www.buy-smart.infoZmanjševanje negativnih vplivov na okolje je ena od osrednjih tem sodobnega razvitega sveta. Vključuje tudi učinkovito rabo energije (URE) in rabo obnovljivih virov energije (OVE). Na področju stavb govorimo o URE pri gradnji, uporabi, vzdrževanju, rekonstrukciji, odstranjevanju in razgradnji. Na energijske tokove v stavbi in skozi njo vplivajo različni dejavniki: geografsko-podnebna lokacija, arhitekturna, konstrukcijska in tehnična zasnova, uporabljeni materiali, izdelki in sistemi, način uporabe stavbe, ... Te elemente poskušamo upoštevati, ovrednotiti in uskladiti za doseganje optimalnih rezultatov.
Energijsko učinkovitost stavbe izražamo z izračunano vrednostjo potrebne toplote za ogrevanje in hlajenje ter drugih komponent rabe energije ali pa z vrednostjo celotne dovedene energije v stavbo. Zavedati se moramo, da zgolj te karakteristike same po sebi še ne opredeljujejo celovite kakovosti stavbe v smislu ustreznega bivalnega in delovnega ugodja oz. prijetnega in zdravega bivanja ob primerno nizkih obratovalnih stroških. Za doseganje tega cilja morajo biti izpolnjeni še številni drugi pogoji.
Seveda pa je energijska učinkovitost primerno in nujno izhodišče. Gradbeni materiali so del te precej široke zgodbe. Še tako dober (energijsko varčen ali energijsko učinkovit) material ne more prav mnogo prispevati k nizki rabi energije za obratovanje stavbe, če je npr. osnovna zasnova stavbe neprimerna, če ne upoštevamo naravnih danosti in omejitev konkretne lokacije (npr. možnost izkoriščanja pasivnih sončnih pritokov, zaščita pred vetrom in padavinami), če vgradimo napačno dimenzionirane ali neučinkovite naprave in podobno. In tudi če bodo vrhunski in izjemni materiali med seboj nezdružljivi ali napačno vgrajeni, bo rezultat daleč od želenega.
Materiali in učinkovita raba energije
V kontekstu URE običajno najprej pomislimo na materiale s funkcijo toplotne zaščite oz. na toplotno izolacijo. Z njihovo uporabo lahko dosežemo najopaznejše učinke, ni pa to edina plat energijske učinkovitosti. Ta se lahko skriva tudi v energiji, ki je potrebna za izdelavo, transport in vgradnjo določenega materiala oz. gradbenega izdelka, česar v običajnih računskih dokazih ustreznosti stavb in njihovih konstrukcij ne obravnavamo. Lahko se zgodi, da z vgradnjo določenih materialov in izdelkov zagotovimo majhno rabo energije in majhne izpuste emisij v okolje, a potem celotno sliko pokvarijo dejstva o njihovi energijsko potratni in okolju škodljivi proizvodnji ali pa nesorazmerno visoki stroški transporta surovin ali končnih izdelkov iz zelo oddaljenih lokacij. Pomembno je torej tudi, kje začrtamo mejo obravnave sistema, da lahko upravičeno govorimo o odgovorni in trajnostni gradnji ter celostnem načrtovanju stavb.
Pozitivni učinki toplotne izolacije se seveda večajo z naraščanjem debeline. Več kot je izolacije, večji je toplotni upor konstrukcije in manjši je toplotni tok iz ogrevanih prostorov navzven. S tem prihranimo pri toploti in stroških ogrevanja. S pravilno zasnovo senčenja prozornih površin ovoja vplivamo tudi na toplotno stabilnost stavbe in na zmanjšanje potreb po hlajenju v toplem obdobju leta. Vendar pa večanje debeline izolacije v nedogled ni smiselno tako iz tehnično-izvedbenih razlogov kot tudi zaradi vedno počasnejšega izboljševanja toplotnega upora z naraščanjem debeline materiala.
Dodaten element za razmislek je ekonomska učinkovitost izbire in vgradnje materiala določene debeline. Ne gre le za obravnavo trenutnih investicijskih stroškov, pač pa za preverjanje dolgoročnih učinkov posameznega ukrepa ob bolj ali manj uspešnih predpostavkah gibanja cen energije in podobno. Dandanes ne bi smeli sprejeti nobene odločitve o resnejši investiciji na področju gradnje brez predhodnih analiz vseživljenjskih stroškov (LCC, life-cycle costs) za različne scenarije novogradnje, vzdrževanja ali rekonstrukcije.
