Marko Lavrenčič, ki ima v Vipavi svoje podjetje - arhitekturni biro DEATJL, d. o. o., pravi, da mora poznati tudi gradbeno operativo, materiale in inštalacije, da lahko izbere najustreznejše svojemu konceptu. Težava je v tem, kako za vse najti primerne rešitve, obenem pa stalno ohranjati vizijo celostnosti projekta.
Koristna znanja je pridobil že na srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, po diplomi pri prof. Milošu Bonči na ljubljanski fakulteti za arhitekturo pa je od leta 1992 kar šest let delal na Dunaju pri znanem arhitektu Borisu Podrecci. "To, pa tudi dunajsko okolje, je bila bogata izkušnja. Srečuješ se s številnimi pogledi in zamislimi ustvarjalcev. Pri Podrecci sem delal pri najrazličnejših projektih - od načrtovanja urbanih sosesk do oblikovanja pohištva, od natečajev do izvedb. V Avstriji se pozna, da ni bila nikoli prav pretrgana kontinuiteta kulturnega dogajanja, tako da je tudi gledanje na vlogo arhitekta tam drugačno. Njegovo delo je cenjeno in primerno vrednoteno, zato ima arhitekt potrebno investitorjevo zaupanje. Tako je mogoče izdelati projekt, s katerim se naročnik identificira."
Marko Lavrenčič je doslej skoraj vse večje projekte v Sloveniji uresničeval pravzaprav prek Ateljeja Podrecca. Med njimi so stavba Univerze v Mariboru na Slomškovem trgu, vinska klet Brič v slovenski Istri - projekt se te dni končuje - in Mestni trg v Idriji, ki se začenja.
Po vrnitvi z Dunaja se je med prvimi lotil Trga Pavla Rušta v Vipavi. Prepričan je, da bi bile rešitve lahko tudi drugačne, če ne bi prevladovala ustaljena praksa, da se projekt spreminja med izvedbo. Ta trg je bil včasih edina urbana "dnevna soba" Vipave. Na njem so se prepletale socialne funkcije: tu so potekali sejmi, ob njem so stale trgovine, zadruga, pošta, šola, javna tehtnica ... Z nastankom Glavnega trga v Vipavi so se vse počasi preselile nanj, Trg Pavla Rušta pa je postajal vse bolj degradiran urbani prostor.
Arhitekt Marko Lavrenčič je poskušal raznovrstne elemente povezati v skladno celoto in poudariti tiste, ki najbolj določajo obravnavani prostor. Glavni element mu tako pomeni voda - nekakšen pravzrok -, ki je ta prostor v preteklosti oblikovala, zdaj pa ga povezuje v širšo urbano celoto. V razmišljanju o teh rešitvah je bilo poudarjeno vprašanje mirujočega in gibajočega se prometa. Trgi v preteklosti seveda niso bili oblikovani po meri avtomobila. Arhitekt je prostor razdelil na tri funkcionalne cone: parkirišče ob južnem robu, cestišče in osrednji del, namenjen pešcem, otrokom za igro in prireditvam. Če bi dodali še fontano, bi lahko nekako oživili prvotno podobo in namembnost trga.
Kako je poudaril element vode? Predlagal je demontažne pokrivne plošče nad strugo potoka, katerih medsebojni spoji - špranje - v obliki valov ponazarjajo valovanje vode, to pa je podkrepljeno z zvokom šumenja v strugi. Plošče so izvedene v pranem betonu, katerega pesek prav tako ponazarja strugo. Kot pomenski vezni element med vodnim koritom pod trgom in osrednjim delom, ki je oblikovan kot otok, stoji fontana - spomin, da je bilo nekoč tam črpališče za vodo.
Jedro trga, ki je tlakovano s kamnom, je v obliki otoka - ledvičke, ki plava v fluidu prometa. Izpeljano je kot lečasto napeta in predrta forma, obrobljena s koritnico, ki pomeni navidezen rob prireditvenega prostora. Kamnito površino trga prebadajo stoletni kostanji, katerih življenjski prostor so zavarovali z betonskimi prizmami. Čez ves trg potekajo trakovi iz tonalita, "vezalke", ki povezujejo posamezne dele v celoto, kar daje prostoru geometrijsko urejenost.
Parkiranje na osrednjem delu je onemogočeno s postavitvijo niza betonskih krogel, ki so ogrlica trgu. Tudi tu se je pokazalo, da mora arhitekt pogosto sklepati kompromise, zlasti pri uporabi nekaterih materialov - res pa je, da se neka zamisel lahko interpretira z različnimi materiali in vlagatelj pač izbere najgospodarnejšo različico, medtem ko mora arhitekt najti pot, da zadovolji njegove interese, svojo zamisel pa ohrani neokrnjeno. Krogle, prizme in koritnico, ki naj bi bile iz kamna, so tako morali narediti iz štokanega oziroma prefabriciranega betona, čeprav je bil prej kot material predviden "repenj".
