenjem lesa se sušenje ksilita razlikuje že v prvi fazi, ki je izredno kratka. Delež kapilarnega toka proste vode je zanemarljiv, zato na sušilni krivulji ne zasledimo periode konstantne hitrosti sušenja. Kljub hitremu pojavu difuzijskega upora na površini je začetek sušilne krivulje strm. Hitremu izločanju vode seveda sledi tudi intenzivno krčenje, ki zaradi vzpostavljenega velikega vlažnega gradienta povzroča velike napetosti. Te so vzrok za prve pokline kmalu po začetku sušenja, posebno če je sušenje nekoliko ostrejše. V tej fazi se najpogosteje pokažejo tudi vplivi dezorientiranega tkiva, zgnetenosti tkiva, neenakomerno porušenega tkiva in drugih anomalnih posebnosti. Sušenje ksilita v blagih sušilnih razmerah je počasno in zelo dolgotrajno, vendar toliko bolj ugodno.
Povišane temperature ugodno vplivajo na hitrost difuzijskega toka, zato je tudi postopek sušenja pospešen. Vlažnostni gradient po prerezu je manjši, manjše so tudi notranje napetosti. Lahko rečemo, da povišana temperatura ugodno vpliva na čas in kakovost osušenega ksilita.
Med mehanskimi lastnostmi ksilita so v ospredju velika krhkost oziroma majhna strižna trdnost. Tudi večina preostalih mehanskih lastnosti je glede na njegovo gostoto in v primerjavi z lesom nekoliko manj izrazita, le trdota je celo večja kot pri najtrših gostih lesovih. Podobno kot pri lesu so trdnostne lastnosti v tesni povezavi z vlažnostjo in temperaturo – vlažen ksilit pri višjih temperaturah ima slabše trdnosti od osušenega pri nižji temperaturi. Vpliv gostote na trdnosti je manj izrazit.
V preglednici 1 je prikazanih nekaj najpomembnejših fizikalnih lastnosti ksilita.
Slika 4: Za obdelovanje ksilita so primerni mizarski stroji in orodja.
S končnimi premaznimi sredstvi želimo naravnim materialom dati estetsko vrednost, jih zaščititi in tako oplemenititi. S površinsko obdelavo poudarimo značilne strukturne ali teksturne posebnosti materiala, poudarimo ali izenačimo bolj všečne barvne odtenke, prekrijemo neželena odstopanja zaradi strukturnih posebnosti ali poškodb …
Vse večja skrb za okolje nalaga odgovornost pri izbiri in uporabi najprimernejšega premaza tudi proizvajalcem uporabnih predmetov iz ksilita (slika 5). Tu ne gre zgolj za prilagajanje zakonom o varovanju okolja, ki zahtevajo že od proizvajalcev barv in lakov, da izdelke prilagodijo predpisom, temveč tudi za neposredno ozaveščanje vseh izvajalcev in uporabnikov o ohranjanju zdravega okolja. Premazi morajo zato vsebovati čim manj topil, hlapljivih organskih sestavin, izparljivih komponent in drugih onesnaževalcev zraka, tal ali vode. Zato so čedalje pogostejši pritiski predvsem na zmanjševanje izpustov hlapljivih organskih spojin (HOS oziroma VOC).
Slika 5: Zgled površinsko obdelanega ksilita z olji in voski
Ksilit je mogoče polirati do visokega sijaja, zato temelji dodatna površinska obdelava le na uporabi izbranih sredstev. Vpijanje premazov je razmeroma majhno, zato moramo biti pazljivi pri količini nanosa. Biološko je ksilit zelo odporen in tako rekoč ne potrebuje dodatne zaščite. Zaradi še vedno izraženih sorpcijskih lastnosti se priporoča uporaba nefilmotvornih sredstev, ki na površini ustvarjajo čim večji difuzijski odpor. Zaradi slabše kohezivnosti tkiva so že manjši vlažnostni gradienti vzrok za nastanek površinskih razpok.
Izvorna struktura iglavcev še vedno vpliva na močno higroskopnost ksilita, kar se najprej kaže pri sušenju z izrazitim nezaželenim radialnim krčenjem, pa tudi po osušitvi v spremenljivih klimatskih razmerah dimenzijska stabilnost ni zagotovljena.
Mehansko obdelovanje ksilita je težavno le zaradi njegove krhke strukture, sicer pa lahko uporabimo vse standardne mizarske stroje. Zaradi možnosti poliranja do visokega sijaja se ne priporoča obdelava s filmotvornimi premazi.
Slika 6: Ali bi se ksilit lahko uporabljal tudi za talne obloge?
Ali bomo iz ksilita izdelali tudi visokocenovno talno oblogo? (slika 6)
izr. prof. dr. Željko Gorišek, univ. dipl. inž. les.
