UVOD

Keramične ploščice so znane in se uporabljajo že tisočletja. Najti jih je v notranjosti piramid izpred nekaj tisoč let pred našim štetjem, kot zunanje obloge se pojavljajo že v Mezopotamiji pred približno 1400 leti pred našim štetjem, njihova proizvodnja pa se je množično razmahnila v srednjem veku v Turčiji in Španiji. Zdaj so keramične ploščice nepogrešljive pri oblaganju kopalnic, kuhinj, hodnikov, kleti, garaž, poslovnih in industrijskih prostorov, bazenov, pa tudi fasad.

Bistvene lastnosti, ki odlikujejo keramične ploščice, so velika mehanska trdnost, odpornost proti obrabi, negorljivost, preprosto vzdrževanje, trajnost in možnost izpostavitve slabim vremenskim razmeram, pa tudi raznolikost dizajna. Zaradi vse večje ekološke naravnanosti tako projektantov kot uporabnikov je seveda dodatna prednost keramičnih ploščic to, da so naravni material.
 

KROVNI STANDARD ISO 13006 IN METODE PRESKUŠANJA

V množici lastnosti, ki določajo neki izdelek, se v krovnih standardih pojavijo tiste, ki so pomembne glede na namen uporabe. Krovni standardi tako vsebujejo izbor pričakovanih in zahtevanih lastnosti, navadno skupaj z merili, zato pomagajo proizvajalcu in varujejo kupca. Ker takšne standarde pripravljajo skupine vrhunskih strokovnjakov iz različnih držav, je zagotovljena tudi mednarodna primerljivost. Za keramične ploščice je takšen standard ISO 13006/98: Keramične ploščice - definicije, razvrstitev, lastnosti in označevanje (v Sloveniji je predpisan z Odredbo o tehničnih in drugih zahtevah za keramične ploščice, Uradni list, št. 85/98 in p. 3/99). Ta standard vsebuje opredelitve za posamezne lastnosti keramičnih ploščic, določa preskusne metode in merila za razvrstitev in označevanje keramičnih ploščic. Preskusne metode so v seriji standardov ISO 10545, v nadaljevanju pa so na kratko predstavljene obvezne metode.

* Določitev dimenzijskih karakteristik (EN ISO 10545-2)
Pri ploščicah lahko prihaja do odstopanj pri dimenzijah, nepravilnosti na površini ali do neravnosti. Zato je pred vgradnjo treba preveriti odstopanje med ploščicami in odstopanje dimenzij od tega, kar označi proizvajalec. Izmerimo dolžino, širino, debelino, ravnost robov in površine, pravokotnost ter preverimo videz površine. Krovni standard določa tudi merila za sprejemljivost. Dobro je vedeti, da je na primer pri porcelanskih ploščicah dovoljeno 0,5-odstotno odstopanje ravnosti površine, kar pomeni 0,5 milimetra pri ploščicah velikosti 10 x 10 centimetrov oziroma kar 2,5 milimetra pri merah 50 x 50 centimetrov. Ta vrednost je že precej visoka in lahko povzroča težave pri vgrajevanju oziroma poznejši uporabi.

* Določitev vpijanja vode (EN ISO 10545-3)
Z ugotavljanjem vpijanja vode določimo predvsem, v katero skupino sodijo ploščice, s tem pa lahko že v grobem opredelimo tudi njihovo uporabo. Po krovnem standardu se ploščice delijo v skupino I (do 3-odstotno vpijanje - talne ploščice), II (od 3- do 10-odstotno) in III (več kot 10-odstotno vpijanje - stenske ploščice). Praviloma nižje vrednosti zagotavljajo tudi boljše mehanske lastnosti.

* Določitev nosilnosti in upogibne trdnosti (EN ISO 10545-4)
Keramične ploščice, še posebno talne, so velikokrat obremenjene, na primer zaradi teže ljudi, pohištva, bele tehnike ali raznih strojev. Zato je treba preveriti njihovo upogibno trdnost. Ta je praviloma manjša, če je večje vpijanje vode. Vendar je treba upoštevati tudi nosilnost, ki je poleg vpijanja vode odvisna od debeline ploščice. Večja je debelina, večja je nosilnost. Zveza ni linearna, kar pove tudi podatek iz prakse, ko smo pri preskušanju porcelanskih ploščic dimenzij 200 x 200 x 7 milimetrov dobili nosilnost 1,7 kN, pri ploščicah mer 200 x 200 x 14 milimetrov (torej dvakrat debelejših) pa kar 8,6 kN.