Marko Lavrenčič je vložil veliko ustvarjalnih zamisli tudi v Cankarjev trg v Šturjah v Ajdovščini. Ob upoštevanju celotnega kompleksa je naselje razdelil na os vzhod-zahod od vhoda, čez trg do mrtvaškega kamna in na os jug-sever z vstopom na južni strani in izstopom na severu proti izviru Hublja. Poleg tega prostorskega križa, ki se seka na trgu, je tudi tu pomemben element voda, ki teče z vzhoda proti zahodu. Polževemu potoku, ki je naselju delal težave, so namreč v sedemdesetih letih spremenili strugo in ostala je le struga za komunalne odplake. Po arhitektovi zamisli naj bi po njej spet spustili glavnino vodnega toka, saj bi šumenje vode dajalo prostoru neko pristnost.
Marko Lavrenčič je bil prijetno presenečen, saj se je prvič zgodilo, da je izvajalec sam ponudil kakovostnejši tlak in plačal razliko v ceni. Tako je trg tlakovan z granitnimi ploščami namesto s ploščami iz umetnega kamna. Površino trga je bilo treba speljati prek potoka in jo obravnavati kot nekakšno preprogo dnevne sobe. Tlak je tako oblikovan kot tkanina, na kateri se granitni trakovi (diorit, neroimpala, bianco kristal in rosabeta, rdeči pasovi so iz rdečega porfirja) prepletajo v različnih smereh.
Žal nobeden od opisanih trgov zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni dokončan.
Med dokončane projekte, ki jih je zasnoval Marko Lavrenčič, pa med drugimi sodi podružnična šola v Vipavskem Križu, ki so jo v severnem traktu grajskega poslopja prezidali in dozidali. Pritličje nove šole se opira na zgodovinsko okolje grajskega dvorišča ter je urejeno v ohranjenem in obnovljenem delu gradu. Ta zgodovinska struktura je le okvir, novo pa je arhitekt brez posebej začrtane meje vključil v staro, tako po oblikah kot materialih.
"Šola namreč v tem primeru nima samo pedagoške, temveč tudi družabno in kulturno funkcijo, ki je pomembna za ves kraj," je prepričan. Zato pritlični del servisira in dopolnjuje dejavnosti, ki že tradicionalno potekajo na grajskem dvorišču, kot so glasbene, gledališke in filmske prireditve, slikarske delavnice in podobno. Uporabljati ga je mogoče kot priložnostni razstavni prostor, dvorano za prireditve, celo diskoteko ali tržnico. S tem je avla postala središče kulturnega in družabnega življenja kraja, učilnice pa so v prvem nadstropju. Stopnišči, narejeni kot monolit iz domačega peščenjaka, določata prostor kot poglavitna oblikovna in funkcionalna elementa. S svojo odprtostjo povezujeta prostore po navpičnici v en sam volumen. V nadstropju postaneta dematerializirani, ko vodita obiskovalca brez dotika obodnih sten iz nadstropja na podstrešje. Stopniščna ograja, ki ponazarja prislonjeno lestev, s prekrivanjem enakih elementov daje vtis preprostosti, tako po oblikovanju kot izbiri materialov. Arhitektova domiselnost se je pokazala tudi pri garderobah, ki se lahko zaprejo, s čimer postanejo razstavni panoji - večnamenskost prostora je tako še posebno poudarjena.
Javna narava avle je diskretno označena z ornamentom v tlaku. Talna obloga v pritličju je namreč soznačnica preproge. Arhitekt je želel vzpostaviti enovit prostor, hkrati pa mu določiti navidezne meje funkcionalnih površin. Po prvotni zamisli naj bi bil tlak iz litega teraca, pozneje pa so se odločili za teraco ploščice, kombinirane s keramiko. Keramični vložki namišljeno razdelijo prostor na funkcijska območja. "Preproga" ima desni in levi rob ter osrednje polje. Robova optično ločujeta osrednji prostor, kjer poteka statična dejavnost, od komunikacijskih površin, kjer je bolj živahen pretok ljudi.
Zdaj v ateljeju, kjer delujeta še arhitektki Urška Mužina Rodman in Maja Ambrožič, pripravljajo projekt osnovne šole v Vrhpolju in poslovne stavbe podjetja Taxa iz Ajdovščine.
Pri izbiri talnih oblog Marko Lavrenčič nima predsodkov do materialov: "Vsak material se namreč splača uporabiti." Seveda meni, da ima vsak material svoje značilnosti in ne sodi v vsak prostor. Človek vsakemu prostoru, če le ima odnos do njega, pripisuje določeno vlogo. Žal pa se naročniki pri izbiri materialov le redko odločajo za novosti in eksperimente, še pripomni arhitekt na koncu pogovora.