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo
Pred časom se je pojavila zamisel o uporabi sorodnega materiala, ki ga v velikih količinah najdemo tudi v Sloveniji, natančneje v okolici Velenja. Območje se je v obdobju pliocena pogrezalo, sčasoma pa je ugreznino zalilo pliocensko jezero. Močvirje je pokopalo gozdove, na katerih so se usedali delci gline in peska. Visoki pritiski in temperature so spodbudili procese pooglenitve in s tem nastanek različnih vrst premoga. Manj poogleneli deli lesnatih rastlin so obdržali bolj ali manj značilno strukturo lesa – ksilit. Ksilita gotovo ne moremo imeti za popoln nadomestek lesa, lahko ga izkoriščamo le kot dopolnilo, poleg tega, da je uporaben za gorivo (slika 1).
ta spodnja opomba naj bo manjša in na koncu prve strani, spodnji rob
1 Proučevanje in raziskovanje ksilita je bilo izvedeno na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete v sodelovanju z Inštitutom za ekološke raziskave ERICo, Velenje in finaciranjem Rudnika Velenje
Slika 1: Iz brezoblične gmote lignina je mogoče narediti ekskluzivne izdelke (tehnološki postopek predelave ksilita je na slovenskem patentnem uradu zaščiten s patentom št. 21179).
Poskusi izkoriščanja ksilita za uporabne izdelke se ujemajo z začetki velenjskega premogovništva, saj so od takrat že znane ugotovitve o njegovi visoki estetski vrednosti in dobrih obdelovalnih lastnostih.
ANATOMSKA ZGRADBA KSILITA
Ksilit je v marsičem podoben lesu, saj ga štejemo za sekundarni ksilem, to je vaskularno (žilasto) prevajalno trajno tkivo, ki so ga proizvedle lesnate rastline v sekundarni rasti. Ksilit je zaradi dolgotrajnih in intenzivnih klimatskih, paleogeografskih in tektonskih vplivov močno spremenjen. Tkiva sekundarnega ksilema sestavljajo različne vrste in oblike celic, ki so imele v živem drevesu prevajalno, mehansko in skladiščno funkcijo.Temeljno zgradbo ksilita pomenijo – tako kot pri lesu – vlakna. To so podolgovate celice z različno debelino stene in širino lumnov z različno razvojno stopnjo, po čemer jih ločimo na traheide, vlaknaste traheide in libriformska vlakna. V osnovnem tkivu so še trakovni in osni parenhim, traheje (pore) in drugo. Pri iglavcih, iz katerih je nastal tudi ksilit, osnovno vlaknasto tkivo pomeni do 95 odstotkov lesa in poteka bolj ali manj vzdolžno, to je vzporedno z drevesno osjo. Trakovno tkivo sestavlja največ 10-odstotni delež, medtem ko je vzdolžni parenhim pičel (le do 6 odstotkov).
Strukturne in teksturne značilnosti lesa in ksilita so odvisne od rastnih razmer, kot jih narekujejo lastnosti drevesne vrste, od kakovosti rastišča, vrste in sestave tal, preskrbe z vodo in podnebnih razmer (količina padavin, temperatura, osončenost, ujme – pozeba, žled, sneg, mraz … Značilnosti ksilita so tudi izraz paleogeografskih in tektonskih razmer (čas nastanka, vpliv delovanja zunanjih sil in temperature, kemične spremembe …).
Glede na anatomske značilnosti je ksilit v naših krajih nastal iz predstavnikov družine Taxodiaceae (rodovi Taxodium, Sequoia, Sequoiadendron) ali Cupressaceae (rodovi Juniperus, Chamaecyparis, Cupressus), ki so v Sloveniji uspevali v prejšnjih geoloških dobah (po ocenah pred približno 2,5 milijona leti), v obdobjih poledenitev pa so izumrli. Omenjeni rodovi so danes dobro zastopani v Severni Ameriki. Od tod so jih v Evropo pripeljali v zadnjih stoletjih, zato jih zdaj lahko srečamo v botaničnih vrtovih in drugih hortikulturnih nasadih.
V ksilitu so nekatere anatomske strukture lesa jasno razpoznavne, čeprav je doživel hude spremembe – porušitev celičnih sten lesnih elementov v celične lumne ter hkrati uklon in strižne deformacije, ki se izrazito kažejo v radialni smeri. Delovanje močnih strižnih napetosti je povzročilo velik odklon trakovnega tkiva, ki je še posebno izrazit v ranem lesu. Ta je zaradi precej tanjših celičnih sten deformiran in porušen do nerazpoznavnosti. Kasni les je v radialni smeri doživel manj sprememb, ker je bolj trden (slika 2).
