Vlaga v estrihih in stenah je eden od poglavitnih razlogov za poškodbe in odstopanja talnih in stenskih oblog. Kaže se različno, odvisno od vzrokov njenega izvora; če se ti ne ugotovijo in ne odpravijo, ni mogoče trajno popraviti poškodb na oblogi oziroma najti rešitev, ki bi preprečile njihov vnovični nastanek.

Odgovor na vprašanje, zakaj je preveč vlage, ni vedno preprost, saj je vzrokov za nastanek lahko več in so lahko med sabo povezani.

Nekateri razlogi so nam že dobro znani:

Vlaga, nastala zaradi kondenzacije, se kot pojav bolj malo upošteva, ker vzrokov za njen nastanek ni mogoče vedno določiti niti preprosto in neposredno dokazati. Odvisna je namreč hkrati od notranjih in zunanjih klimatskih razmer, od projektnih in gradbenih razmer ter od značilnosti uporabljenih materialov.

 

 

Kondenzacija je utekočinjanje, se pravi prehod iz plinastega v tekoče stanje. Ko govorimo o kondenzaciji vode, ki je v zraku prisotna kot para, je ta povezana s temperaturo v prostoru in z relativno zračno vlažnostjo.

 

Vsebnost pare v zraku je odvisna od temperature. Pri največji možni količini vodne pare v zraku in določeni temperaturi je zrak zasičen, kar pomeni, da ni zmožen več sprejemati vode, relativna zračna vlažnost pri tej temperaturi pa je 100-odstotna. Če povišamo temperaturo, se zmožnost vpijanja vode v zraku poveča. Torej ima zrak pri povišani temperaturi nižjo relativno zračno vlažnost ob enaki količini vode in je zmožen do nasičenja oziroma 100-odstotne relativne zračne vlažnosti spet sprejemati vodo. Če pri nasičenem zraku znižamo temperaturo, se nosilnost zraka za vodo zmanjša, relativna zračna vlažnost ostane 100-odstotna, presežek pa se izloči v obliki kondenzata.

 

Temperature, pri katerih se vodna para spremeni v kondenzat, je glede na različne vrednosti relativne zračne vlažnosti in temperaturo zraka mogoče grafično prikazati.

Mollierov diagram prikazuje krivulje, ki pri enaki relativni zračni vlažnosti kažejo različne količine vodne pare v zraku (gram vodne pare na kilogram zraka) glede na temperaturo. Krivulja pri 100-odstotni relativni zračni vlažnosti predstavlja krivuljo nasičenosti.

 

Namesto diagrama lahko temperaturo kondenzacije za nekatere vrednosti relativne zračne vlažnosti in temperature zraka prikažemo tudi v preglednici (glej preglednico št. 1).

 

Preglednica št. 1: Temperatura, pri kateri se začne kondenzacija pri določeni relativni zračni vlažnosti in temperaturi zraka

 

 

 

Za nastanek kondenzne vode so pomembne razmere v prostoru, se pravi relativna zračna vlažnost, temperatura zraka in temperatura površine, ki je v stiku z omenjenim zrakom.

 

Pri zgradbi, kjer je zunanja temperatura nižja od notranje, se kondenzat pojavlja na stenah ali površinah, ki niso prepustne za paro, na primer okenskih steklih ali ploščicah.

Pri tistih površinah, ki so prepustne za paro, ali pri poroznih površinah, kot so ometi ali estrihi, kondenzat ne bo nastal na površini, temveč v notranjosti materiala, kjer temperatura ustreza temperaturi rosišča. Zrak namreč lahko gre skozi porozen gradbeni element, s sabo pa »nosi« vodno paro, s katero je nasičen. Ta dejavnik je zelo pomemben pri materialih, ki so bolj prepustni za vodno paro, skupaj z morebitnimi toplotnimi izolacijami. Če si torej hipotetično predstavljamo steno ali podložni beton, ki ločuje notranji ogrevan prostor od hladnejše zunanjosti, se bo lahko glede na temperaturo, ki jo bosta stena ali beton dosegla po različnih svojih debelinah, določilo območje, kjer je možna kondenzacija.

