Ko govorimo o mestnih ulicah in njihovi podobi, imamo v mislih urejene in tlakovane ulice in nas kaj malo zanima, kaj se skriva pod mestnimi tlaki. Da se nekaj pomembnega dogaja tudi v drobovju mestnega podzemlja, nas občasno spomnijo zapore te ali one ulice, največkrat zaradi obnove podzemnih napeljav ali nameščanja novih.
Odkar pomnim, Ljubljano denimo vedno znova prekopavajo, bojim pa se, da z drugimi slovenskimi mesti in celo manjšimi kraji ni nič bolje. Vse to zapleteno podzemno ožilje napaja dejavnosti na površini. Vodovodi, električna in plinska napeljava, komunikacijske žice in drugo povezuje zlasti hiše in se na zunaj komaj kje kaže. Drugače je z javnim mestnim prostorom, ki mora biti osvetljen (javna plinska razsvetljava in kmalu za tem električna se je uveljavila kot neogibni mestni bivalni standard že pred več kot 150 leti, pri nas pa malo pozneje). Vozni promet je bilo treba ločiti od peščevih poti in nastali so pločniki. Ulice in parki so dobili javne klopi za posedanje, množica ljudi na cesti je potrebovala skoraj na vsakem koraku posebne prostore za manjši nakup časopisov, cigaret in drugega, za kar so izumili male lokale v hišah ali trafike, zunaj njih pa kioske – ti so se izkazali še za mnoge druge rabe. Javno življenje, zlasti v metropolah, je narekovalo tudi javno komuniciranje, in dokler ni bilo na voljo bolj sofisticiranih sredstev, kot so radio, televizija in medmrežje, so to funkcijo opravljali plakatni stebri in posebej za to urejena plakatna mesta. Potem so ulice zasedle še javne telefonske govorilnice, postajališča za javni prevoz, že pred desetletji semaforji (z nujno omarico za krmiljenje), pa druga cestna signalizacija, parkirne ure in ulični stebrički, ki so obdali malone vse ulice mestnih središč, da bi jih zavarovali pred divjim parkiranjem. Seznam zagotovo ni popoln. In temu, že tako gostemu zasedanju javnega prostora se je pridružila še tako imenovana premična ulična oprema s koriti za zelenje, stojali za kolesa, zabojniki in drugi zbiralniki različnih vrst smeti, koški za smeti, samostoječi reklamni panoji ali »citylighti« – slovenskega naziva za te naprave še nimamo. Zdaj so začeli ponujati brezplačne časopise v posebej za to izdelanih omaricah, pritrjenih na ulični tlak. Priporočajo se podobne omarice za naprave za nudenje prve pomoči ob nenadnem srčnem zastoju. Ne bo dolgo, ko se bodo domislili še česa prepotrebnega. Vse to v imenu vse večjega udobja in dosegljivosti včasih zares nujnih pripomočkov, včasih v imenu čim boljše obveščenosti, včasih v imenu zgolj zasebnega interesa. Naposled pa se je vendarle treba vprašati, za kakšno ceno.
Prva, vendar zvečine malo opažena posledica je vse večja obremenjenost uličnega prostora z vsakršno nepremično in premično opremo. Prostor postaja vse bolj nepregleden in neprehoden, mestne (krajevne) oblasti se le počasi odzivajo na to čedalje večjo težavo, nekatere pa je sploh še niso zaznale. Po osamosvojitvi Slovenije so se začela v uličnem prostoru, še pogosteje pa ob širših mestnih vpadnicah, množično pojavljati velika plakatna mesta. Vsak še tako neugleden prostorček se že zdi primeren za kak veleplakat. Neredko obiskovalca pozdravi velikanski oglasni pano na steni stare kmečke hiše ali senika na začetku sicer še dovolj ohranjene vasice. Če k tej množičnosti pojava gostega poseljevanja uličnega prostora in vse večjega pohlepa po obvladovanju vsega preostalega prostora, kamor nese oko, prištejemo še nizko oblikovno raven domala vseh na novo posejanih »pridobitev« v uličnem prostoru, izjemno nizko kulturno raven vizualnih komunikacij, zlasti na velikih plakatnih mestih, potem tega ni mogoče označiti drugače, kot da smo priče eni največjih kulturnih onesnaženj v mestnem in tudi že krajinskem okolju.
Podoba mestnega pritličja v šestih slikah
Stara mestna jedra se branijo pred avtomobilskim prometom, tako pred voznim kot pred mirujočim prometom, kot se v jeziku strokovnjakov reče dovoljenemu in nedovoljenemu parkiranju. Po vsej Evropi mestne uprave spreminjajo prometne režime tako, da bi bili historični centri prosti vsakega prometa, dostopni le pešcem in kolesarjem. V Ljubljani se na zelo občutljivem mestu na Gosposki ulici, v prostoru med Križankami in stavbo Mestnega muzeja, srečujejo vsaj trije različni interesi, ki vsak zase porajajo potrebo po takšnem ali drugačnem zasedanju Gosposke ulice: litoželezni stebrički, uliti po modelih z začetka 20. stoletja, so še pred časom preprečevali avtomobilom, da bi parkirali na pločniku pred križevniškim zidom. Sprememba prometnega režima, ki je predvidel zaprtje Trga francoske revolucije, je zahtevala namestitev dveh potopnih stebričkov z dvema stebričkoma za njihovo avtorizirano krmiljenje za potrebe Mestnega muzeja, Ljubljanskega festivala in mestnih komunalnih služb. Bližnje gostišče si je omislilo »vrt«, mize in klopi na pločniku ob hiši. Rezultat: videz nereda zaradi prevelike gostote raznorodnih prvin v sicer lepem in negovanem kotičku mesta.