Aktualno je predvsem vprašanje, kje so pri materialih še na voljo rezerve glede energijske učinkovitosti oz. varčevanja z energijo. Proizvajalci toplotnih izolacij tu in tam razvijejo izboljšano različico obstoječega materiala, z nekoliko znižano toplotno prevodnostjo ali z izboljšano paraprepustnostjo, radikalnejši preskoki pa so izjemna redkost. Vseeno se občasno pojavijo toplotnoizolacijski materiali, ki imajo opaznejšo nižjo toplotno prevodnost od »standardnih«; te vrednosti se gibljejo npr. med 0,20 in 0,25 W/m2K. Pri uporabi novih materialov je treba upoštevati navodila proizvajalcev o načinu vgradnje (polaganje, lepljenje, mehansko pritrjevanje, kombinacije, …) in o združljivih zaključnih oz. zaščitnih slojih.
Po drugi strani pa je tudi res, da lahko pri nizkoenergijskih hišah, kjer je npr. potreba po toploti za ogrevanje že v izhodišču zelo majhna, tudi manjša sprememba lastnosti nekega materiala prinese opaznejše rezultate. Morda so v smislu celostnega gledanja na stavbo in njene komponente včasih celo pomembnejše nekatere druge spremembe in izboljšave, ki vplivajo npr. na trajnost in dimenzijsko stabilnost materiala in s tem celotne konstrukcije, ali pa recimo na njegove lastnosti glede prevajanja vodne pare.
Da bo material zadovoljivo opravljal svojo funkcijo in prispeval k izpolnjevanju ciljev učinkovite rabe energije, je potrebnih nekaj korakov: pravilno načrtovanje in izbira primernega materiala, pravilna vgradnja in pravilno vzdrževanje. Nek material morda za določen konkreten primer zaradi konstrukcijskih, gradbenofizikalnih ali drugih razlogov sploh ne pride v poštev in si tako z njim ne moremo prav nič pomagati. Vendar pa je dodatni pogoj za doseganje energijske učinkovitosti tudi ta, da se opusti načelo enačenja izpolnjevanja osnovnih zahtev predpisov z dobro gradbeno prakso. V praksi to pomeni npr. »samo taka debelina izolacije kot je nujno potrebna za zadostitev predpisom«. To stanje delno popravlja periodično zaostrovanje zahtev predpisov, skladno s predmetnimi evropskimi direktivami.
Če podobno kot posamezne materiale obravnavamo tudi nekatere naprave in sisteme, lahko ugotovimo, da ima tudi tu energijska učinkovitost oz. varčnost svoje meje. Navadno govorimo o izkoristku, ki se je v mnogih primerih že zelo približal zgornji (tehnološki) meji. V praksi pa je ta odvisen tudi od obratovanja naprave ter dejanske obratovalne moči. Računsko gledano je bistvene spremembe mogoče doseči z uvedbo kontroliranega mehanskega prezračevanja z izmenjavo toplote, ki je alternativa naravnemu prezračevanju. Tudi pri tem velja, da morajo biti pravilno izvedene in usklajene vse faze: od načrtovanja, vgradnje, obratovanja in vzdrževanja sistema. Marsikdo pa ima kljub računskim prihrankom energije pomisleke glede dolgotrajne higienske oz. zdravstvene neoporečnosti celotnega sistema umetnega prezračevanja, še posebej pri centralnih sistemih z večjimi dolžinami razvodnih kanalov.
Na trgu dostopni gradbeni materiali naj bi bili primerni za nameravano uporabo. To velja tudi za področje t.i. energijsko varčnih gradbenih materialov. Načeloma nas torej ne bi smelo skrbeti, da bi z nakupom in s pravilno vgradnjo tega ali onega materiala naredili veliko napako, če poznamo njegovo funkcijo in osnovne lastnosti. Za trenutno stanje je značilno, da so individualni kupci in investitorji celo bolj zahtevni in kritični pri naročanju materiala kot pa nekateri investitorji gradnje za trg, pri katerih pogosteje opažamo prakso iskanja kompromisov in naročanja cenejših materialov (slabši, a ravno še ustrezne kakovosti) na račun nižje cene investicije in s tem večjega zaslužka.
