ČIŠČENJE NARAVNEGA KAMNA
Čiščenje kamnitih površin po koncu gradbenih in obrtniških del na objektu bi moralo biti obvezno, opraviti pa bi ga morale strokovno usposobljene osebe. S tem bi preprečili uničevanje kamnite površine in zagotovili kakovostno čiščenje.
Tovrstno prvo čiščenje je namenjeno odstranitvi grobih in finih delcev, ki so se nabrali na površini med vgradnjo in bi na neočiščeni površini delovali abrazivno. Z omenjenim posegom se očistijo tudi fuge in stiki. To je zelo pomembno, saj je fugirna masa vedno nanesena čez fuge.
Kemično čiščenje
Zanimivo je, da je najpogostejše čistilno sredstvo za kamen klorvodikova kislina (HCl) v vseh mogočih koncentracijah, ki v kamnu povzroča rumene madeže. Ti se lahko pojavijo šele čez nekaj časa, in ne nujno takoj po uporabi. Tudi zato strokovnjaki, ki se poklicno ukvarjajo s čiščenjem in zaščito naravnega kamna, odsvetujejo uporabo močnih čistil, kot so kislinska in abrazivna. Za domačo rabo priporočajo blaga čistila. Najboljše je čistilo za pomivanje posode, ki ga dodamo vodi v razmerju tri kapljice detergenta na pet litrov vode. Je dovolj blago, da kamna ne poškoduje, obenem pa razmasti površino. Tako očiščene površine tudi ni treba spirati z vodo. Pri uporabi premočne koncentracije detergentov začne površina izgubljati sijaj in zatem propadati, kar opažamo kot luščenje kamnite površine.
Mehansko čiščenje
Z mehanskim čiščenjem posežemo v samo strukturo in mikronsko odstranimo umazano kamnito površino. Med tovrstne postopke prištevamo suho ali mokro peskanje.
Pri suhem peskanju gre za neposreden stik peska s kamnito površino, kar lahko povzroča poškodbe na površini. Te po enem čiščenju niso vidne, opazimo jih šele, ko postopek ponovimo. Z večkratnimi ponovitvami tako lahko ob nepravem čiščenju naredimo veliko škode.
Velika težava mokrega peskanja je izdatna količina vode, ki pod visokim pritiskom povzroča izpiranje mehkejših delov kamna. Za potisk peska pri mokrem peskanju se uporablja voda. Ta tudi znatno navlaži kamen in mnogokrat prodre celo v vezni material. Posledica močne navlažitve so madeži zaradi prodiranja solitra, ki se kažejo v obliki belih lis na površini. Na tako premočene površine tudi ne moremo nanesti zaščitnega sredstva, saj se slabo poveže z mokro kamnino.
Oba postopka peskanja tudi nista primerna za čiščenje v notranjih prostorih. Prvi zaradi prahu, ki nastaja ob peskanju, drugi pa zaradi obilice vode.
Mikroabrazivna obdelava naravnega kamna
V zadnjem času se kot najprimernejše priporoča mikroabrazivno čiščenje kamnite površine. Ta postopek je novost, saj z njim ne onesnažujemo kamna s kemičnimi sredstvi. Nadomešča vse do zdaj znane postopke abrazivne obdelave kamnitih površin, kot sta suho in mokro peskanje, ki imata veliko neželenih stranskih učinkov.
Pri mikroabrazivni obdelavi se uporabljata samo abrazivno sredstvo in voda. S tem postopkom se mikronsko odstrani umazanija na površini, kamnita površina pa ostane nepoškodovana. Tehnološki postopek namreč omogoča, da se lahko kamnite površine obdelujejo z zelo majhnimi tlaki, celo od enega bara naprej.
Pri mikroabraziji kamna je zelo pomembna naprava, s katero je mogoče uravnavati moč obdelave in intenzivnost delovanja abrazivnega medija. Njeno delovanje se najbolj izkaže pri čiščenju »mehkih« kamnov, kot so peščenjaki, tufi in apnenčaste kamnine oziroma marmorji, saj mora biti tlak prilagojen značilnostim vrste kamna. Voda preprečuje nastajanje prahu, zato je postopek primeren tudi za čiščenje v notranjosti.
Postopek mikroabrazivne obdelave
Abrazivni medij ne prihaja neposredno v stik z obdelovancem. V posebnem mešalnem delu naprave se abrazivni delci mešajo z vodo in pri tem oplaščijo z vodno raztopino. Pri obdelavi kamna se tako pojavi »plaqué efekt« Abrazivni delci zaplavajo po površini kamna, zato površino očistijo in je ne poškodujejo.