Med različnimi oddelki mestne uprave, ki so pristojni za različne dejavnosti, skupno pa jim je, da z njimi posegajo v ulični prostor, ni prave usklajenosti. Levica ne ve, kaj počne desnica, bi lahko rekli. En oddelek je dal še ne tako daleč v preteklosti urediti iztek Gregorčičeve ulice na Vegovo. Da bi preprečili parkiranje na zelenicah, so namestili litoželezne stebričke ob robu obeh cestnih vogalov. Drugi oddelek je dobil nalogo, da s primernimi tablami označi območje za pešce, kamor avtomobili praviloma nimajo dostopa. Vstop v ulico tako deloma zapirata stojali z napisom »cona« in prometnim znakom. Komunalno podjetje Snaga je uvedlo različne oblike zabojnikov za različne vrste odpadkov, da jih stanovalci bližnjih hiš odlagajo ločeno, a so si stvar poenostavili tako, da jih po praznjenju puščajo kar na pločniku ali cesti, kakor jim pač padejo z rok. Dnevni brezplačni časopis si je ob parkirnem avtomatu pritrdil še svojo omarico. Podrti začasni prometni znak je pika na i skrajno neurejenega cestnega pritličja po Plečniku urejene Vegove ceste.
Korita z zelenjem pred vhodom v pomembno slovensko ustanovo naj bi še poudarila njen pomen, a so oblikovana precej neambiciozno – sploh pa, ali so na pločniku, pa čeprav pred pomembno palačo, sploh potrebna? Mar ne bi bil boljši čist in neoviran vstop? Stojala za kolesa so tu najbrž potrebna, morda tudi klopi za utrujene meščane in turiste. Toda, ali morajo biti takšne, izdelane po sto let starih vzorcih? Vse omenjene prvine izhajajo iz drugačnega oblikovnega sveta ter so likovno in funkcionalno neusklajene. Že tako zasičen trg z avtomobilsko pločevino dodatno kvari slab videz uporabljene ulične opreme.
Ekološka ozaveščenost pri ljudeh je dobra stvar in prav je, da jo oblasti krepijo z različnimi akcijami. Ena takih je bila zamisel Mestne občine Ljubljana – in številnih drugih mestnih skupnosti po Sloveniji –, naj ljudje sistematično zbirajo koristne odpadke v ločenih zabojnikih: za plastično embalažo, steklo in papir. Mimogrede, zakaj ne tudi za pločevinke? Izdelali so ne prav posrečene zabojnike z različnimi oblikami in barvami pokrovov ter namesto prejšnjega enega skupnega za vso hišo – ta je seveda moral ostati za preostale odpadke – so se pojavili trije novi. Kje naj stojijo? Zanje niso načrtovali posebnih mest, zato so pristali po večini na ulicah. Tam parkirajo in jemljejo parkirna mesta avtomobilom. Nekateri odločilni so opazili, da dolge falange zabojnikov ob ulicah ne delujejo ugodno. Zanje so izdelali pločevinaste zaslone. In če bodo ugotovili, da tudi zasloni ne delujejo ugodno, bodo postavili zaslone za zaslone? To seveda ni rešitev. Zabojnike in še marsikaj drugega je treba spraviti z ulic. A kam?
In še ena zvrst odpadlih stvari je, s katero si ljudje dostikrat ne vedo pomagati, kam z njimi. Stara oblačila in obutev. Nekateri so jih zložene ob smetnjake ponujali neznancem, ki bi jim morda prišla prav. Enim so morda res olajšali pomanjkanje, drugi so se nad starimi oblačili in čevlji znesli, da jih je bilo najti raztresene vsenaokoli. Zabojniki Humana za stara oblačila so gotovo primeren odgovor na nastalo potrebo. Kakšni pa so in kako so nameščeni? Po obliki so nekoliko višji in bolj oglati, po svetli barvi in napisih jasno prepoznavni med drugimi zabojniki – a nič posebnega, nekakšna omara sredi lepe zelenice med pločnikoma. Toda postavili so jo ob neki prastari zabojnik za papir, ob katerem se občasno pojavijo kartonaste škatle in drugo, kar zaradi velikosti ne gre vanj. Neprivlačna kompozicija na nepravem kraju, ki pa ima že »zgodovino« in jo bo težko pregnati kam drugam.
Kaj še parkira na naših ulicah in pločnikih? Kioski, stojnice, premični oglasni panoji, koški za smeti, včasih celo del dnevne ponudbe iznajdljivega cvetličarja, ki je krepko segel iz svojega lokala na ulico. Da, in neizogibna postajališča za javni mestni promet. Fotografski objektiv je ujel le dve, v vrsti pa jih stoji še kar nekaj. Opazovalcu ne bo ušlo, da v njihovi bližini stojijo izložbene vitrine, ki datirajo še iz časa pozidave bližnje stolpnice. Preseneča seveda število postajališč, nanizanih po pločniku v dolgi vrsti. Mar ne bi bilo bolj smotrno napraviti preprosto dolgo streho na nekaj tenkih nosilcih? Seveda bi, a potem bi morali nujno zmanjšati število reklamnih panojev, kar pa najbrž ni bilo v interesu postavljalca opreme in koncesionarja, ki se je lotil postavitve postajališč izključno zaradi plakatnih mest. Ta prinašajo denar, meščani pa morajo prenašati na gosto razmeščena postajališča in komaj kje še najdejo neovirano pot.
Avtor: Peter Krečič
Fotografije: arhiv avtorja