Investitorji naj bi se tudi zavedali, da ni vse v ceni začetne investicije, ampak je treba upoštevati še stroške obratovanja, vzdrževanja itd. v celotni življenjski dobi stavbe. Morda ima dražji material ob enakem osnovnem učinku (manjša raba energije) druge, daljnosežnejše prednosti (tudi dolgoročno stroškovne), res pa je, da je ta zavest bolj prisotna pri tistih investitorjih, ki bodo hkrati tudi uporabniki nepremičnine in s tem plačniki vseh stroškov. V zaostrenih gospodarskih in finančnih razmerah in želji po čim hitrejšem vračilu investicije (npr. ob pritiskih zunanjih lastnikov investitorja) pa žal vse prevečkrat tudi ta logika pade, čeprav je vsekakor mnogo bolj smiselna.
Nenazadnje tudi vladna ministrstva in različne javne ustanove, ki naj bi s svojim ravnanjem dajale zgled in spodbujale okoljsko ozaveščenost, so se doslej le redko ravnala po teh načelih in so vztrajala pri najnižji ponudbeni ceni kot edinem merodajnem kriteriju. Predvidevamo pa lahko, da bo do opaznejših sprememb vendarle prišlo zaradi nacionalnega akcijskega načrta za zeleno javno naročanje (AN ZeJN, 2009) in Uredbe o zelenem javnem naročanju.
Zeleno naročanje je modra odločitev
Z izrazom zeleno ali tudi trajnostno naročanje opisujemo naročila izdelkov in storitev, pri katerih se zahteve oziroma tehnične specifikacije oblikujejo s pomočjo različnih znakov za okolje (energijske, okoljske, zelene oznake). V okviru presoje ekonomsko najugodnejše ponudbe se upošteva: energijske lastnosti (stopnja energijske učinkovitosti) izdelka ali storitve, vplive na okolje (emisije, vgrajena energija, odpadki, …) in vplive na uporabnika (zdravje, stroški zaradi uporabe, prijaznost za uporabo, …).
Z zgoraj omenjeno uredbo postaja ozaveščeno ravnanje obveza za javni sektor, vsa načela, postopke in kriterije pa lahko uporabimo tudi pri naročilih v zasebnem sektorju, saj gre za prihranke energije, prihranke pri obratovalnih in vzdrževalnih stroških, zmanjšanje emisij v okolje, vplive na zdravje in počutje ter druge merljive in nemerljive koristi. Zelene zahteve in kriterije lahko postavimo na ravni projektiranja novogradnje, na ravni gradnje ali na ravni prenove in uporabe obstoječe stavbe. Oblikujemo lahko splošne okoljske zahteve, zahteve glede URE in OVE, zahteve za gradbene materiale in izdelke in različne druge zahteve.
Upoštevanje lastnosti, ki so sicer zahtevane za podelitev določenega znaka za okolje, je pri pripravi tehničnih specifikacij za naročila temelj zelenega naročanja in ima večplastne učinke. Je sodoben in učinkovit instrument energetske politike, ki pomembno prispeva k informiranju in ozaveščanju uporabnikov. Nikakor pa to ne pomeni, da so druge specifikacije, na primer cena in kakovost izdelka oziroma njegova primernost za nameravano uporabo, potisnjene povsem v ozadje. Prav uravnoteženje vseh pomembnih kriterijev, ki so lahko za posamezna področja naročil povsem specifični, je ključ do uspeha v postopku naročanja.
Že s pomočjo preprostih računskih orodij lahko naročnik oz. investitor pridobi informacije o ekonomskem učinku posamezne odločitve ali pa se uporabi kompleksnejše analize, na področju gradnje npr. metode presoje stroškov v celotnem življenjskem obdobju stavbe. Na ta način tudi lahko ugotovimo, ali je kriterij najnižje ponudbene cene najprimernejši ali pa morda kombinacija različnih zahtevanih parametrov ponuja nižje tekoče stroške in druge koristi skozi celotno dobo določenega izdelka.
Uveljavljene več- ali nadnacionalne okoljske oznake (npr. EU Eco-label, EnergyStar) lahko pripravo (javnega) naročila močno olajšajo. Ker so njihove sheme skladno z zahtevami zakonodaje EU in držav članic javne, transparentne in nediskriminatorne, lahko kriterije, ki veljajo zanje, neposredno prenesemo v tehnične specifikacije naročil (ne sme pa biti zahtevana okoljska oznaka za izdelek ali storitev sama po sebi). Velja tudi obratno – za izdelke, katerim je bila oznaka podeljena, se privzame, da so skladni z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami in posebno dokazovanje ni potrebno.
