Na trgu je čedalje več tipov talnih oblog, različnih kombinacij materialov, ki zahtevajo posebno obdelavo. V tem prispevku bomo skušali predstaviti uporabo lepil za talne obloge, zlasti ker tudi mojstri polagalci podov zdaj najpogosteje ne iščejo več določenega lepila, temveč želijo čim več izvedeti o različnih sistemih lepljenja, s katerimi bi kakovostno, hitro in učinkovito rešili določeno nalogo. Mnogi naročniki tudi želijo, da se pri polaganju talne obloge uporabi lepilo, ki ne škoduje okolju.

 

 

Lepljenje pomeni spajanje predmetov iz enakih ali različnih materialov z uporabo lepila. Lepilo je lahko umetna snov, ki jo v tankem sloju nanesemo med dele, ki jih želimo sestaviti. Ko se lepilo osuši, nastane vez, ki je dobra takrat, ko je njegova trdnost večja od trdnosti zlepljenih gradiv.

 

Vez je trajna in trdna, če se lepilo dobro prime stičnih ploskev. Na njegovo vzdržljivost vplivata predvsem dve sili: adhezija in kohezija. Adhezija je sila, ki privlači delce lepila in lepljenca – stično ploskev, kohezija pa privlači molekule lepila. Lepila se izdelujejo in uporabljajo v različnih agregatnih stanjih, običajna je uporaba v tekočem. Po načinu utrjevanja jih delimo na lepila, ki strjujejo, vežejo s fizikalno spremembo, in lepila, pri katerih nastane pri vezavi kemijska vez. Vsem je znana tudi delitev na eno- in dvokomponentna lepila. Da je lepljenje oziroma izbira primernega lepila lahko cela znanost, kažejo dejavniki, ki vplivajo na izbiro ustreznega lepila: vrsta materialov, kemijska sestava, vlaga, temperatura, obremenitev, razteznostni koeficienti, velikost spoja, barva, čas utrjevanja, ekologija in drugo, kar vpliva na kakovost spoja. Zanimiva je tudi razvrstitev lepil po kemijski sestavi:
– disperzijska lepila so izdelana večinoma na vodni polivinilacetatni osnovi (zato jih imenujejo tudi bela lepila), utrjujejo fizikalno, tako da voda izhlapi, ostane pa dokaj trdna vez;
– reakcijska lepila so navadno dvokomponentni sistemi na osnovi poliuretanskih ali epoksidnih smol in vežejo kemijsko v dokaj močne vezi, ki niso občutljive za vlago in skrček, imajo pa omejen čas predelave;
– lepila, ki vsebujejo organska topila, so običajno narejena na osnovi umetnega kavčuka in vsebujejo visok odstotek topil. Uporabljajo se tako, da jih obojestransko nanesemo na oba materiala, ki ju želimo zlepiti.

 

LEPILA ZA TALNE OBLOGE
 
Talne obloge uvrščamo med tako imenovane trajnejše in večnamenske materiale, tako da se mora tudi izbira lepila prilagoditi stopnji obremenitve oblog. Splošno jih delimo na tekstilne in elastične. Vsaka od teh skupin je še posebej razdeljena glede na sestavo in uporabo. Že razvrstitev talnih oblog, mislimo predvsem na elastomerne, je zelo zanimiva, saj standardi DIN 16850, 16851 in 16852, ki so najbolj uveljavljeni v stroki, glede na sestavo ter videz hrbtne in zgornje strani predvidevajo delitev na več skupin. Od vrste oblog je odvisna tudi izbira ustreznega lepila, pri čemer so pomembna naslednja merila:
– mehanska obremenitev talne obloge, temperaturne spremembe, vlaga,
– lastnosti podlage: ravnost, trdnost,
– pogoji polaganja: količina vlage v podlagi, temperatura, zračna vlaga,
– samo polaganje: količina in razporeditev lepila, izkušnje polagalca.

 

Običajno izdelovalci talnih oblog v grobem že sami predpišejo osnovni tip lepila, ki ga priporočajo za lepljenje, vendar je vseeno treba posvetiti veliko pozornosti izbiri ustreznega lepila, predvsem pa izvedbi, saj se, ko se lepljenje konča, obloge navadno težko odstranijo, posebno ostanki lepil, tako da je lahko slabe volje na pretek.

 

Za lepljenje heterogenih trdih PVC-oblog ali talnih oblog z bazami poliolefina se morajo zaradi zahtevnosti talne obloge (trda obloga, slab oprijem hrbta) uporabljati posebna lepila z visoko lepilno močjo (začetno in končno) in dolgim časom polaganja. Prav za tako zahtevne talne obloge – ki sodijo v visok cenovni razred – ima UNIHEM, d. o. o., v svoji bogati ponudbi veznih materialov lepilo UZIN KE 2000S, ki velja v krogu uglednih proizvajalcev lepil za eno najkakovostnejših.