LES

Les je naravni material, ki se uporablja za različne namene, tudi za talne obloge. Za kakovostno izdelavo in pravilno vgradnjo izdelka moramo poznati predvsem material in njegove značilnosti, ki so pomembne pri razumevanju njegovega obnašanja v določeni klimi.

Lastnosti drevesnih vrst so odvisne predvsem od anatomske zgradbe lesa in njegove prepustnosti, ki določa hitrost sušenja oziroma navlaževanja.

Zgradbo lesa delimo na makro- in mikroskopsko. Makroskopska je zaznavna s prostim očesom, določamo pa dele zgradbe lesa v prečnem, tangencialnem ali radialnem prerezu.

Makro- in mikroskopsko obravnavamo les na podlagi vseh treh prerezov, saj prav anatomska zgradba lesa določa njegovo krčenje v teh treh smereh. V grobem je razmerje med longitudinalnim, radialnim in tangencialnim 1 : 10 : 20. Les se začne krčiti pod točko nasičenja celičnih sten, kar pomeni, da začne spreminjati svoje mere, ko izgubi vso prosto vodo v lumnih celic, ki sestavljajo lesno maso. Ko med sušenjem lesa odvzamemo določen del vode v celičnih stenah, se začne krčiti, kar pa je odvisno tudi od drevesne vrste in končne vsebnosti vlage v lesu.

Mere lesa se spreminjajo tudi v nasprotni smeri, če les, ki je posušen na želeno vlažnost, izpostavimo razmeram, pri katerih je ravnovesna vlažnost lesa večja od njegove trenutne vlažnosti.

Les je higroskopen material, kar pomeni, da se nenehno prilagaja razmeram. Klima, ki jo določata temperatura in relativna zračna vlažnost, ureja ravnovesno vlažnost lesa, ki ustreza tem razmeram, les pa se prilagaja tako, da vodo oddaja ali sprejema oziroma se krči ali nabreka.

KLIMA

Klimo v prostoru  določata temperatura in relativna zračna vlažnost. Na hitrost prilagajanja lesa ravnovesni vlažnosti vplivajo še drevesna vrsta, površinska zaščita lesa in hitrost zraka.

Vsebnost vode v zraku je pri različni temperaturi različna. Pri nižji temperaturi je količina vodne pare v zraku majhna in nasprotno - z višanjem temperature zrak sprejme več vodne pare.

Pri največji možni količini vodne pare v zraku, pri določeni temperaturi je zrak zasičen, kar pomeni, da ni zmožen več sprejemati vode, relativna zračna vlažnost pri tej temperaturi pa je 100-odstotna. Če povišamo temperaturo, se zmožnost vpijanja vode v zraku poveča. To pomeni, da ima zrak pri povišani temperaturi nižjo relativno zračno vlažnost ob enaki količini vode in je zmožen do nasičenja oziroma 100-odstotne relativne zračne vlažnosti zopet sprejemati vodo. Če pri nasičenem zraku znižamo temperaturo, se nosilnost zraka za vodo zmanjša, relativna zračna vlažnost ostane 100-odstotna, presežek pa se izloči v obliki kondenzata.

Največja količina vodne pare v zraku je odvisna od temperature. Iz zgornje tabele lahko hitro odčitamo največjo nosilnost absolutno suhega zraka za vodno paro. Ta je pri 0 stopinjah Celzija nekaj manj kot 5 gramov in pri 100 stopinjah Celzija več kot 0,5 litra ali nekaj manj kot 0,6 kilograma vode.

V praksi so temperature nižje, zato si oglejmo, kaj se zgodi, če temperaturo zraka pri nasičenju ali 100-odstotni relativni zračni vlažnosti z 20 stopinj Celzija znižamo na 10. V tem primeru se izloči voda v obliki kondenzata, in sicer 7,89 grama na kubični meter zraka.

Pri spreminjanju vlažnosti lesa je pomembna njegova ravnovesna vlažnost, ki jo določa klima, to pa določimo z merjenjem suhe in mokre temperature. Temperatura mokrega termometra je vedno nižja ali enaka temperaturi suhega termometra. Razliko med temperaturo suhega in mokrega termometra imenujemo psihrometrična razlika, ki pri določeni temperaturi opredeli relativno zračno vlažnost in posledično ravnovesno vlažnost lesa.

Ravnovesno vlažnost lesa oziroma vlažnost, h kateri les med prilagajanjem teži, lahko določimo tudi tako, da izmerimo temperaturo in relativno zračno vlažnost s higrometrom ter ugotovimo ravnovesno vlažnost lesa.

ŠE NEKAJ NASVETOV ZA POLAGALCE LESENIH TALNIH OBLOG

Pri polaganju lesenih talnih oblog moramo poznati predvsem razmere in klimo, v kateri je talna obloga pri polaganju, klimo, ki bo prevladovala pri uporabi, in njeno nihanje, ki je odvisno od letnega časa, načina ogrevanja in klimatizacije.

Za izhodišče vedno vzamemo vlažnost lesene talne obloge, ki je dostavljena na objekt ali kraj vgradnje, zato je pomembno, da izmerimo vlažnost lesene talne obloge ob dobavi in dostavi na objekt. Pred vgradnjo je treba določiti vlago v tleh, na katera polagamo talno oblogo, saj je nemalokrat vlažnost tal zaradi kratkih rokov za izvedbo del nedopustno visoka. Zaradi hitre gradnje je previsoka tudi relativna zračna vlažnost v prostoru, pri normalni uporabi pa se občutno zniža glede na kakovost zagotavljanja ustrezne klime. Z vidika argumentov je pomembno, da z ustreznimi merjenji določimo razmere in klimo ter vnaprej predvidimo obnašanje lesenih talnih oblog, kajti navadno ob vgradnji nabrekajo in se pozneje ob uporabi sušijo - pojavljajo se reže.

Za še natančnejše določanje želene začetne vlage lesenih talnih oblog je dobro poznati tudi način ogrevanja in klimatizacije oziroma kakovost zagotavljanja take klime, da bo ravnovesna vlažnost lesa taka, kakršna je vlažnost lesene talne obloge ob dobavi na objekt.

Miroslav Novak, univ. dipl. inž. les.