MOZAIK
Mozaik je iz barvnih kamnitih ploščic sestavljen ornamentalni in figuralni okras v tlaku ali na steni. Izdelan je iz raznih kamnin, najpogosteje belih, črnih ali barvnih apnencev in marmorjev, včasih z vstavljenimi drugimi materiali (steklenimi koščki, poldragimi ali dragimi kamni, keramiko …).Mozaike so izdelovali že 3000 let pred našim štetjem na Bližnjem vzhodu, pozneje Grki in Rimljani.
Slika 1: Mozaični tlak rimske vile iz Piazze Armerine na Siciliji
Slika 2 ali 2.a: Mozaični tlak v cerkvi Marije Snežne v Rimu (Santa Maria Maggiore), delo rimskih kozmatov iz 12. stoletja
Podrobnejša delitev mozaikov je v preteklosti zajemala naslednje tehnike:
a) opus signinum – v teraco vstavljene neobdelane prodce, obdelane (klane ali rezane) kamnite ali keramične kocke. Ta tehnika je izrazito črtna, znana že iz Grčije;
b) opus tesselatum – iz obdelanih kamnitih kock (tudi keramičnih in opečnih) v velikosti 0,5 do 2 centimetra izdelani mozaiki. Ta tehnika se je iz Grčije prenesla na ves rimski imperij;
c) opus vermiculatum – izdelan iz tesno sestavljenih podolgovatih koščkov premera od 1 do 3 milimetrov in dolgih do 12 milimetrov;
d) opus sectile – ploščični mozaik, izdelan iz pravilno oblikovanih kamnitih plošč (kvadratne, trikotne, šesterokotne, osmerokotne, rombne) s stranicami velikosti do 30 centimetrov;
e) inkrustacija – oblaganje sten s kamnitimi ploščami debeline od 4 do 5 centimetrov, ki se na koncu poravnajo z brušenjem;
f) kamnita intarzija – vlaganje kamnitih ali drugih vložkov v poglobljene dele trdne kamnite osnove, ki se na koncu poravnajo z brušenjem.
Slika 3: Staro Apijsko cesto v Rimu (via Appia Antica) je dal zgraditi cenzor Apij Klavdij Slepi leta 312 pred našim štetjem.
Slika 4: Tlakovanje zelenih površin za pešce (milanski sejem)
Vitruvij je v svojem delu De Architectura v 1. stoletju pred našim štetjem opisal idealno zgradbo (presek) mozaika (gledano z vrha proti podlagi):
– kocke – tesserae;
– izravnalna plast iz gašenega apna in fine kamnite moke za vlaganje kock;
– podložna plast – nucleus: trdno zbita apnena malta z drobci zdrobljene keramike ali opeke v razmerju 3 deli apna in 1 del polnil;
– rudus – trdno zbita apnena malta z drobci prodnikov in opečnega zdroba v razmerju 2 dela apna in 3 deli polnil;
– temeljna plast – statumen: iz trdno zbitih do pest debelih prodnikov (pri stenskih mozaikih je to zid);
– glina – nekaj centimetrov debela trdno zbita plast gline (kot hidroizolacijska plast);
– podlaga – solidum: navlažena in trdno zbita zemlja ali odpadni material.
Mozaiki so bili v preteklosti izredno priljubljena tehnika za krašenje pomembnih javnih in poljavnih stavb, ki še danes ni povsem pozabljena. Pod vplivom bizantinske umetnosti je mozaik dosegel enega od vrhuncev v 13. stoletju, značilen pa je tudi v islamski umetnosti in indijanski kulturi Srednje in Južne Amerike. V 19. in 20. stoletju je tehnika mozaika znova oživela. V bližnji preteklosti sta jo povsem samosvoje uporabljala španski arhitekt Antonio Gaudi in slovenski arhitekt Jože Plečnik. Danes pa so povsem drugačne, a znane umetniške mozaične upodobitve patra Pavla Rupnika, čigar najznamenitejše delo je mozaik v papeževi kapeli Odrešenikove matere v Vatikanu.
DEKORATIVNI KAMEN ZA OBLOGE TLAKOV IN STEN
Klasični mozaik so zdaj dopolnile kamnite obloge (predvsem stenske) iz klanih rezanih ploščic ali prodnikov, ki se uporabljajo za oblaganje sten, delov fasad in obložnih zidov.
Slika 5: Detajl Plečnikove fasade Nuka
Take obloge so:
– rustični mozaik,
– rustika,
– bunja,
– prodniki.
Slika 6: Rustični mozaik iz lesnobrdskega apnenca
Slika 7: Prodniki iz carrarskega marmorja
Slika 8: Prodniki iz peščenjaka
Slika 9: Rustika iz lesnobrdskega apnenca
Slika 10: Bunja klane plošče iz lesnobrdskega apnenca
Današnja tehnika polaganja mozaika pogosto temelji na vnaprej pripravljenih ploščah, ki omogočajo polaganje večje količine koščkov naenkrat. Koščki kamna (tudi keramike, stekla in drugega) so predhodno lepljeni na podlago (mrežico ali ploščo) v večje formate (na primer mer 30 x 30 centimetrov, od 15 do 30 x 60 centimetrov). Polaganje tako pripravljenega mozaika je podobno kot polaganje kamnitih ali keramičnih plošč: plošče se polagajo na vlažno cementno malto in na koncu zafugirajo.
Slika 11: Tlak iz koščkov različnih marmorjev
PRODNIKI IN PESEK
Slika 12: Detajl tlaka iz Verone
Prodniki ali »mačje glave« so bili priljubljeni v srednjem veku, saj so bili »tlakovci« že izdelani – treba jih je bilo samo še nabrati. Tudi v Sloveniji so bili z mačjimi glavami tlakovani razni trgi, poti, praviloma pa mulde in pločniki ob hišah.
Slika 13: Tlak z vstavljenimi prodniki v sobi v mladinskem hotelu Celica na Metelkovi v Ljubljani
Plečnik je prodnike uporabil po svoje: vlagal jih je v tlake, obloge in drugod. Uporabil jih je celo kot oznako ohranjene višine rimskega zidu v Ljubljani na Mirju.
Prodnike različnih barv (glede na vrsto kamna) in velikosti danes prodajajo vsi večji vrtni in gradbeni trgovski centri, na voljo pa so tudi pri številnih kamnosekih. Uporabljajo se lahko kot mozaik (vstavljeni v cementno malto), kot nasutje površin ob hišah ali kot nasutje med rastlinami.
Slika 14: Ob vodnjaku je tlak bolj grob – vstavljeni prodniki preprečujejo zdrs.
Slika 15: S peskom nasuto dvorišče na posestvu Pule
Ker tudi peski sodijo med kamne, je prav, da za konec napišem še nekaj o pesku. Pesek je najpreprostejša možnost prekritja utrjenih površin, saj ne zahteva posebnih priprav in izvedbe.Včasih je bila večina cest posuta s peskom, zdaj pa so z njim posute le še pešpoti v parkih in na pokopališčih.
Slika 16: Tlakovanje zelenih površin za pešce (milanski sejem)
Jožica Curk, u. d. i. a.
