Splošna ugotovitev je, da so med naštetimi vrstami najobstojnejše magmatske kamnine (granit, tonalit, porfir, bazalt …), sledijo jim metamorfne (marmor, kvarcit …), sedimentne kamnine (apnenec, breča, peščenjak, lehnjak …) pa uvrščamo med manj obstojne. Vendar pa so nam sedimentne in metamorfne kamnine všeč zaradi prelepih vzorcev in barv.

Komercialna delitev vrst naravnega kamna

Komercialno delimo kamne na dve osnovni skupini: marmorje in granite, gledano širše pa še na porfirje, kvarcite, peščenjake, travertine in onikse. Med marmorje praviloma prištevamo tudi apnence, čeprav so pravi marmorji obstojnejši (sodijo namreč med metamorfne kamnine, apnenci pa med sedimentne).

Že v uvodu naj omenim, da je vsak kamen edinstven. Iste vrste kamna (celo isti blok) se lahko med seboj razlikujejo po barvnem odtenku in vzorcu, saj je kamen naravni material.

Marmorji (in apnenci)

Marmorji, zlasti pravi, sodijo med najlepše kamne. Ni naključje, da so bili v preteklosti najbolj priljubljen material kiparjev, arhitektov in premožnih investitorjev. Še danes je marmor za marsikoga sinonim za obdelan kamen. Marmorji so lepih barv in vzorcev. Najlepše se izrazijo polirani, zato so pogosto uporabljeni v notranjosti (tlaki, stopnice, obloge, dekorativni elementi …). Med slovenskimi kaže posebej omeniti apnence iz Repena, Hotavelj, z Lesnega Brda in iz Lipice.

 

Površinska obdelava marmorjev in apnencev
Najpogostejše je poliranje. Polirani marmorji in apnenci se uporabljajo izključno v notranjih prostorih, saj mokri drsijo.

V zadnjem času so zelo priljubljeni starani kamni (komercialna imena so praviloma izpeljanke besede »antika«). Ta obdelava se uporablja za marmorje in apnence. Postopek navadno temelji na grobi obdelavi zgornje ploskve (mehansko s krtačami ali kemično z raznimi preparati), ki je na koncu obdelana z za vodo neprepustnimi ali drugimi zaščitnimi premazi. Starani tlaki so primerni za notranje ali pokrite prostore.

V Primorju se apnenci (lokalna kamna sta iz Lipice in Repena) pogosto uporabljajo tudi za tlakovanje zunanjih površin. Praviloma so rezani, štokani ali špičeni, saj groba obdelava preprečuje zdrse.

Apnenci in marmorji, ki se uporabljajo za zunanje tlake, morajo biti debeli najmanj 4 centimetre, saj se zgornja površina zaradi zmrzovanja in zimskega soljenja hitreje obrablja. Marmorji in apnenci so namreč precej občutljivejši od granitov, saj bolj vpijajo vodo in so manj odporni proti obrabi.

Granit

Granite prepoznamo po zrnasti strukturi. Nekateri imajo zelo drobno, drugi večjo. Tekstura je pri nekaterih enakomerna, pri drugih pa so vzorci veliki in neenakomerni; pohorski tonalit (edini slovenski granit) je na primer prepreden z belimi kalcitnimi in aplitnimi žilami in zato prepoznaven.

Graniti se uvrščajo med magmatske kamnine. So trdni, trdi, odporni proti obrabi in imajo majhno vpojnost vode. Zaradi naštetih lastnosti so primerni za vsakršno zunanjo vgradnjo: za tlake, stopnice, fasade, spomenike, fontane …


Površinska obdelava granitov
Graniti so lahko različno površinsko obdelani, najpogosteje pa so polirani. Polirana površina je ob mokrem vremenu nevarna za zdrs, zato nikakor ni primerna za zunanje tlakovanje. Za tlakovanje frekventnih prostorov je ustreznejša fino brušena površina. Fino brušenje kamnu odvzame lesk in zmanjša možnost zdrsa. Obe omenjeni površinski obdelavi sta lahko sporni pri stopnicah, zato morajo biti robovi kamnitih stopnic v javnih stavbah zaščiteni z nedrsnim trakom.
 
Osnovna površinska obdelava je rezana površina. Ker bloke režejo z gatri, imajo plošče grobo površino. Ta je zelo primerna za zunanje prostore, saj na njej ne drsi. Ker površine ni treba dodatno obdelati, je taka obdelava tudi cenejša od preostalih površinskih obdelav naravnega kamna.

Druga površinska obdelava je peskanje. Peskana površina je po videzu zelo podobna rezani, vendar pa je v nasprotju z njo enakomerno zrnasta.

