“Kot mlad študent sem imel srečo, da sem začel sodelovati s profesorjem Ravnikarjem, ki ni bil samo velik arhitekt, ampak tudi odličen pedagog, saj me je v letih skupnega dela, tudi po končanem študiju, naučil poklica. Po študiju sem dobil naziv diplomirani inženir arhitekture in vse do ustanovitve lastnega biroja sodeloval v biroju za prenovo Ljubljanskega gradu, Ambitomu. Tu sem se srečeval z ljudmi, ki so imeli do stroke pošten odnos. Leta 1990 sem odprl svoj biro. Ukvarjam se z urbanizmom, arhitekturo, notranjo opremo in oblikovanjem pohištva. Pred leti sem oblikoval vrtni restavracijski stol, ki ga še danes vidim na vrtovih mnogih restavracij v Ljubljani. V posebno veselje mi je tudi promenada v Rogaški Slatini, saj zadnja desetletja v Sloveniji še ni bil postavljen tako velik drevored.”

 

Arhitekt Uroš Birsa pri svojem delu ne ločuje malih in velikih projektov, pravi pa, da njihovo število nekajkrat presega sto. Z zadovoljstvom se spominja poslovnega središča v Rogaški Slatini, kar je bil eden njegovih prvih projektov. “Ta naloga je bila zelo zahtevna, kajti v novo poslopje so bili vključeni trije po gradbeni sestavi in oblikovanju povsem različni objekti.” Projekt je bil nominiran za Plečnikovo nagrado.

Birsa je v zadnjem času rekonstruiral hotela Slatinski dom in Park v Rogaški Slatini ter Železničarski dom na Pohorju, posebno pa je ponosen na gradnjo jahalnice na Polenšaku in obnovo dela pritličja Kresije v Ljubljani.

 

“Arhitekt mora pri svojem delu nenehno sklepati kompromise, ko svojo zamisel primerja s programom in zahtevami vlagatelja, saj se nemalokrat lahko znajde v položaju, ko so vlagateljeve zahteve v nasprotju s kontekstom, in se tako počuti kot zdravnik, ki bolniku predpisuje zdravila. Pri zadnjem projektu, torej pri prenovi Kresije, sem imel srečo, da so se vlagateljeve zamisli precej ujemale z mojo predstavo. Projekt je bil namreč kljub majhnemu obsegu zahteven. Ne smemo pozabiti, da je arhitekt javni delavec, kakor se je izkazalo tudi pri omenjenem projektu, saj je del pritličja Kresije namenjen prav širši javnosti.

 

 

Pritličje, kjer so zdaj turistično-informacijski center, razstavni prostor in informacijska pisarna, je bilo včasih namenjeno različnim dejavnostim. Vlagatelj je tam želel prostor, ki bi Ljubljančanom in drugim obiskovalcem rabil za nekakšno preddverje, kjer bi se ljudje, ki gredo po nakupih na živilsko tržnico, in turisti seznanili z novostmi in dogajanjem v Ljubljani. Prostor še ni v celoti zaživel; še najbliže prvotnemu namenu sta turistično-informacijski center in razstava dolgoročnega načrta mesta, čeprav galerija omogoča veliko več – opremljena je z multimedijo in računalniško tehnologijo, ki omogoča vizualno projekcijo in drugo. Zamisel, ki sem ji pri tem projektu sledil, je bila pravzaprav čisto preprosta: očistiti prvotni volumen in ga omejiti le na strop, stene in tla, vanj pa vgraditi potrebne prostore. Vsakdo naj bi ob vstopu dojel, kakšen je bil prostor nekdaj. Bil naj bi nekakšna sprehajalna pot do različnih dejavnosti, galerije in informacijskega središča.

