Keramične ploščice, še posebno talne, so praviloma izpostavljene mehanskim obremenitvam, denimo teži ljudi, ki hodijo po oblogi, teži pohištva ali bele tehnike. Pri industrijski oblogi so lahko te obremenitve znatno veje, na primer premikanje težkih vozil po oblogi. Zato je treba poznati mehanske lastnosti ploščic, izbrati prave ploščice oziroma debelino za določen namen in posvetiti vso pozornost tudi načinu polaganja.
PRESKUŠANJE MEHANSKIH LASTNOSTI KERAMIČNIH PLOŠČIC
Za preskušanje mehanskih lastnosti keramičnih ploščic uporabljamo metodo SIST EN ISO 10545-4. Ploščico položimo na podporna valja in jo prek gibljivega zgornjega valja obremenjujemo ob enakomerni hitrosti do zloma. Pri tem veljajo naslednje opredelitve:
- obremenitev pri zlomu: sila, izražena v N, pri kateri se vzorec zlomi (odčitamo z merilca pritiska);
- zlomna sila: sila, izražena v N, ki jo dobimo tako, da silo obremenitve pri zlomu pomnožimo z razmikom med podpornimi valji in delimo s širino preskusnega vzorca;
- upogibna trdnost: količina, izražena v N/mm2 (MPa), ki jo dobimo z deljenjem izračunane zlomne sile s kvadratom najmanjše debeline vzdolž zlomljenega roba.
Pomembno je poudariti, da je upogibna trdnost lastnost materiala, ki je odvisna večinoma od sestave in poroznosti oziroma prisotnih napak. Zlomna sila pa je lastnost materiala in tudi konfiguracije ploščice. Obe lastnosti je treba upoštevati pri načrtovanju obloge.
Zlomna sila je odvisna od debeline ploščice; večja je debelina, večja je nosilnost. Zveza ni linearna, kar lahko ponazorimo tudi z naslednjimi podatki. Preskušali smo porcelanske ploščice (gres ploščice) debelin 7 in 14 milimetrov. Pri preskušanju porcelanskih ploščic mer 200 x 200 x 7 milimetrov smo dobili zlomno silo 1,7 kN, pri ploščicah enakih osnovnih mer, vendar debeline 14 milimetrov (200 x 200 x 14 milimetrov) pa je zlomna sila znašala kar 8,6 kN, kar pomeni, da je debelejša ploščica prenesla kar petkrat vejo obremenitev. Pri tem je treba poudariti, da je bila razlika v upogibni trdnosti približno 20-odstotna, pri tanjših ploščicah je znašala 47 MPa, pri debelejših pa 57 MPa.
V nadaljevanju sta prikazana dva primera mehanskih poškodb iz prakse, kjer niso bile upoštevane zahteve po pravilni izbiri plošic in pravilnem polaganju.
MEHANSKE POŠKODBE ZARADI NAPAČNE IZBIRE PLOŠČIC
Primer: v prostoru, kjer je površina obloge več kot 100 kvadratnih metrov, so bile vgrajene vlečene keramične ploščice mer 240 x 115 x 11 milimetrov. Fuge so bile široke od 0,8 do 1 centimetra; dilatacijske fuge niso bile vgrajene. Poškodbe so se začele pojavljati kakšno leto po vgradnji. Opazne so bile predvsem tem, kjer vozijo vozički, in so nastajale praviloma ob robovih ploščic. Razpoke so bile še izrazitejše na tistih robovih ploščic, ki so bili rahlo dvignjeni. Na nekatere ploščice ni bilo povsod naneseno lepilo (ali pa je že odpustilo), kar je nakazoval zamolkel zven ploščic. V tem primeru ni enakomernega prenosa sile na podlago in zaradi lokalno visokih obremenitev pride do pokanja.
Ker je vlagatelj imel v zalogi še škatlo ploščic, smo lahko v laboratoriju preverili njihove mehanske lastnosti. Ugotovili smo, da je bila ob debelini 11 milimetrov povprečna upogibna trdnost 47 MPa in zlomna sila 2240 N. Mehanske lastnosti so sicer ustrezale zahtevam veljavnih predpisov. Po oceni obremenitve obloge, predvsem teže vozička, pa smo ugotovili, da so bile izbrane ploščice pretanke. V prid temu je govoril tudi podatek iz proizvajalčevega kataloga, ki je za tovrstno uporabo priporočal ploščice debeline 20 milimetrov.
V opisanem primeru ne gre samo za estetsko napako, temveč se lahko v takšnih razpokah nabira umazanija, kar pa v živilski industriji, kjer veljajo strogi higienski predpisi, ni sprejemljivo, zato je bilo treba oblogo sanirati.
MEHANSKE POŠKODBE ZARADI NAPAK PRI POLAGANJU
Primer: iz toaletnih prostorov poslovne stavbe. Površina prostorov je sicer razmeroma majhna, talna površina znaša približno 4 kvadratne metre. Talne ploščice merijo 20 x 20 centimetrov, stenske pa 10 x 20 centimetrov. Fuge so široke od 3 do 4 milimetre, dilatacijskih fug ni. Ker so bile poškodbe že precej stare, ko smo pregledovali ploščice, ni bilo možno natančno ugotoviti, koliko časa po pripravi podloge so bile položene. Razpoke so se pojavile predvsem v kotih na tleh in steni. Više na zidu je bilo nekaj ploščic že izbočenih in so nato cele odpadle. Prikazane razpoke praviloma nastanejo zaradi krčenja podlage. Na nekaterih mestih je popustil stik med steno in ploščico – ploščice so odpadle, po kotih pa se je vnesena napetost zaradi krčenja podlage sprostila tako, da so ploščice razpokale.
V skladu z dobro delovno prakso je treba pred polaganjem ploščic počakati toliko asa, da se podlaga stabilizira (lahko tudi od 4 do 6 tednov). To še posebno velja pri maltah z visoko vsebnostjo cementa. Tudi e so lokalno naneseni debelejši sloji lepila, lahko to povzroči pokanje ploščic. V opisanem primeru je dodatna napaka tudi to, da ni bilo vgrajenih dilatacijskih fug vsaj na stiku med zidno in talno oblogo, ki bi lahko ublažile vnesene napetosti in morda tudi preprečile pokanje ploščic.
mag. Vilma Ducman
ZAG Ljubljana
Vira
SIST EN ISO 10545-4
C. Palmonari, G. Timellini: Ceramic floor and wall
tile: Perfromance and controversies, EDI.CER,
Sassuolo, 1989
