Kakšne lesene obloge poznamo in kaj lahko vpliva na njihovo trajnost?
Pestrost lesenih talnih oblog je izjemno velika. Znano je, da so jih uporabljali že Egipčani. Če govorimo o zgodovinskem razvoju, moramo najprej omeniti način oblaganja v obliki žaganih desk, ki so kasneje z uporabo bolj čvrstih vezi (pero in utor) prešle v ladijske pode. Poznejši razvoj je prinašal vse pestrejšo izbiro talnih oblog. Parket je v bistvu manjši sestavljivi lesni element različnih oblik in mer. Izumili so ga najverjetneje zaradi dimenzijske nestabilnosti večjih lesenih površin zaradi različnih klimatskih nihanj v bivalnih prostorih. Trajnost lesenih talnih oblog je odvisna predvsem od uporabnosti. V prostorih z veliko frekvenco prehoda ne moremo pričakovati dolge trajnosti, morda leto ali nekaj let, medtem ko v posebnih prostorih, spalnicah, lahko lesena talna obloga ostane uporabna celo stoletje ali več. Mozaični parketi v nekaterih dvorcih so stari nekaj stoletij, saj je mozaična sestava veliko trajnejša kot ladijski pod, ki je položen enosmerno, zaradi česar prihaja do večjih nihanj in obrabe materiala. Les je heterogen, variabilen pa tudi anizotropen material, kar določa dimenzijsko stabilnost talnih oblog. Dimenzijsko stabilnejši bo les z radialno zgradbo, ne tangencialno. V radialni smeri sta skrčitev in nabrekanje dvakrat manjša, kar se najbolj pozna pri uporabi masivnejših lesnih elementov.
Kaj pomeni dimenzijska stabilnost lesenih talnih oblog?
Les je higroskopen material, to pomeni, da z vlažnostjo okolice vzpostavlja ustrezno vlažnostno ravnovesje. V bolj vlažnem okolju se les navzame določene količine vlage, v bolj suhem to vlago izloči. Vendar to samo po sebi še ne bi bilo tako problematično, če bi voda, ko se vpije v les, hkrati ne povzročala tudi dimenzijskih sprememb. Krčenje in nabrekanje lesa sta odvisna od sprejemanja in oddajanja vode. Zato je sušenje eden najpomembnejših postopkov predelave oziroma obdelave lesa. S pravilnim sušenjem ga lahko osušimo na najprimernejšo vlažnost za vzpostavitev primernega vlažnostnega ravnovesja v določeni klimi. Nihanjem se ne bomo mogli izogniti, vendar bodo raztezanja manjša, če bo les osušen na povprečno ravnovesno vlažnost, kar bo zmanjšalo tudi možnosti za nastanek deformacij v obliki rež ali mehurjenja.
Kako lahko izberemo najprimernejšo metodo sušenja lesa, namenjenega za talne obloge?
Pri presoji o metodi sušenja moramo upoštevati standarde, ki predpisujejo vlažnost. Samo merilo vlažnosti, ki jih določajo standardi, pa ne zadostuje, ampak je treba obravnavati vsak primer posebej. V naših bivalnih okoljih, predvsem večjih stanovanjskih kompleksih, na splošno uporabljamo centralno ogrevanje. Pozimi je relativna zračna vlažnost zelo nizka, kar pomeni, da se v prostorih lesena talna obloga zelo osuši in pojavijo razpoke. Takrat je najbolje les med obdelavo osušiti na nižjo vlažnost. Zahtevnejši kupci danes nimajo le tako imenovanih termostatiranih prostorov, in ker vemo, da nizka vlažnost lahko vpliva na človekovo zdravje, je dobro, če ob vzdrževanju stalne temperature vzdržujemo tudi relativno zračno vlažnost. Kadar nimamo opraviti z nizko zračno vlažnostjo in veliko osušitvijo parketa, je bolje, če med obdelavo lesa ne osušimo na tako nizko stopnjo vlažnosti. Pri tem imajo morda včasih prednost starejši standardi, ki dopuščajo širše vlažnostno območje, pred novejšimi, ki določajo ožje parametre. Poznam veliko primerov, ko je bil les, namenjen za oblogo klimatiziranih prostorov, osušen na raven 7, 8 ali 9 odstotkov vlažnosti. V takih prostorih se relativna zračna vlažnost lahko poveča tudi na 65 ali 70 odstotkov, kar les navlaži tudi za do 4 odstotke. Pri vgradnji je les nabreknil in povzročil precejšnje okvare.
Kakšni standardi veljajo pri nas in koliko jih morajo polagalci talnih oblog upoštevati?
Slovenskega standarda še nimamo, ker smo v procesu priključevanja Evropski uniji in bomo kot evropska država morali sprejeti predpise, ki veljajo v EU. Trenutno uporabljamo kar JUS, ki večinoma zadostuje. So pa zahteve dandanes morebiti nekoliko večje, saj so tudi cenovni razredi mnogo širši kot takrat, ko je bil vpeljan ta standard. Tako recimo za hrastovino JUS predvideva le tri kakovostne razrede. Za današnje razmere je to preohlapno, preširoko, dopolniti bi jih morali s podrazredi za zahtevnejše uporabnike.
Standardi niso formalno zavezujoči, so le tehnična uredba, neka splošna oblika strokovnih znanj, ki morajo biti dostopna in razumljiva širšemu strokovnemu krogu. Prav zaradi spremenljivosti, heterogenosti lesa lahko o nekaterih trditvah, ki so sicer zapisane v standardih, tudi podvomimo. Velikokrat bi se bolj kot na standarde morali ozirati na strokovno utemeljene trditve. Postopki za sprejetje takih uredb so lahko zelo dolgotrajni, predlagajo jih lahko različna združenja, ki so povezana s tem področjem, od prodajalcev do polagalcev, ki lahko tako formalno vrednotijo in primerjajo kakovost. Zadnjo besedo pri sprejemanju takih uredb ima seveda državna uprava oziroma vlada. Variabilnost in heterogenost lesa sta tako pestri, da ju je težko uokviriti v neki standard. Standard – da, toliko da nakaže neke splošne smernice, vendar mora biti še vedno dovolj odprt, da lahko vanj vključimo vse možne variabilnosti, anomalije, ki lahko nastanejo. V nekaterih primerih so določene lastnosti v estetskem pomenu celo zaželene, pa se potem pri uporabi na izdelku tehnološko izkažejo kot slabost. Mislim, da se strokovnost nekega polagalca najbolj pokaže v pogovoru z naročniki. Oni so tisti, ki lahko predlagajo vrsto parketa, način polaganja, že pri nakupu talne obloge lahko preverjajo, ali je kakovostna in dovolj osušena ali ne. Ob množici obrtnikov se seveda pojavljajo tudi taki, ki gledajo zgolj na zaslužek in ne na kakovost. Z mnogimi mojstri smo se že večkrat pogovarjali, da bi bilo treba nekako, morda z znakom kakovosti, blagovno znamko ali drugače ločiti tiste, ki upoštevajo vse možne dejavnike, ki določajo kakovostno vgradnjo parketov, od drugih. Žal trenutno nimamo ustreznih predpisov, primernih za tako vrednotenje.
Ali imamo sodne izvedence, ki bi lahko formalnopravno ocenjevali kakovost nekega izdelka?
Pri ocenjevanju kakovosti talnih oblog je treba biti interdisciplinaren. Samo lesar težko ocenjuje neko talno oblogo, saj na kakovost vplivajo različni dejavniki, ne le tehnika predelave ali obdelave lesa, kakovost lesa in vgradnja. Pomembna sta način vgradnje oziroma priprave podlage za les in vrsta poda, ki se zahteva na primer v telovadnicah. Od povsem gradbeniških zasnov do očiščenosti površine, vrste in načina lepljenja … vsak tak dejavnik vpliva le malenkostno, a vsi skupaj bistveno določajo končno stanje. Sam nimam licence sodnega izvedenca, saj tudi ne vem, kako bi bilo pri nas mogoče pridobiti tak naziv. Za določena področja v svetu obstajajo taki profili strokovnjakov, ki so tudi sodno zapriseženi. Gledano formalnopravno, je sodni izvedenec, kogar določi sodišče ob možnem sporu. Ob sporih seveda obvelja presoja tistega, ki ga za to določi sodišče. Še pred nedavnim je institucijam, znanstvenim laboratorijem in drugim podobnim ustanovam ustrezno akreditacijo za izdajanje uradnih poročil oziroma certifikatov podeljeval urad za standardizacijo in meroslovje. Čeprav se velikokrat kaže potreba po uradnem strokovnem pregledovanju, ocenjevanju, certificiranju in proučevanju lesenih talnih oblog, trenutno na tem področju ni nekega zavezujočega predpisa.
Katere vrste lesa so za talne obloge najprimernejše? Kakšne so najnovejše smernice?