A
B
C
D
(Slika 2 je iz 4 sličic, razporedi jih v dve vrsti in dva stolpca, podpis pa daj skupaj pod vse štiri)
Slika 2:
A – Prečni prerez ksilita: viden je kasni les z debelostenimi traheidami, med njimi aksialni parenhim z obarvanimi vključki v lumnih. Rani les je tlačno porušen, zato celice niso razpoznavne.
B – Prečni prerez močno dezorientiranega ksilita zaradi velikih sil, ki so delovale na material, vidne so tudi številne razpoke.
C – Radialni prerez ksilita z vidnim homogenim trakom in piknjami v križnem polju taksodioidnega tipa, viden je tudi aksialni parenhim z obarvanimi vključki v lumnih.
D – Dezorientirani ksilit: levo tipični radialni prerez, desno tipični tangencialni prerez
Pri ksilitu težko najdemo značilno progasto radialno teksturo. Nekoliko pogostejša je plamenasta tangencialna tekstura, ki se lepo kaže predvsem pri izrazito karboniziranem materialu, lesna struktura pa je bolj ohranjena in vidna. Zanimiva je tudi tekstura z ostrimi prehodi med plamenasto sliko in črto (slika 3).
Zaradi dolgotrajnih in intenzivnih zunanjih vplivov ima ksilit v primerjavi z recentnim lesom močno spremenjeno zgradbo. Kljub temu je ohranil anatomske, fizikalne in mehanske značilnosti, ki jih pripisujemo tudi lesu.
Slika 3: Tipične teksture na bolj in manj pooglenelem ksilitu
FIZIKALNE IN MEHANSKE LASTNOSTI KSILITA
Tako kot les je tudi ksilit kapilarni porozni material. Medtem ko pri lesu k poroznosti največ prispevajo lumni, je treba pri ksilitu upoštevati še razpoke med celičnimi elementi, manjše odprtine (mikrorazpoke) v celični steni, poudarjene medcelične prostore in kanale ter žepe, v katerih so večinoma tudi anorganski vključki. Poroznost ksilita je primerljiva s poroznostjo nam znanih najgostejših lesov.Gostota ksilita je zaradi tlačnih porušitev celic ranega lesa zelo velika. V svežem stanju je okrog 1.260 kilogramov na kubični meter, njegova osnovna gostota pa je približno 875 kilogramov na kubični meter. Ksilit, osušen in uravnovešen v normalnih klimatskih razmerah (12-odstotna vlažnost), ima gostoto 1.175 kilogramov na kubični meter.
Svež ksilit vsebuje veliko vode, ki ne zagotavlja dimenzijske stabilnosti ter tako omejuje njegovo nadaljnjo predelavo in obdelavo. Delež vode v svežem ksilitu je v primerjavi z deležem vode v svežem lesu manjši in znaša 45 odstotkov (velika gostota ksilita). Ksilit se začne krčiti takoj po izpostavitvi zunanjim razmeram, zato sklepamo, da je vsa voda vezana v celično strukturo, medtem ko je proste ali kapilarne vode zelo malo. Točka nasičenja celičnih sten je pri ksilitu zato precej visoka. Velik delež v celični steni vezane vode se kaže tudi pri velikih sušilničnih skrčkih.
Preglednica 1: Nekatere fizikalne lasnosti ksilita.
V spreminjajočih se klimatskih razmerah niha tudi vlažnost ksilita, ki vzpostavlja vlažnostno ravnovesje s klimo. Ksilit je torej tako kot les higroskopni material. Higroskopnost pripisujemo specifični kemični zgradbi, kapilarni kondenzaciji v mikrorazpokah celične stene in veliki notranji površini. Ksilit je zato vselej bolj ali manj vlažen.
V primerjavi s sušenjem lesa se sušenje ksilita razlikuje že v prvi fazi, ki je izredno kratka. Delež kapilarnega toka proste vode je zanemarljiv, zato na sušilni krivulji ne zasledimo periode konstantne hitrosti sušenja. Kljub hitremu pojavu difuzijskega upora na površini je začetek sušilne krivulje strm. Hitremu izločanju vode seveda sledi tudi intenzivno krčenje, ki zaradi vzpostavljenega velikega vlažnega gradienta povzroča velike napetosti. Te so vzrok za prve pokline kmalu po začetku sušenja, posebno če je sušenje nekoliko ostrejše. V tej fazi se najpogosteje pokažejo tudi vplivi dezorientiranega tkiva, zgnetenosti tkiva, neenakomerno porušenega tkiva in drugih anomalnih posebnosti. Sušenje ksilita v blagih sušilnih razmerah je počasno in zelo dolgotrajno, vendar toliko bolj ugodno.
