V Sloveniji imamo z omenjenega področja splošno zahtevo v Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. 89/1999 z dne 4. novembra 1999), ki v 37. členu pravi: »Delodajalec mora zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin. Obloge pohodnih površin morajo biti odporne pred obrabo in gladke, vendar na njih ne sme drseti.«
Drsnost je prav tako omenjena v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (Ur. l. RS 56/2006), ki v 6. členu določa zahteve glede drsnosti za talne obloge v bazenskih kompleksih (več o zahtevah v Koraku, št. 1, 2007).
Dokler ne bomo dobili nacionalnega predpisa glede drsnosti, pa je dobro poznati tuje dokumente in si z njimi nekoliko olajšati delo pri izpolnjevanju 37. člena zgoraj omenjenega pravilnika in izbiri ustrezne talne obloge.
V Nemčiji je uveljavljena klasifikacija, narejena na podlagi meritev z nagnjeno ploščadjo. Opisana je v nemških dokumentih GUV–R 181 in GUV–I 8527. Dokumenti so na voljo na internetni strani:
http://regelwerk.unfallkassen.de/regelwerk/index.jsp, in sicer najdemo dokumente za delovne prostore pod rubriko »Regeln«, dokument za bazene pa pod rubriko »Informationen«.
Klasifikacija temelji na metodi nagnjene ploščadi. V enem primeru gre za naoljeno ploščad, po kateri se oseba premika naprej in nazaj. V drugem primeru se oseba premika po mokri ploščadi, in sicer bosa. Zabeleži se kot, pri katerem oseba kaže znamenja negotovosti, nato se razvrstijo rezultati v razrede, kot so predstavljeni v preglednicah 4 in 5.
V preglednici 1 je naštetih nekaj delovnih prostorov in priporočeni razredi drsnosti. Po enaki poti je v originalnem dokumentu opisanih še 28 delovnih prostorov. V preglednici je pri posameznih predpisan še minimalni izpodrinjeni volumen (V), ki ga določimo tako, da s pasto znane gostote premažemo reliefno površino tako, da zapolnimo vse vbokline in s tem posredno določimo volumen praznin v reliefni površini. Ta podatek je še posebno pomemben za območja z veliko tekočin (zlasti mastnih), saj v takšnih primerih reliefne ploščice omogočajo, da tekočina steče v vbokline in je tako nevarnost zdrsa manjša.
Na metodo nagnjene ploščadi se sklicuje tudi Ceramic Tile Institute of America (http://www.ctioa.org/index.cfm?pi=FSI), sicer posredno, prek referenc na avstralski standard, ki je vključil nemško metodo nagnjene ploščadi.
Slika 1: Nemška dokumenta, ki določata zahteve glede drsnosti za posamezne vrste talnih oblog v delovnih prostorih in na bazenih ter temeljita na metodi nagnjene ploščadi.
V Veliki Britaniji je skupina strokovnjakov iz različnih organizacij (http://www.ukslipresistance.org.uk) pripravila merila na podlagi meritev metode z nihalom in kot merilo navaja spodnje vrednosti PTV:
0–24 velika nevarnost zdrsa
25–35 zmerna nevarnost zdrsa
+36 majhna nevarnost zdrsa
Pri vrednotenju drsnosti oziroma nevarnosti zdrsa moramo upoštevati še naslednje dejavnike:
– velikost površine oziroma število njenih uporabnikov;
– kako bo potekalo gibanje (ravni koridorji, verjetnosti hitrih zasukov …);
– namembnost površine (trgovski centri, industrijski objekti, prisotnost kontaminantov);
– vrsto uporabnikov (starejši, bolniki);
– nagnjenost površine.
Na Švedskem je Swedish national board of housing, building and planning zahteval, da morajo biti tla v delovnih oziroma javnih prostorih nedrsna, vendar ni predpisane metode preskušanja. Dana pa so priporočila, kako zadovoljiti zahtevi po nedrsni površini. Koeficient trenja na suhih površinah mora biti večji ali enak 0,3 (merjeno po EN 13893 Netekstilne, laminatne in tekstilne talne obloge – Merjenje dinamičnega koeficienta trenja na suhih talnih površinah). Pri mokrih površinah pa morajo biti vrednosti PTV, dobljene po metodi z nihalom, višje ali enake 35 (merjeno z gumo 4S po standardu EN 13036-4 Značilnosti cestnih in vzletnih površin – Preskusne metode – 4. del: Metoda merjenja odpornosti površine proti drsenju/zdrsu – Preskus z nihalom).
