Lužila so dekorativna sredstva za polepšanje in oplemenitenje lesenih površin. Z njimi zmanjšamo preveliko ali povečamo premajhno barvno raznolikost, poživimo teksturo lesa in povečamo obstojnost barve izdelka. Lužila povečajo trajnost barve z obstojnostjo lastne barve, poleg tega ščitijo lesene površine pred škodljivim delovanjem svetlobe, predvsem pred UV-žarki.

 

Lužila so premazna sredstva, ki vsebujejo barvila, mikronizirane barvne pigmente ali kovinske soli, raztopljene ali dispergirane v vodi in/ali organskih topilih. Navadno vsebujejo tudi majhne količine veziva.

 

Najpogosteje jih nanašamo na lesena tla z valjanjem ali mazanjem. Pogosto je po nanašanju potrebno še krtačenje za izenačenje barve in za vtiranje v pore lesa ali pa brisanje presežkov lužila.

 

Fizikalno-kemijske lastnosti lužila morajo biti skladne z vrsto lesa in stanjem njegove površine, postopkom nanašanja, želenim barvnim učinkom in predvideno vrsto temeljnega laka.

 

Navadno dajejo lužila na površini lesa negativno barvno sliko. To pomeni, da bolj obarvajo mehkejši oziroma redkejši in svetlejši rani les. Le posebna kemijska lužila močneje obarvajo že naravno temnejši in gostejši les ter s tem poudarjajo naravni barvni kontrast.

 

Vrste lužil
Poznamo:
– vodna lužila,
– lužila na osnovi organskih topil,
– kemijska lužila.

 

Vodna lužila so ekonomična, do okolja prijaznejša kot druga, pa tudi čiščenje opreme za nanašanje je preprosto. Njihova pomanjkljivost je, da močno dvignejo lesna vlakna in povečujejo hrapavost lesa, s tem pa tudi potrebno brušenje temeljnega laka.

 

Lužila na osnovi organskih topil so raztopine sintetičnih barvil ali raztopine transparentnih pigmentov, veziva in organskih topil, poleg tega vsebujejo še pomožna sredstva. Z mešanjem različnih tonov istovrstnih lužil lahko pripravimo vmesne, individualne odtenke.

 

Kemijska lužila so eno- in dvokomponentna. Uporabljamo jih za doseganje pozitivne barvne slike, in sicer za izdelke iz mehkih lesov, ki morajo biti primerno brušeni.

 

 

 

Lužilo najpogosteje nanašamo kot prvo premazno sredstvo neposredno na primerno brušen les. Izjemoma les prej tudi impregniramo. Optimalno predhodno brušenje je odvisno od vrste lesa, želene barvne slike in vrste predvidenega lužila. Pri obdelavi lesov z izrazito teksturo (hrast, jesen) je pred luženjem primerno krtačenje z brusilno krtačo, ki poveča pore in iz njih odstrani prah. Krtača ne sme imeti visokega števila vrtljajev, da ne povzroči poliranja lesa, saj bi to zmanjšalo vpijanje lužila.

 

Povečanje kontrasta negativne barvne slike dosežemo z nanašanjem lužila v prebitku in naknadnim brisanjem. Pri lesovih z globljimi porami je barvanje por bolj intenzivno, če krtačimo ali brišemo najprej v prečni in končno v vzdolžni smeri.

 

Lužilo nanašamo s čopičem, krpo ali valjčkom. Pri nanašanju s krpo uporabljamo krpo, ki ne kosmati in dobro vpija. Če na površini ostanejo kosmiči, so po lakiranju na teh mestih vidne drobne temne pike. Pred lakiranjem moramo površino dobro pregledati in morebitne napake odstraniti z rahlim brušenjem s fino brusilno gobo ali zelo finim brusnim papirjem, tako da ne poškodujemo lužene površine. Pikčaste površine lahko povzroči tudi valjčni nanos, neprimerno očiščena ščetka za brisanje ali slabo posesana površina. Po lakiranju ne moremo več popraviti nobene napake brez vnovičnega brušenja in ponovljenega postopka. Vse to nas opozarja, da mora biti prostor, v katerem delamo, ustrezno osvetljen in čist, ker le tako pravočasno opazimo morebitne napake.

 

V Heliosu imamo za luženje lesenih tal pripravljeni dve vrsti lazur. BORI tankoslojno lazuro uporabimo, kadar želimo tla lakirati z IDEAL 2K poliuretanskim lakom za parket. Z BORI akrilno tankoslojno lazuro tla lužimo, kadar želimo lakirati z IDEAL vodnimi laki za parket. BORI tankoslojne lazure vsebujejo posebne pigmente, ki obarvajo površino lesa, poleg tega prepuščajo svetlobo tako, da ostane tekstura lesa vidna.

 

Lazuro na leseno površino nanašamo s čopičem, valjčkom ali gobo v enem sloju pred lakiranjem z IDEAL laki.

Pri BORI akrilni tankoslojni lazuri moramo pri barvanju večje površine narediti načrt premazovanja tako, da stični robovi posameznih pasov ne bodo vidni. Lužila na valjčku ne sme biti preveč, kajti pri preveč mokrem luženju bi lužilo težko enakomerno porazdelili po površini. Presežek obrišemo s krpo. Čas med barvanjem in brisanjem je odvisen od vrste lazure in intenzivnosti barvnega tona, ki ga želimo doseči. Lužimo lahko vse vrste lesov, vendar mora biti brušenje temu primerno, kar pomeni finejše kot pri običajni obdelavi parketa v naravni barvi. Grobo brušenje bi pustilo preveč vidnih raz in tudi vpijanje lužila bi bilo močnejše. Brušenje naj bo vzdolžno, čeprav je parket položen v obliki ribje kosti.

 

Priporočamo, da po barvanju z BORI tankoslojno lazuro počakate dan ali dva, da se povsem posuši. BORI tankoslojna lazura je na voljo v 10 standardnih odtenkih, BORI akrilna tankoslojna lazura v treh, pri obeh pa lahko izbiramo med 75 odtenki po barvni predlogi HELIOMIX. Bogata izbira barvnih tonov omogoča, da les pobarvamo v želenem odtenku plemenitejšega lesa ali v fantazijskem intenzivnem odtenku.

 

Barbara Jagodič, univ. dipl. inž.
Helios, d. d.