Povišane temperature ugodno vplivajo na hitrost difuzijskega toka, zato je tudi postopek sušenja pospešen. Vlažnostni gradient po prerezu je manjši, manjše so tudi notranje napetosti. Lahko rečemo, da povišana temperatura ugodno vpliva na čas in kakovost osušenega ksilita.
Med mehanskimi lastnostmi ksilita so v ospredju velika krhkost oziroma majhna strižna trdnost. Tudi večina preostalih mehanskih lastnosti je glede na njegovo gostoto in v primerjavi z lesom nekoliko manj izrazita, le trdota je celo večja kot pri najtrših gostih lesovih. Podobno kot pri lesu so trdnostne lastnosti v tesni povezavi z vlažnostjo in temperaturo – vlažen ksilit pri višjih temperaturah ima slabše trdnosti od osušenega pri nižji temperaturi. Vpliv gostote na trdnosti je manj izrazit.
V preglednici 1 je prikazanih nekaj najpomembnejših fizikalnih lastnosti ksilita.
MEHANSKA IN POVRŠINSKA OBDELAVA KSILITA
Ksilit lahko žagamo, skobljamo, rezkamo in brusimo na vseh standardnih mizarskih strojih (slika 4). Zaradi anorganskih vključkov je obraba rezil hitrejša.Slika 4: Za obdelovanje ksilita so primerni mizarski stroji in orodja.
S končnimi premaznimi sredstvi želimo naravnim materialom dati estetsko vrednost, jih zaščititi in tako oplemenititi. S površinsko obdelavo poudarimo značilne strukturne ali teksturne posebnosti materiala, poudarimo ali izenačimo bolj všečne barvne odtenke, prekrijemo neželena odstopanja zaradi strukturnih posebnosti ali poškodb …
Vse večja skrb za okolje nalaga odgovornost pri izbiri in uporabi najprimernejšega premaza tudi proizvajalcem uporabnih predmetov iz ksilita (slika 5). Tu ne gre zgolj za prilagajanje zakonom o varovanju okolja, ki zahtevajo že od proizvajalcev barv in lakov, da izdelke prilagodijo predpisom, temveč tudi za neposredno ozaveščanje vseh izvajalcev in uporabnikov o ohranjanju zdravega okolja. Premazi morajo zato vsebovati čim manj topil, hlapljivih organskih sestavin, izparljivih komponent in drugih onesnaževalcev zraka, tal ali vode. Zato so čedalje pogostejši pritiski predvsem na zmanjševanje izpustov hlapljivih organskih spojin (HOS oziroma VOC).
Slika 5: Zgled površinsko obdelanega ksilita z olji in voski
Ksilit je mogoče polirati do visokega sijaja, zato temelji dodatna površinska obdelava le na uporabi izbranih sredstev. Vpijanje premazov je razmeroma majhno, zato moramo biti pazljivi pri količini nanosa. Biološko je ksilit zelo odporen in tako rekoč ne potrebuje dodatne zaščite. Zaradi še vedno izraženih sorpcijskih lastnosti se priporoča uporaba nefilmotvornih sredstev, ki na površini ustvarjajo čim večji difuzijski odpor. Zaradi slabše kohezivnosti tkiva so že manjši vlažnostni gradienti vzrok za nastanek površinskih razpok.
SKLEPI
Ksilit se je pri proučevanju izkazal za zanimiv in zahteven material, predvsem v procesu sušenja. Kljub možnosti pridobivanja velikih količin svežega materiala je še vedno največja težava odkrivanje slabo vidnih napak, ki lahko pri sušenju ksilit povsem razvrednotijo. Anorganski vključki končnemu izdelku dodajo »biserni« videz, vendar pa pri pripravi surovine nakazujejo na mesta z največjo nevarnostjo za nastanek razpok, kajti konsistentnost materiala je tu najmanjša.Izvorna struktura iglavcev še vedno vpliva na močno higroskopnost ksilita, kar se najprej kaže pri sušenju z izrazitim nezaželenim radialnim krčenjem, pa tudi po osušitvi v spremenljivih klimatskih razmerah dimenzijska stabilnost ni zagotovljena.
Mehansko obdelovanje ksilita je težavno le zaradi njegove krhke strukture, sicer pa lahko uporabimo vse standardne mizarske stroje. Zaradi možnosti poliranja do visokega sijaja se ne priporoča obdelava s filmotvornimi premazi.
Slika 6: Ali bi se ksilit lahko uporabljal tudi za talne obloge?
Ali bomo iz ksilita izdelali tudi visokocenovno talno oblogo? (slika 6)
izr. prof. dr. Željko Gorišek, univ. dipl. inž. les.
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo
