Začetki spomeniškega varstva segajo v čas, ko je bilo današnje ozemlje Slovenije del avstro-ogrske monarhije pod neposredno upravo Avstrije. Organizacija varstva spomenikov, naravnih znamenitosti in spomeniška zakonodaja sta bili enaki kot v Avstriji. (Baš, 1975).

Kulturna dediščina so viri in dokazi človeške zgodovine in kulture, ne glede na njihov izvor, razvoj in ohranjenost ter s tem povezane kulturne dobrine. Varstvo in ohranjanje kulturne dediščine sta v državnem interesu.

Tradicionalno varstvo temelji predvsem na prepričanju, da je njegov cilj fizična zaščita posamičnih kulturnih spomenikov pred propadanjem in spremembami, ki jih prinašata čas in sodobni način življenja, ter predstavitev vrednot, zaradi katerih jih varujemo kot kulturne spomenike. Sodobno pojmovanje kulturne dediščine pa presega zaščito posameznih stavb in predmetov ter deluje povezovalno, z nadgrajevanjem dela temeljnih strok: arheologije, arhitekture, etnologije, krajinske arhitekture, zgodovine, tehniške, umetnostne in urbanistične zgodovine.

V primerjavi s tradicionalnim se v sodobnem varstvu širi tudi obseg sodelujočih (od stroke, lokalnih skupnosti do civilne družbe) pri raziskovanju, neposrednih posegih na stavbah, odločanju in iskanju najustreznejših rešitev in upravljanju dediščine.

Dediščina pomembno spodbuja trajnostni razvoj in kulturni turizem, od varstva okolja, prenove in razvoja podeželja do (najširših) kulturnih vidikov prostora in njegovega razvoja.



Jesenove deske z režami iz kavčukove smole na Ljubljanskem gradu


Teraco tlak z grbom v mozaični izvedbi v Pretorski palači v Kopru


Intarzijski parket v koprski Pretorski palači


Unionska dvorana

I. H.
***
Viri
Baš, France (1975). Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti. Varstvo spomenikov, 1953–54, leto 5.
http://www.zvkds.si