»Plaqué efekt« je najbolj znan pri pnevmatikah, kadar ne morejo več odvajati vode na cestišču. Takrat pnevmatika »zaplava«. Na cesti je ta pojav seveda nezaželen, pri čiščenju kamna pa je umetno ustvarjen. Tako se preprečijo poškodbe na kamniti površini, ki bi nastale zaradi premočnega delovanja abrazivnega sredstva.
Največja prednost tega postopka je, da je primeren tudi za čiščenje površin v notranjosti stavb, saj ne povzroča prašenja in preobremenjenosti z vodo.
ZAŠČITA NARAVNEGA KAMNA
V današnjem času je nanos impregnacijskega zaščitnega sredstva normalen postopek po polaganju kamnite obloge, čeprav se zdi investitorjem pogosto predrag.
Zaščitne impregnacije se nanašajo izključno na očiščene površine, zato da zaščitno sredstvo enakomerno prodre v kamnino in omreži njeno strukturo. Izbira je odvisna od vrste kamna, mesta vgradnje in drugega. Tudi tu velja, da poseg prepustimo strokovnjaku, ki bo izbral primerno sredstvo za zaščito in postopek nanašanja.
Obstajajo različne vrste zaščite. Premazi so površinska zaščita, ki se obrablja na površini, in se bistveno razlikujejo od impregnacije, ki prodre v globino in se zato obrablja skupaj s kamnom. Po namenu se najpogosteje uporabljata hidrofobna (preprečuje vdor vlage) in oleofobna (preprečuje vdor olj in maščob) zaščita. Najmočnejša zaščitna sredstva so protigrafitna, ki tako zaščitijo kamnito površino, da se nanosi barve odstranijo že z zelo majhnimi posegi. Taka sredstva so zelo primerna za kamnite spomenike, saj preprečujejo prodiranje barve v strukturo kamnite površine. Barva tako ostane na površju, zato čiščenje ni zapleteno. Na nezaščiteni površini pa prodre globoko v kamnito strukturo. Ob čiščenju se odstrani le s površine, v notranjosti pa ostane globinski madež, ki ga je na površini težko prikriti.
Pri izbiri zaščitnega sredstva moramo paziti, da z nanosom ne spremenimo naravnega videza kamna. Ker gre v teh primerih za močna zaščitna sredstva, so nekatera slabo ali sploh niso paroprepustna. S slabo protigrafitno zaščito lahko torej na kamniti površini naredimo več škode, kot bi jo sicer povzročil napis.
***
Jožica Curk, u. d. i. a.
Čiščenje kamnitih površin po koncu gradbenih in obrtniških del na objektu bi moralo biti obvezno, opraviti pa bi ga morale strokovno usposobljene osebe. S tem bi preprečili uničevanje kamnite površine in zagotovili kakovostno čiščenje.
Tovrstno prvo čiščenje je namenjeno odstranitvi grobih in finih delcev, ki so se nabrali na površini med vgradnjo in bi na neočiščeni površini delovali abrazivno. Z omenjenim posegom se očistijo tudi fuge in stiki. To je zelo pomembno, saj je fugirna masa vedno nanesena čez fuge.
Kemično čiščenje
Zanimivo je, da je najpogostejše čistilno sredstvo za kamen klorvodikova kislina (HCl) v vseh mogočih koncentracijah, ki v kamnu povzroča rumene madeže. Ti se lahko pojavijo šele čez nekaj časa, in ne nujno takoj po uporabi. Tudi zato strokovnjaki, ki se poklicno ukvarjajo s čiščenjem in zaščito naravnega kamna, odsvetujejo uporabo močnih čistil, kot so kislinska in abrazivna. Za domačo rabo priporočajo blaga čistila. Najboljše je čistilo za pomivanje posode, ki ga dodamo vodi v razmerju tri kapljice detergenta na pet litrov vode. Je dovolj blago, da kamna ne poškoduje, obenem pa razmasti površino. Tako očiščene površine tudi ni treba spirati z vodo. Pri uporabi premočne koncentracije detergentov začne površina izgubljati sijaj in zatem propadati, kar opažamo kot luščenje kamnite površine.
Mehansko čiščenje
Z mehanskim čiščenjem posežemo v samo strukturo in mikronsko odstranimo umazano kamnito površino. Med tovrstne postopke prištevamo suho ali mokro peskanje.
Pri suhem peskanju gre za neposreden stik peska s kamnito površino, kar lahko povzroča poškodbe na površini. Te po enem čiščenju niso vidne, opazimo jih šele, ko postopek ponovimo. Z večkratnimi ponovitvami tako lahko ob nepravem čiščenju naredimo veliko škode.
