Najbrž ste že kot otroci hodili na pomole v pristaniščih ter občudovali čolne in jahte. In če ste imeli srečo, ste naleteli tudi na kakšno ladjo, ki vas je navdušila s svojo velikostjo in eleganco. Pa vendar ladja ni le zunanjost, ampak ji da dušo šele notranja oprema. Prav z njo strokovnjaki poskrbijo, da je vsaka ladja unikat. O tem, kako pomembni sta notranja oprema in izbira talnih oblog, smo se pogovarjali z Mirkom Hrovatom, direktorjem podjetja CIM Inženiring, ki že 12 let skrbi za inženiring v ladjedelništvu, za notranjo opremo ladij, veliko pozornosti pa namenjajo tudi ladijskim talnim oblogam. Potem ko je jugoslovanski trg ugasnil, se je podjetje tako kot mnoga druga usmerilo na zahodne trge, saj v Sloveniji ni niti ustrezne ladjedelnice niti povpraševanja po ladijski opremi za velike ladje.
Gospod Hrovat, kakšne posle večinoma opravljate?
Gospod Hrovat, kakšne posle večinoma opravljate?
Največkrat gre za ponujanje storitev podjetjem, ki se ukvarjajo z opremljanjem javnih prostorov na velikih ladjah za križarjenje. Posle smo začeli v splitski ladjedelnici, potem pa smo se zaradi znanih dogodkov preusmerili na italijanski trg. Poslujemo tudi na Danskem, Finskem in delno Nizozemskem. Sistem gradnje velikih ladij je tak, da ladjedelnice ne dajejo v dokončanje vse ladje le enemu izvajalcu, ampak jo opremi več podjetij, eni recimo z izolacijo, drugi s pohištvom …
Kakšne so posebne zahteve pri opremljanju ladje?
Seveda je najpomembnejša želja naročnika, ki pa mora upoštevati tudi določene standarde. Eden najpomembnejših je zagotovo negorljivost, kar se pogosto pokaže tudi pri izbiri talnih oblog. Parket je seveda gorljiv in se v ladjah pogosto uporablja, vendar mora izpolnjevati standarde in ne sme presegati natančno določenih površin.
Ali posel od začetka do konca speljete sami?
Odvisno, včasih nastopamo kot končni izvajalci in opravimo opremljanje sami od začetka do konca, včasih pa kot podizvajalci, pri čemer ves projekt vodi kdo drug. Pri izpeljavi posla je seveda treba obvladati številne tehnologije.
Ker je pri velikih ladjah za križarjenje treba upoštevati predvsem dobro počutje potnikov, ki si želijo več prostora, je pomembna tudi izbira talnih oblog. Katerih?
Tako rekoč vseh, od volnenih do oblog, ki jim po domače pravimo tapison. Potem so tu lesene obloge – parketi ali ladijski podi – pa seveda vse vrste umetnega in naravnega kamna, keramike. Veliko je tudi unikatnih podov, kot so mozaiki, ki obstajajo tudi v manj cenjeni industrijski različici.
Tako rekoč vseh, od volnenih do oblog, ki jim po domače pravimo tapison. Potem so tu lesene obloge – parketi ali ladijski podi – pa seveda vse vrste umetnega in naravnega kamna, keramike. Veliko je tudi unikatnih podov, kot so mozaiki, ki obstajajo tudi v manj cenjeni industrijski različici.
Največji uspeh in najbrž tudi največji zaslužek pomenijo unikatni izdelki.
Tako je. Uspelo nam je opremiti kar nekaj prostorov s posebnimi parketi, pri čemer sodelujemo s podjetjem Bojles. Šlo je za zahtevne intarzije, naredili pa smo tudi precej posebnih oblog s keramičnimi ploščicami. Lahko se pohvalimo, da smo z Barbaro Ravnikar naredili umetniški mozaik, ki je v celoti avtorsko delo. V helsinški ladjedelnici smo namreč opremili ladjo za italijansko podjetje Costa. Naredili smo poseben mozaik za “grand bar”, kjer se giblje največ ljudi.
Pravzaprav gre pri vsakem opremljanju ladje za unikatno delo in prav to je najbrž priložnost za manjša podjetja, da pokažejo svoje znanje, se prebijejo na trg.
To je zagotovo priložnost tako za slovenske polagalce kot izdelovalce talnih oblog, predvsem kar zadeva marmorje in granite, saj je domišljija ladijskih arhitektov neustavljiva. Mi smo primerljivi tako po znanju kot tehnologiji, zlasti pa cenah, saj je naše delo še vedno precej cenejše kot v Evropi.
Kakšnih ladij se lotevate – le večjih ali opremljate tudi jahte, jadrnice?
Z manjšimi plovili se ne ukvarjamo, pri nas takih ladij tudi ne gradijo. Lotevamo se velikih ladij za križarjenje, kjer so količine ogromne. Pri takšni ladji se recimo zahteva 50 kvadratnih metrov površine na potnika, in če je potnikov 3500, si lahko predstavljate, za kakšne površine gre. To so ladje, ki v dolžino merijo do 280 metrov, široke so 45 metrov in imajo po petnajst palub. Zaradi tega se površine opremljajo po delih, s posameznimi inženiringi, ki jih ladjedelnice prepuščajo drugim izvajalcem, ti pa samostojno poskrbijo za opremo.
Kakšne morajo biti talne obloge na ladjah v primerjavi s klasičnimi oblogami?
Kot sem že rekel, je najpomembnejša negorljivost, takoj za njo pa seveda uporabnost. Te obloge so zaradi velikega števila potnikov zelo obremenjene in morajo zdržati vsaj pet let. Za negorljivo recimo velja tudi volnena preproga ter seveda vse vrste keramike in kamna, pri parketu pa moramo upoštevati meje toplotne obremenitve prostorov.
Kakšne posebne zahteve mora izpolnjevati recimo keramika ali parket?
Razlike v materialih ni, je pa v načinu polaganja, saj morajo biti uporabljena drugačna lepila kot v gradbeništvu. Zaradi obremenitev na ladji, raztezkov, zaradi plovbe same morajo biti lepila bolj odporna in predvsem bolj elastična.
Razlike v materialih ni, je pa v načinu polaganja, saj morajo biti uporabljena drugačna lepila kot v gradbeništvu. Zaradi obremenitev na ladji, raztezkov, zaradi plovbe same morajo biti lepila bolj odporna in predvsem bolj elastična.
Kaj pa zunanje talne obloge?
Zunanje talne obloge so močno omejene, najpomembnejša je seveda tikovina, ki se je izkazala že skozi stoletja, tu pa so možni le različni premazi. Na ladjah je tudi sicer zelo malo zunanjih površin.
Vrniva se k mozaiku, ki ste ga naredili.
Ta mozaik je uporabljen za opremo japonskega dela grand bara. Ponazarja velike metulje, saj je bila glavna tema Madame Buterfly. Tudi vsa soba je zato opremljena v japonskem slogu. Podobo smo zaokrožili s steklenimi kipci, ki so jih naredili v Rogaški Slatini po predlogi akademskega kiparja Cirila Hočevarja.
Mozaik je velik meter krat meter, narejenih pa je bilo deset takih polj iz keramičnih delčkov.
Je umetnica sama položila mozaik?
Seveda, gospa Ravnikar je pri nas zadevo pripravila in položila na mrežo, potem pa odšla v Helsinke in sama izpeljala zadevo. Tam so ji dali pomožnega delavca in potem je sama položila mozaik. Veseli me, da je bil naročnik zelo zadovoljen.