Kriterije oziroma vrednosti, ki veljajo za določeno okoljsko oznako, lahko uporabimo tudi kot referenčne vrednosti (»benchmark«) v postopku pregleda ponudb pred oddajo naročila. Tako se lahko odločimo za podelitev dodatnih točk (bonusa) izdelkom, katerih specifikacije za določeno stopnjo presegajo referenčne vrednosti.
O tem, kakšne koristi lahko prinese upoštevanje okoljskih oznak, govori podatek iz dokumenta Evropske komisije iz leta 2005 z naslovom The use of the EU Eco-label in Green Public Procurement approaches: »… 5-odstotni delež izdelkov z omenjeno oznako bi samo v državah EU v primerjavi z uporabo »standardnih« (torej manj učinkovitih ali okolju manj prijaznih) izdelkov pomenil letni prihranek skoraj 15 milijonov kWh elektrike, prihranek skoraj 13 milijonov litrov vode in zmanjšanje emisij CO2 za dobrih 9 milijonov ton.«
Projekt BuySmart, ki ga sofinancira Evropska komisija v okviru programa Inteligentna energija – Evropa, se ukvarja z zelenim naročanjem v javnem in zasebnem sektorju. Na spletni strani www.buy-smart.info so zbrane informacije o stanju zakonodaje in o praksi pri postopkih naročanja v državah projektnih partnerjev (Nemčija, Avstrija, Švedska, Italija, Češka, Latvija, Slovenija) in še nekaterih državah. Predstavljeni so tudi primeri dobre prakse zelenih naročil za nekaj ključnih skupin izdelkov, ki imajo zelo velik delež v investicijskih in rednih izdatkih, tako posamezno kot kumulativno: gradbeni izdelki in sistemi, vozila, razsvetljava, informacijska tehnologija oziroma strojna oprema, gospodinjski aparati, dobava energije oziroma zelena energija. Vodniki, tehnični listi in preprosta računska orodja, ki so na voljo na tej spletni strani, lajšajo pripravo in praktično izvedbo zelenega naročanja. Projektni partnerji (slovenski član konzorcija je Gradbeni inštitut ZRMK) opravljajo tudi izobraževalne dejavnosti in nudijo pomoč pri izvedbi konkretnih zelenih naročil. Nekatere aktivnosti projekta BuySmart so vključene tudi v slovenski Akcijski načrt za zeleno javno naročanje.
Zaključek
Vsak gradbeni material je del določenega sistema oz. konstrukcije. Deloval bo le tako dobro, kolikor dobro bo delovala celotna konstrukcija (to še bolj velja v obratni smeri). To velja nedvomno tudi za zmanjšanje potreb po dovedeni energiji. Pri tem so pomembni tudi t.i. zaščitni sloji, npr. zaščita pred vlago in vetrom, posebni pomožni materiali, s katerimi dosegamo zrakotesnost, (ne)prepustnost za vodno paro ali neprepustnost za vodo celotnega sistema, v katerega je material vgrajen.
Ekološka ozaveščenost nasploh vodi k vrednotenju materialov po širših kriterijih. Tako so že zdaj (v prihodnosti pa bodo še bistveno bolj) pomembni naslednji vidiki: npr. vgrajena energija, možnost razgradnje ter ponovne uporabe in podobno. Upoštevanje teh vidikov je pomemben del prizadevanj za nizkoogljično družbo, termin, ki se danes uveljavlja zaenkrat morda celo bolj v političnem kot tehničnem okolju.
Ozaveščanje in izobraževanje t.i. nosilcev odločitev in končnih uporabnikov izdelkov in storitev je ključni element trajnostnega razvoja. Če se temu pridružujejo ustrezni zgledi na najvišji ravni (državna in lokalna uprava, velika podjetja, …), je lažje doseči pozitivne premike. Pomembne korake k uresničevanju v zgornjem besedilu omenjenih ciljev in nenazadnje k izpolnjevanju obveznosti, ki jih je na področju varovanja okolja in učinkovite rabe energije sprejela država, je mogoče narediti na področju zelenega naročanja tako v javnem kot zasebnem sektorju, torej z upoštevanjem okoljskih oznak oziroma kriterijev pri pripravi tehničnih specifikacij in pri vrednotenju ponudb.
mag. Miha Tomšič, univ. dipl. inž. grad.,
vodja razvoja na področju gradbene fizike,
Center za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo
Gradbeni inštitut ZRMK, d. o. o.