 

Arhitekturo in prostor doživljam predvsem čustveno ter ju sodim po tem, kakšno stopnjo komunikacije ustvarita z mano. Zelo težko razumem ljudi, ki poskušajo arhitekturo opisati in razložiti, zakaj je na primer lepa ali dobra. Taka preprosto je. Lahko sicer razlagaš, zakaj in kako je neka stvaritev nastala, ko pa boš poskusil po tem receptu izdelati nekaj novega, boš ugotovil, da recepta preprosto ni. To je tako, kot če bi imeli recimo recepte in navodila za nastanek lepe slike.

 

Prostor je zame vse, kar nas obdaja. Ko govorimo o arhitekturnem prostoru, smo omejeni predvsem na stavbe in okolje, obdano z naravo, s tem, kar je človek ustvaril. Arhitekt seveda drugače razmišlja o notranjem in zunanjem prostoru, saj je predvsem slednji človekov projekt. Če bi obstajal recept, kakšen naj bo prostor in kaj je v njem lepo, bi bilo preprosto. K sreči pa ni tako. Nastajanje prostora začutiš. Je nekaj, kar je zapisano v kontekstu in lastno vsakemu prostoru. Ta kontekst moraš prepoznati, ga izbrskati in oživiti. Prostor pomeni svojevrstno komunikacijsko vez z arhitektom. To je težko pojasniti, opišem pa lahko le s pridevniki: vesel, komoren, mračen, živahen, topel, hladen … Ko začne prostor komunicirati tudi z obiskovalcem, lahko slednjemu opisuješ materiale in oblike, a prostor diha svojo zgodbo.

 

 

Človek je ves čas v fizičnem stiku s tlemi, zato jim mora arhitekt posvetiti posebno pozornost. So del prostora, ki ga ustvarjaš, so del trilogije, v kateri moraš združiti estetsko funkcijo s funkcionalnostjo. Pri Kresiji smo se odločili za kamen, pri čemer smo z vzorcem poskusili prikazati koncept enotnosti prostora in v tleh zapisati njegovo obliko, z vzorcem preproge pa poudariti sprehajalno pot. Vse, kar je v tem prostoru novega, je tako rekoč vanj položeno. To velja za stopnice, ki lebdijo nad tlemi, skozi stene razberemo prvotni volumen prostora, tudi tla kažejo na zgodbo enotnosti s stropom in stenami. Tako sem zgodbi prostora in samega koncepta prisluhnil jaz in svoje razumevanje prelil v projekt, ki ga lahko vidimo v javni stavbi, kjer sem želel poudariti trajnost in večnost prostora.

 

Za izbiro kamna kot talne 'obleke' sem se odločil predvsem zaradi starosti objekta in funkcije, saj gre za javni prostor, v katerega vstopajo obiskovalci kar z ulice.

Talne obloge morajo biti skrbno izbrane, saj morajo poleg funkcionalnih zahtev izpolnjevati tudi zahteve, ki jih pred arhitekta postavlja sam kontekst prostora. Zavedati se mora tudi sporočila prostora, ki bi ga rad prenesel uporabniku. Na izbiro materialov za talne obloge navadno vpliva sam videz prostora, saj je velikokrat že v temeljih zapisano, kakšni naj bodo materiali. Teh ne izbiram po veličastnosti. Vsak je lahko le bolj ali manj primeren za neki prostor. Rad sicer uporabljam naravne materiale, saj govorijo zgodbo o večnosti. Glede barv pa bi dodal le, da so del prostora, ki ga opredeljujejo s pridevnikom. Taka je njihova vloga.

 

 

Izkušnje in nenehno izobraževanje ob literaturi in potovanjih so zame zelo pomembni. Nekateri pravijo, da se na potovanjih najhitreje učiš in najbolj intenzivno nabiraš izkušnje. Prospekti namreč niso dovolj zanesljivi, že zaradi svojega namena reklamiranja in promocije. Menim, da so moji projekti predvsem izraz mojega odnosa do okolja in konteksta prostora, v katerem nastajajo. So izraz komunikacije s prostorom in plod mojih izkušenj.”