Velika težava mokrega peskanja je izdatna količina vode, ki pod visokim pritiskom povzroča izpiranje mehkejših delov kamna. Za potisk peska pri mokrem peskanju se uporablja voda. Ta tudi znatno navlaži kamen in mnogokrat prodre celo v vezni material. Posledica močne navlažitve so madeži zaradi prodiranja solitra, ki se kažejo v obliki belih lis na površini. Na tako premočene površine tudi ne moremo nanesti zaščitnega sredstva, saj se slabo poveže z mokro kamnino.
Oba postopka peskanja tudi nista primerna za čiščenje v notranjih prostorih. Prvi zaradi prahu, ki nastaja ob peskanju, drugi pa zaradi obilice vode.
Mikroabrazivna obdelava naravnega kamna
V zadnjem času se kot najprimernejše priporoča mikroabrazivno čiščenje kamnite površine. Ta postopek je novost, saj z njim ne onesnažujemo kamna s kemičnimi sredstvi. Nadomešča vse do zdaj znane postopke abrazivne obdelave kamnitih površin, kot sta suho in mokro peskanje, ki imata veliko neželenih stranskih učinkov.
Pri mikroabrazivni obdelavi se uporabljata samo abrazivno sredstvo in voda. S tem postopkom se mikronsko odstrani umazanija na površini, kamnita površina pa ostane nepoškodovana. Tehnološki postopek namreč omogoča, da se lahko kamnite površine obdelujejo z zelo majhnimi tlaki, celo od enega bara naprej.
Pri mikroabraziji kamna je zelo pomembna naprava, s katero je mogoče uravnavati moč obdelave in intenzivnost delovanja abrazivnega medija. Njeno delovanje se najbolj izkaže pri čiščenju »mehkih« kamnov, kot so peščenjaki, tufi in apnenčaste kamnine oziroma marmorji, saj mora biti tlak prilagojen značilnostim vrste kamna. Voda preprečuje nastajanje prahu, zato je postopek primeren tudi za čiščenje v notranjosti.
Postopek mikroabrazivne obdelave
Abrazivni medij ne prihaja neposredno v stik z obdelovancem. V posebnem mešalnem delu naprave se abrazivni delci mešajo z vodo in pri tem oplaščijo z vodno raztopino. Pri obdelavi kamna se tako pojavi »plaqué efekt« Abrazivni delci zaplavajo po površini kamna, zato površino očistijo in je ne poškodujejo.
»Plaqué efekt« je najbolj znan pri pnevmatikah, kadar ne morejo več odvajati vode na cestišču. Takrat pnevmatika »zaplava«. Na cesti je ta pojav seveda nezaželen, pri čiščenju kamna pa je umetno ustvarjen. Tako se preprečijo poškodbe na kamniti površini, ki bi nastale zaradi premočnega delovanja abrazivnega sredstva.
Največja prednost tega postopka je, da je primeren tudi za čiščenje površin v notranjosti stavb, saj ne povzroča prašenja in preobremenjenosti z vodo.
ZAŠČITA NARAVNEGA KAMNA
V današnjem času je nanos impregnacijskega zaščitnega sredstva normalen postopek po polaganju kamnite obloge, čeprav se zdi investitorjem pogosto predrag.
Zaščitne impregnacije se nanašajo izključno na očiščene površine, zato da zaščitno sredstvo enakomerno prodre v kamnino in omreži njeno strukturo. Izbira je odvisna od vrste kamna, mesta vgradnje in drugega. Tudi tu velja, da poseg prepustimo strokovnjaku, ki bo izbral primerno sredstvo za zaščito in postopek nanašanja.
Obstajajo različne vrste zaščite. Premazi so površinska zaščita, ki se obrablja na površini, in se bistveno razlikujejo od impregnacije, ki prodre v globino in se zato obrablja skupaj s kamnom. Po namenu se najpogosteje uporabljata hidrofobna (preprečuje vdor vlage) in oleofobna (preprečuje vdor olj in maščob) zaščita. Najmočnejša zaščitna sredstva so protigrafitna, ki tako zaščitijo kamnito površino, da se nanosi barve odstranijo že z zelo majhnimi posegi. Taka sredstva so zelo primerna za kamnite spomenike, saj preprečujejo prodiranje barve v strukturo kamnite površine. Barva tako ostane na površju, zato čiščenje ni zapleteno. Na nezaščiteni površini pa prodre globoko v kamnito strukturo. Ob čiščenju se odstrani le s površine, v notranjosti pa ostane globinski madež, ki ga je na površini težko prikriti.
Pri izbiri zaščitnega sredstva moramo paziti, da z nanosom ne spremenimo naravnega videza kamna. Ker gre v teh primerih za močna zaščitna sredstva, so nekatera slabo ali sploh niso paroprepustna. S slabo protigrafitno zaščito lahko torej na kamniti površini naredimo več škode, kot bi jo sicer povzročil napis.
***
Jožica Curk, u. d. i. a.