V Avstraliji so leta 2004 objavili standarda AS/NZS 4586:2004 Slip resistance classification of new pedestrian surface materials, ki se sklicuje na dinamično metodo, metodo z nihalom in metodo nagnjene ploščadi, ter AS/NZ 4663:2004 Slip resistance measurement of existing pedestrian surfaces, ki za merjenje talnih površin predlaga dinamično metodo in metodo z nihalom. Glede na uporabljeno metodo so pohodne materiale razvrstili, kot je navedeno v preglednici 2 oziroma 3.
Že leta 1999 pa so na podlagi prejšnje serije standardov za drsnost pripravili vodilo za uporabo oziroma izbiro ustreznih talnih oblog An Introductory Guide to the Slip Resistance of Pedestrian Surface Materials, ki ima naravo začasnega dokumenta, dokler ne bo na voljo poglobljen priročnik. Standard in vodilo upoštevata nov pristop k vrednotenju drsnosti, in sicer da je pri zagotavljanju varnosti poleg koeficienta trenja treba upoštevati tudi preostale pomembne dejavnike, kot so obutev, aktivnosti oziroma način gibanja, možne kontaminacije, okolje in ne nazadnje tudi dejstvo, da na rezultat vpliva izbrana metoda meritve.
Vodilo navaja nekaj splošnih primerov in priporočene vrednosti, med drugim:
– vhodi v hotele, pisarne, javne zgradbe v suhih razmerah (razred Z oziroma R9);
– vhodi v obrate hitre prehrane, strežba hrane (razred X oziroma R10);
– nakupovalna središča, brez obrata prehrane (razred Z oziroma R9);
– nakupovalna središča, območje priprave prehrane (razred X oziroma R10);
– sobe za preoblačenje na kopališčih (razred X oziroma A);
– okolica bazena in skupni tuši (razred W oziroma B);
– nagnjeni deli bazena, stopnice v bazen (razred V oziroma C).
Kot je razvidno iz novejših vodil, je pristop k vrednotenju drsnosti talnih površin sestavljen iz več dejavnikov, kjer pomeni drsnost površine sicer največji prispevek, vendar se pri načrtovanju in izbiri talne obloge praviloma upoštevajo še namembnost, vrsta uporabnikov, prisotnost tekočin ...
mag. Vilma Ducman, univ. dipl. inž. kem. teh.
Zavod za gradbeništvo Slovenije
Drsnost je prav tako omenjena v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (Ur. l. RS 56/2006), ki v 6. členu določa zahteve glede drsnosti za talne obloge v bazenskih kompleksih (več o zahtevah v Koraku, št. 1, 2007).
Dokler ne bomo dobili nacionalnega predpisa glede drsnosti, pa je dobro poznati tuje dokumente in si z njimi nekoliko olajšati delo pri izpolnjevanju 37. člena zgoraj omenjenega pravilnika in izbiri ustrezne talne obloge.
PREGLED NEKATERIH VODIL
Italija ima drsnost določeno z odločbo DM, št. 236, z dne 14. junija 1989. Merilo je pripravljeno na podlagi dinamične metode merjenja koeficienta trenja. Meja je postavljena pri k = 0,4. Vrednosti pod 0,4 pomenijo preveliko nevarnost za zdrs, vrednosti nad 0,4 pa zadovoljivo stopnjo drsnosti. Vendar mnogi ugotavljajo, da so vrednosti za posamezne namene prenizke, denimo na območjih, kjer je pričakovati hitro gibanje (hitri zasuki) z bosimi nogami, ta opredelitev več ne ustreza za zagotovitev visoke stopnje varnosti.V Nemčiji je uveljavljena klasifikacija, narejena na podlagi meritev z nagnjeno ploščadjo. Opisana je v nemških dokumentih GUV–R 181 in GUV–I 8527. Dokumenti so na voljo na internetni strani:
http://regelwerk.unfallkassen.de/regelwerk/index.jsp, in sicer najdemo dokumente za delovne prostore pod rubriko »Regeln«, dokument za bazene pa pod rubriko »Informationen«.
Klasifikacija temelji na metodi nagnjene ploščadi. V enem primeru gre za naoljeno ploščad, po kateri se oseba premika naprej in nazaj. V drugem primeru se oseba premika po mokri ploščadi, in sicer bosa. Zabeleži se kot, pri katerem oseba kaže znamenja negotovosti, nato se razvrstijo rezultati v razrede, kot so predstavljeni v preglednicah 4 in 5.
V preglednici 1 je naštetih nekaj delovnih prostorov in priporočeni razredi drsnosti. Po enaki poti je v originalnem dokumentu opisanih še 28 delovnih prostorov. V preglednici je pri posameznih predpisan še minimalni izpodrinjeni volumen (V), ki ga določimo tako, da s pasto znane gostote premažemo reliefno površino tako, da zapolnimo vse vbokline in s tem posredno določimo volumen praznin v reliefni površini. Ta podatek je še posebno pomemben za območja z veliko tekočin (zlasti mastnih), saj v takšnih primerih reliefne ploščice omogočajo, da tekočina steče v vbokline in je tako nevarnost zdrsa manjša.