Podobno je z žgano obdelavo. Žgana površina (granitna) je še bolj groba od peskane in rezane, saj med žganjem odpade zgornja plast kamna. Površina postane neenakomerno hrapava.

Rezane, peskane in žgane granitne plošče so zaradi grobe površinske obdelave primerne za tlakovanje zunanjih površin.

Za tlakovanje zunanjih površin so izredno priljubljene granitne kocke in robniki. V preteklosti so bili v Sloveniji številni mestni trgi in najprometnejše ceste tlakovani s tonalitnimi kockami. In še zanimivost: v kamnolomu na Cezlaku na Pohorju, ki deluje še danes, so v času največjega povpraševanja (leta 1949) izdelali več kot 1.200.000 tonalitnih kock.

Porfirji

Porfirji so rdeče rjavih odtenkov in drobne strukture. Sodijo med magmatske kamnine, zato so, podobno kot graniti, trdni, trdi, odporni proti obrabi in imajo majhno vpojnost vode. Porfirji so izredno priljubljeni za tlakovanje zunanjih površin.

Velik del porfirjev pridobivajo z lomljenjem, zato je njihova cena (še posebno manjših kosov) sprejemljiva. Porfirje lahko pridobivajo tudi v blokih, ki jih razrežejo na plošče, vendar so ti bistveno dražji od lomljenih.

Porfirji so na voljo predvsem kot rezane in lomljene (tudi žgane) plošče za tlake, stopnice in obloge ter v obliki kock in robnikov. Najbolj znani kamnolomi porfirjev so v Italiji v okolici Trenta.

Kvarciti

Kvarciti se uvrščajo med metamorfne kamnine. Znani so tudi kot kremenčeve skrle ali kremenčev kamen. Zaradi dobre odpornosti proti obrabi so primerni za zunanje tlake in obloge, stopnice ter bazenske obrobe. Prepoznavni so po izredni barvitosti. Naprodaj so v rumenih, rožnatih, sivih in zelenih odtenkih. Najpogosteje so lomljeni – klani, lahko pa tudi žagani in krtačeni.

Peščenjaki

Peščenjaki so sedimentne kamnine. Poznamo jih več vrst, ki se med seboj ločijo po barvi in strukturi. Najpogostejše so svetle peščene barve v odtenkih od rumene do sive, zelene in tudi rožnate.

Peščenjaki so primerni predvsem za oblaganje sten in fasad, manj za tlakovanje, saj se hitreje obrabljajo. Nekateri so pogojno primerni za tlakovanje zunanjih površin, vendar so zaradi velike vpojnosti občutljivi za zmrzal. Pri vgradnji v zunanje površine je priporočena uporaba tlakovcev (plošč) debeline najmanj 5 centimetrov.

Najbolj znan slovenski peščenjak je sečoveljski. V Ljubljani sta z njim tlakovana Hribarjevo nabrežje in Dvorni trg. Avtorji imenitne ureditve so arhitekti ateljeja Vozlič.

Travertini

              

Travertini so luknjičasti kamni. Najpogosteje se uporabljajo kot obloge. Zaradi toplotnoizolativnih lastnosti so primerni za oblaganje coklov in fasad. Za tlake so manj uporabni, saj se v luknjicah nabira umazanija in se težko čistijo. Na voljo so (že serijsko) kitani travertini, kjer so luknjice in pore zaprte. Travertine režejo, polirajo in brusijo, na voljo pa so v rjavih, rumenih in rdečih odtenkih.

Oniksi

Oniksi so poldragi kamni. Primerni so za obloge sten, kjer se najlepše izrazijo v velikih ploščah. Lepljeni na steklo (laminati) prepuščajo svetlobo. V novi podutiški cerkvi (katere avtor je arhitekt Igor Skulj) v Ljubljani so iz oniksa miele izdelana prekrasna vrata.

Kamni nas spremljajo na vsakem koraku

Za konec samo kratek pregled naštetega:
Marmorji in apnenci so izredno dekorativni in žlahtni, vendar občutljivi. Graniti imajo zelo dobre mehansko-fizikalne lastnosti, zato so zelo primerni za zunanjo uporabo. To pa seveda nikakor ne pomeni, da niso ustrezni tudi za notranjost. Porfirji in kvarciti se najpogosteje uporabljajo za zunanje tlake, stopnice, obrobe bazenov in obloge. Peščenjaki in travertini pa so zaradi poroznosti in luknjičavosti najprimernejši kot obloge. Našteti materiali nas spremljajo skoraj na vsakem koraku. Odprite oči!

Nadaljevanje prihodnjič.

Jožica Curk, u. d. i. a.