 

Poglejmo krivuljo temperatur, ki nastanejo po debelini podlage, namenjene za polaganje talne obloge, pri temperaturi ogrevanega prostora +20 stopinj Celzija in temperaturi zunanjosti 0 stopinj Celzija. To krivuljo primerjajmo s tisto, ki prikazuje temperaturo rosišča (glej graf št. 1). Iz grafa je razvidno, da je možna kondenzacija tudi na območju, kjer je temperatura v podlagi nižja od temperature rosišča.

 

Kondenzat, ki nastane na tem območju, to je v notranjosti gradbene konstrukcije, bo kot kapilarna voda prodrl na površje in povzročil nam že dobro znane poškodbe.

 

 

Če med podložni beton in estrih položimo ustrezen sloj toplotne izolacije, bo temperatura materialov vedno višja od krivulje temperature rosišča, zato ne bo kondenazcije.

 

Te ugotovitve veljajo tudi za tlake, ki ločujejo prostore z različno temperaturo. Če je v spodnjem prostoru nižja temperatura kot v zgornjem, mogoče ne bo dosežena stopnja rosišča, vseeno pa bo nastala povišana relativna zračna vlažnost zaradi zraka, ki je nasičen z vlago ter je v podlagi in estrihu.

 

 

Da bi preprečili nastajanje kondenzata v notranjosti poroznih gradbenih materialov, je smotrno namestiti ustrezno parno zaporo, ki bo preprečevala prehod vodne pare iz toplejšega in zato z vodno paro bolj nasičenega prostora v hladnejši prostor.

Parna zapora se vedno vgradi tako, da temperatura na mestu vgraditve ne more nikoli zdrsniti pod temperaturo rosišča, se pravi najbliže toplemu prostoru in vselej nad slojem toplotne izolacije. Če ni tako, lahko parna zapora deluje kot mrzla stena, na kateri se ustvarja kondenzat, kar bi vse skupaj še poslabšalo.

 

Ti pojavi, povezani z nastankom kondenzata, pa tudi zgolj pojavljanje območij, na katerih zaradi nižje zunanje temperature v primerjavi z notranjo nastaja mikroklima z višjo relativno zračno vlažnostjo, so lahko vzrok za številne reklamacije zaradi valovite površine parketa ali njegovega odstopanja od podlage.

 

Če namreč pogledamo poenostavljen psihometrični Mollierov diagram, lahko vidimo, da pri temperaturi prostora 20 stopinj Celzija in 50-odstotni relativni zračni vlažnosti zrak vsebuje približno 7,5 grama vodne pare na kubični meter zraka. Če se bo temperatura površine podlage spustila zaradi nizke zunanje temperature na denimo 15 stopinj Celzija, se bo z enako količino vodne pare na kubični meter relativna zračna vlažnost dvignila na približno 70 odstotkov v tistem pasu zraka, ki je v neposrednem stiku z mrzlo površino. To ustreza na primer lesenemu podu, ki smo ga položili na podlago iz stare keramike.

 

 

Ko govorimo o leseni talni oblogi, je treba poudariti ravnovesno vlažnost lesa, ki je pri omenjenih klimatskih razmerah (20 stopinjah Celzija in 50-odstotni relativni zračni vlažnosti) približno 9-odstotna. Če se torej razmere spremenijo in temperatura zniža na 15 stopinj Celzija, relativna zračna vlažnost pa poviša na 70 odstotkov, bo les poiskal novo ravnovesno vlažnost, ki bo približno 13,5-odstotna, kot je prikazano v preglednici št. 2.

 

Preglednica št. 2: Ravnovesna vlažnost lesa

 

To nihanje ravnovesne vlažnosti lesa lahko pojasni nabrekanje in odstopanje lesenega poda predvsem pri lesovih, ki ob prisotnosti vlage bolj delujejo, in ko parket polagamo na gladke, neporozne površine. Krčenje in nabrekanje, kot je vsem dobro znano, sta posledica spremembe vlage v lesu, kolikšne pa so napake in poškodbe, je odvisno od vrste lesa in prereza (tangencialni, radialni).

dr. Armando Papini
IL POSATORE, št. 47, december 2002, str.
46–49