Na metodo nagnjene ploščadi se sklicuje tudi Ceramic Tile Institute of America (http://www.ctioa.org/index.cfm?pi=FSI), sicer posredno, prek referenc na avstralski standard, ki je vključil nemško metodo nagnjene ploščadi.
Slika 1: Nemška dokumenta, ki določata zahteve glede drsnosti za posamezne vrste talnih oblog v delovnih prostorih in na bazenih ter temeljita na metodi nagnjene ploščadi.
V Veliki Britaniji je skupina strokovnjakov iz različnih organizacij (http://www.ukslipresistance.org.uk) pripravila merila na podlagi meritev metode z nihalom in kot merilo navaja spodnje vrednosti PTV:
0–24 velika nevarnost zdrsa
25–35 zmerna nevarnost zdrsa
+36 majhna nevarnost zdrsa
Pri vrednotenju drsnosti oziroma nevarnosti zdrsa moramo upoštevati še naslednje dejavnike:
– velikost površine oziroma število njenih uporabnikov;
– kako bo potekalo gibanje (ravni koridorji, verjetnosti hitrih zasukov …);
– namembnost površine (trgovski centri, industrijski objekti, prisotnost kontaminantov);
– vrsto uporabnikov (starejši, bolniki);
– nagnjenost površine.
Na Švedskem je Swedish national board of housing, building and planning zahteval, da morajo biti tla v delovnih oziroma javnih prostorih nedrsna, vendar ni predpisane metode preskušanja. Dana pa so priporočila, kako zadovoljiti zahtevi po nedrsni površini. Koeficient trenja na suhih površinah mora biti večji ali enak 0,3 (merjeno po EN 13893 Netekstilne, laminatne in tekstilne talne obloge – Merjenje dinamičnega koeficienta trenja na suhih talnih površinah). Pri mokrih površinah pa morajo biti vrednosti PTV, dobljene po metodi z nihalom, višje ali enake 35 (merjeno z gumo 4S po standardu EN 13036-4 Značilnosti cestnih in vzletnih površin – Preskusne metode – 4. del: Metoda merjenja odpornosti površine proti drsenju/zdrsu – Preskus z nihalom).
V Avstraliji so leta 2004 objavili standarda AS/NZS 4586:2004 Slip resistance classification of new pedestrian surface materials, ki se sklicuje na dinamično metodo, metodo z nihalom in metodo nagnjene ploščadi, ter AS/NZ 4663:2004 Slip resistance measurement of existing pedestrian surfaces, ki za merjenje talnih površin predlaga dinamično metodo in metodo z nihalom. Glede na uporabljeno metodo so pohodne materiale razvrstili, kot je navedeno v preglednici 2 oziroma 3.
Že leta 1999 pa so na podlagi prejšnje serije standardov za drsnost pripravili vodilo za uporabo oziroma izbiro ustreznih talnih oblog An Introductory Guide to the Slip Resistance of Pedestrian Surface Materials, ki ima naravo začasnega dokumenta, dokler ne bo na voljo poglobljen priročnik. Standard in vodilo upoštevata nov pristop k vrednotenju drsnosti, in sicer da je pri zagotavljanju varnosti poleg koeficienta trenja treba upoštevati tudi preostale pomembne dejavnike, kot so obutev, aktivnosti oziroma način gibanja, možne kontaminacije, okolje in ne nazadnje tudi dejstvo, da na rezultat vpliva izbrana metoda meritve.
Vodilo navaja nekaj splošnih primerov in priporočene vrednosti, med drugim:
– vhodi v hotele, pisarne, javne zgradbe v suhih razmerah (razred Z oziroma R9);
– vhodi v obrate hitre prehrane, strežba hrane (razred X oziroma R10);
– nakupovalna središča, brez obrata prehrane (razred Z oziroma R9);
– nakupovalna središča, območje priprave prehrane (razred X oziroma R10);
– sobe za preoblačenje na kopališčih (razred X oziroma A);
– okolica bazena in skupni tuši (razred W oziroma B);
– nagnjeni deli bazena, stopnice v bazen (razred V oziroma C).
Kot je razvidno iz novejših vodil, je pristop k vrednotenju drsnosti talnih površin sestavljen iz več dejavnikov, kjer pomeni drsnost površine sicer največji prispevek, vendar se pri načrtovanju in izbiri talne obloge praviloma upoštevajo še namembnost, vrsta uporabnikov, prisotnost tekočin ...
mag. Vilma Ducman, univ. dipl. inž. kem. teh.
Zavod za gradbeništvo Slovenije