* Določitev odpornosti ploščic proti obrabi (EN ISO 10545-6,7)
Kadar so ploščice položene na tla, je zelo pomembno, kolikšna je njihova odpornost proti obrabi zaradi velike pohodnosti in umazanij. Pri neloščenih ploščicah pri preskusu določimo količino odnesenega materiala zaradi delovanja abrazivnega sredstva, pri loščenih pa izgubo leska in površine. Pri zadnjih se odpornost proti obrabi določa tudi v tako imenovanih PEI-razredih, pri čemer razred 0 pomeni, da ploščice sploh niso za talno uporabo, razred 5 pa zagotavlja najvišjo odpornost proti obrabi, ki jo je še mogoče pričakovati pri keramičnih ploščicah.

* Določitev odpornosti proti lasastim razpokam (EN ISO 10545-11)
Kadar lošč ni ustrezen glede na črepinjo, lahko nastanejo lasaste razpoke. To so drobne razpoke v lošču, ki so moteče z estetskega vidika. Poleg tega se lahko v njih nabira umazanija ali se lošč začne celo luščiti. Takšne napake so pogostejše na stenskih ploščicah kot na talnih. Odpornost proti lasastim razpokam določimo tako, da damo ploščice v avtoklav pri tlaku 5 barov in preverimo, ali so zdržale takšen pritisk brez razpok.
 
* Določitev odpornosti proti zmrzovanju (EN ISO 10545-12)
Odpornost se določa samo za zunanje ploščice, če bodo izpostavljene zmrzovanju, in je najbolj odvisna od poroznosti ploščice, pri loščenih pa tudi od ustreznosti lošča oziroma dobrega stika med njim in črepinjo. Ploščice preskusimo tako, da jih napojimo z vodo in nato damo v skrinjo, kjer so izpostavljene 100 ciklom zmrzovanja.

* Določitev odpornosti proti kemikalijam in madežem (EN ISO 10545-13, 14)
Ploščice so praviloma odporne proti navadnim kemikalijam, s katerimi imamo opravka v gospodinjstvu oziroma ki jih vsebujejo čistilna sredstva, vendar je to treba preveriti. Preskus opravimo tako, da predpisane kemikalije (hišna čistila, soli za bazene, kisline in alkalije ter različne madeže) nanesemo na površino ploščic in po določenem času preverimo, ali se je spremenila oziroma jo je možno očistiti.

* Določitev koeficienta trenja (prEN 13552)
Drsnost ploščic oziroma odpornost proti drsenju je bistvena lastnost talnih ploščic, saj se nanaša na varnost uporabnikov. Proizvajalec mora navesti koeficient trenja in metodo, po kateri je bil določen. Obstajajo namreč tri metode, na žalost pa med njimi ni zadovoljive povezave. Vsekakor velja pravilo, da višji je koeficient trenja, tem bolje za uporabnike. Tukaj je včasih potreben kompromis, saj visok koeficient pomeni praviloma tudi hrapavo površino, kjer je teže vzdrževati ustrezne higienske razmere.

Poleg obveznih metod preskušanja krovni standard vsebuje še nekaj metod preskušanja, ki se uporabljajo v posebnih primerih. Takšni preskusi so določitev odpornosti proti udarcem, določitev linearnega termičnega raztezka (za ploščice, ki bodo vgrajene na območjih z velikimi temperaturnimi spremembami), določitev odpornosti proti toplotnemu šoku (če bodo ploščice pod vplivom lokalnih temperaturnih sprememb), določitev raztezka zaradi vlage, določitev izločanja svinca in kadmija (če so ploščice v stiku s hrano) in drugo.

SKLEP

Pri uporabi keramičnih ploščic je dobro vedeti, katere lastnosti so pomembne za neki namen in koliko lahko odstopajo posamezni parametri. Zagotovilo, da ploščice ustrezajo krovnemu standardu, pomeni, da so dosežene minimalne zahteve. Za določene namene (na primer industrijske) je treba zadostiti še dodatnim zahtevam. S tem se že pri izbiri ploščic izognemo neprijetnostim, s katerimi se lahko srečamo pozneje, ko so ploščice že vgrajene.

Vilma Ducman, mag.
ZAG Ljubljana