Temeljna parametra za določanje najprimernejše drevesne vrste sta trdota in dimenzijska stabilnost. Tudi gostota lesa določa zahtevnost ali problematičnost obdelave. Med našimi vrstami je med najbolj plemenitimi gotovo hrast, potem so tu še različne sadne vrste, a ker jih ni veliko in jih je razmeroma težko obdelati, je njihova cena višja. Na barvo nekega lesa lahko vplivamo s sušenjem. Barvna pestrost, ne samo lesnih, ampak tudi posamezne vrste, je lahko zelo velika, tako da že lahko govorimo o modnih smernicah. Na primer trenutno je moderen svetel ton različnih vrst, najsi je to bukev, javor ali jesen, a jesen žal svetlega tona ne obdrži dolgo. Ob barvni pestrosti moramo upoštevati tudi sestavo in teksturo lesa, ki mu dajeta poseben čar in videz. Dobro poznamo razlike pri vrstah hrasta: dob ali graden se odziva drugače predvsem v predelavi, kar se kaže v različnosti barvnih odtenkov. Tako imamo na primer pri bukvi ali sadnih vrstah določene smernice različnega toniranja s postopki hidrotermične obdelave, s katero lahko pri isti vrsti dosežemo različne stopnje obarvanosti.
Na trgu se pojavlja tudi veliko tujih drevesnih vrst. Označene so zgolj s komercialnimi imeni, ki so včasih lahko zavajajoča, zato bi posebej opozoril na to, da je dobro poznati tudi latinsko ime. Je pa les v že predelani obliki biološko zelo težko identificirati. Vrsta evkaliptusa ima razpon fizikalnih in mehanskih lastnosti tolikšen kot vse naše drevesne vrste. Tako poznamo evkaliptus, ki ima gostoto 300 ali 400 kilogramov na kubični meter, in takega, ki ima gostoto 900 kilogramov na kubični meter. Nekateri ga primerjajo z našim hrastom, zato ga poznamo tudi pod imenom tasmanski hrast. Na splošno naj bi za talne obloge uporabljali lesno vrsto, ki ima čim višjo trdoto, v posebnih primerih pa uporabljajo tudi mehkejše vrste. Predvsem v prostorih, kjer je frekventnost prehodov manjša, je lahko poudarjen bolj estetski vidik. Na Kitajskem je izredno priljubljena vrsta fikus. Kot talna obloga je dimenzijsko stabilen, vendar žal razmeroma mehek. Ta vrsta je primerna za oblogo predvsem zaradi tradicionalnega življenjskega sloga Kitajcev, ki v prostorih hodijo v copatih.
Kakšna je vloga fakultete za lesarstvo pri izobraževanju strokovnih kadrov in kakšno prihodnost imajo po vašem mnenju lesene talne obloge?
Fakulteta je po temeljni dejavnosti predvsem pedagoška institucija, katere cilj je usmerjanje raziskovalnih izsledkov v pedagoški proces. Vsa ta posebna znanja so seveda neločljivo povezana s splošno družbeno prakso in uporabnostjo. Tudi če izobrazimo strokovnjaka pedagoga, ga moramo izobraziti tako, da bo znal znanje praktično uporabiti. Razvoj talnih oblog gre naprej in poznavanje zakonitosti in metod se nenehno izboljšuje. Znanja in metode uspešno uporabljamo tako na področju mehanskih obremenitev, kjer mora obloga omogočati ustrezno obrabno odpornost, kot na področju zagotavljanja čimbolj ustrezne dimenzijske stabilnosti talne obloge v odvisnosti od različnih klimatskih nihanj. Ker je z vlažnostjo povezano skorajda največ napak, ki se pojavljajo v talnih oblogah, se skuša z novimi tehnikami les predvsem dimenzijsko stabilizirati. V praksi obstajajo različni postopki, nekateri so bolj naravni, drugi bolj kemični. Kemični so navadno cenejši in zanesljivejši, vendar s “prizvokom” vzporedne kemije, ki ni najbolj priljubljena. Ves čas se pojavlja vprašanje, kaj je v resnici ekološko bolj neoporečno. V želji po zagotavljanju dimenzijske stabilnosti pa se ob čistih lesnih izdelkih pojavlja čedalje več vzporednih. Prva modifikacija so različni panelni parketi, potem so tu parketi na podlagi iz vezanega lesa in nazadnje seveda laminati, kjer je iz integriranega lesa le neka osnova, površina pa samo daje videz lesa. Taka obloga je že bolj iz umetnih materialov, kar ji zagotavlja dimenzijsko stabilnost, a seveda v tem primeru ne moremo več govoriti o materialnosti lesa. Gotovo se bodo v prihodnosti ob lesu pojavljali še različni materiali, ki ga bodo poskušali nadomestiti vsaj po videzu. A žal v vse bolj zavezujočih potrebah civilizacije in nenaravnem tempu življenja mnogim vsaj les v čim bolj neokrnjeni obliki v bivalnem okolju omogoča edini stik z naravo.
