Tokrat bomo obravnavali 14-milimetrski parket iz doussiéja, ki je bil položen v zasebnem stanovanju na gladko podlago iz marmornatega industrijskega sestava. Poklicali so me, naj proučim položeni in reklamirani parket s posebnim poudarkom na vrsti in kakovosti dobavljenega materiala. Za isti parket je že bilo napisano mnenje drugega sodnega izvedenca.
Iz priložene dokumentacije je razvidno, da je stranka pri dobavitelju parket samo kupila, polaganje pa je opravil nekdo drug. Zato bi morala pošiljko reklamirati, preden je polagalec začel delo, da bi lahko slabo obdelane in neustrezne deščice zamenjali. Nekatere so bile pozneje zamenjane, vendar ni mogoče ugotoviti njihove natančne količine in stanja.
Kar zadeva kakovost materiala, lahko po priloženih fotografijah trdim, da gre za prvi izbor parketa. Izdelan je bil skladno z veljavnim italijanskim standardom UNI 4376, po katerem v prvi kakovostni razred ali prvi izbor sodijo deščice brez napak. Vlakna so ravna, polplamenasta ali plamenasta, s strženovimi trakovi ali brez njih, tekstura pravilna, tudi kodrava, barva pa značilna za drevesno vrsto.
Kar zadeva napake, je iz priloženih fotografij razvidno, da so se deščice ukrivile in čelno dvignile, čeprav raztezanja parketnic po širini ni mogoče opaziti. Ker gre za gladko, nevpojno podlago, na katero se je parket lepil z vinilnim lepilom, je očitno, da je polagalec naredil osnovno napako. Vsem, ki poznajo to področje, namreč vedo, da se parket na nevpojne podlage, kot so keramične ploščice, kamen ali cementni estrih, obdelan s predpremazom, lepi z dvokomponentnim lepilom oziroma lepilom, ki ne vsebuje vode in hitreje veže.
Vinilno lepilo (polimeri v vodni disperziji) se lahko uporablja za vpojne podlage, na primer cementni estrih, čeprav je odvisno tudi od vrste lesa, ki ga lepimo. Vinilna lepila namreč vsebujejo od 35 do 40 odstotkov vode, in ne 3 odstotke, kot je bilo navedeno v prvem izvedenskem mnenju. Po standardu DIN 281 največji dovoljeni delež vode v vinilnih lepilih ne sme preseči 40 odstotkov, kar je seveda precej več od omenjenih 3 odstotkov.
Ker se prejšnje mnenje opira na zmotno ugotovitev o vsebnosti vode v vinilnih lepilih, bom poskušal čim bolj preprosto opisati vzroke, ki so pripeljali do napake. Ko se uporablja vinilno lepilo, se predvideva, da bosta vodo, ki jo lepilo vsebuje, enakomerno vpila tako podlaga kot parket. Voda ima namreč tudi to nalogo, da sintetične smole, ki omogočajo učinkovit sprijem lepila in lepljenca, enakomerno »razporedi«. V lepilu je vsaj 60 odstotkov smol. Če pa podlaga ne more vpiti vode, ker je gladka in nevpojna – kot v tokratnem primeru –, bo vso vodo iz lepila (približno 35 odstotkov) moral vpiti parket. Jasno je, da se bo v takih razmerah lesu povečala prostornina in zaradi tega nastale napake, ki se vidijo na fotografijah.
Če bi doussié lepili z dvokomponentnim lepilom, ki ne vsebuje vode in hitro veže, bi bil videz položenega parketa zagotovo drugačen in v skladu s pričakovanji, še posebno, ker doussié sodi med drevesne vrste z majhnimi dimenzijskimi spremembami.
Torej, z uporabo vinilnega lepila je polagalec storil veliko napako. Moral bi uporabiti dvokomponentno lepilo. Poleg tega prejšnje izvedensko mnenje temelji na napačni ugotovitvi, saj vsebnost vode v vinilnem lepilu ni 3-odstotna. Da je njen delež 35-odstoten, je potrdil tudi proizvajalec uporabljenega lepila.
Ilario Priviero
