Veliko ljudi, ki se ukvarja s športom, ne ve, da so podlage za športne dejavnosti konstrukcije, sestavljene iz več slojev. Spodnji sloj mora omogočiti predpisano elastičnost poda (pri zunanjih podlagah tudi izcejanje vode), vmesni sloj je namenjen raznosu obtežbe, površina pa mora biti odporna proti obrabi in imeti pravilno drsnost. Ker so vrste športnih podov za zunanjo in notranjo uporabo različne, bi tokrat rada predstavila podlage za notranje športne dejavnosti, s katerimi se na Zavodu za gradbeništvo ukvarjamo že vrsto let.

Podlage za notranje športne dejavnosti, imenovane tudi športni podi dvoran, so sestavljene iz naslednjih slojev: elastičnega, ki je namenjen predvsem ublažitvi udarcev, razdelilnega, ki točkovno obremenitev razdeli na večjo površino, in površinske obloge, ki ponuja zaščito spodnjim slojem in omogoča primerno drsnost. Ker so lahko vsi sloji iz različnih materialov – na primer elastični sloj je lahko lesena konstrukcija ali sloj absorpcijske umetne snovi, razdelilni sloj in obloga pa sta lahko lesena ali iz umetnih materialov, je poznavanje športnih podov precej kompleksno področje. Zanje so kot za vsak drugi gradbeni proizvod predpisane zahteve za obnašanje celotnega poda, in ne posameznih komponent (izjema sta verjetno zahtevi glede odziva na ogenj in sproščanja nevarnih snovi, zaradi katerih nekatere obloge niso uporabne). Zato je za konstrukcijo športnega poda mogoče uporabiti najrazličnejše kombinacije materialov, različne pa so tudi debeline posameznih plasti, in je vnaprej težko oceniti, katera sestava bo dala ustrezne rezultate.
Zahteve, ki jim morajo ustrezati športni podi, in načini preskušanja so navedeni v standardih. Standarde za podlage za športne dejavnosti sprejema Tehnični odbor Slovenskega inštituta za standardizacijo SIST TC SPO Šport, ki je letos sprejel novi standard za športne pode dvoran SIST EN 14904:2006 Podloge za športne dejavnosti – Športni podi dvoran za večnamensko uporabo – Specifikacija. Do zdaj smo v Sloveniji v pomanjkanju nacionalnih standardov uporabljali nemški standard DIN 18032-2, ki ga je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in šport kot investitor običajno navajalo kot referenco, s sprejetjem evropskega standarda pa bo seveda treba uporabiti tega.

Športne pode dvoran obravnavamo kot gradbene proizvode, ki bodo trajno vgrajeni v objekte, zato morajo biti njihove lastnosti, povezane z varnostjo in zdravjem uporabnikov, usklajene z zahtevami Direktive o gradbenih proizvodih (CPD oziroma 89/106/EEC). Po izpolnitvi zahtev, predpisanih v standardu, bo proizvajalec nanje lahko namestil oznako CE. Standard za športne pode dvoran je torej harmoniziran standard, predviden za objavo v Uradnem listu (Official Journal) Evropske komisije, ni pa še bil objavljen. Kot je razvidno s spletne strani CEN
http://www.cenorm.be/cenorm/businessdomains/businessdomains/construction/construction.asp, bo standard mogoče začeti uporabljati še letos, obvezna uporaba pa je predvidena za konec leta 2007.


Standard SIST EN 14904 je značilen standard za gradbeni proizvod: navaja vse lastnosti, ki jih je na posamezni vrsti proizvoda mogoče določiti, predpisane so metode, po katerih je treba izvesti preiskave (navedene so številke standardov za preiskave), v dodatku ZA pa so navedene obvezne lastnosti glede na zahteve Direktive o gradbenih proizvodih. V tem se razlikuje od doslej uporabljanega nemškega standarda DIN 18032-2, v katerem so bili navedeni tako natančni opisi preiskav kot tudi minimalne zahtevane vrednosti preskušanih lastnosti. Nov evropski standard se razlikuje tudi po obsegu obveznih preiskav: medtem ko so bile po DIN vse preiskave (ublažitev udarca, odbojnost žoge, standardna navpična deformacija, ploskovna podajnost, odpornost proti kotalni obremenitvi, drsnost) obvezne, bodo po EN 14904 obvezne le tiste, ki vplivajo na bistvene lastnosti (mehanska odpornost in stabilnost, varnost pred požarom, higienska, zdravstvena zaščita in varovanje okolja, varnost pri uporabi, zaščita pred hrupom, varčevanje z energijo in ohranjanje toplote).

Izmed lastnosti, ugotovljenih z mehanskimi preiskavami, bodo po dodatku ZA obvezne drsnost, trajnost, ki bo zajemala obnašanje pri kotalni obremenitvi in odpornost proti obrabi, ter ublažitev udarca, na novo uvedeni bistveni lastnosti pa sta odziv na ogenj in sproščanje nevarnih snovi (formaldehida in pentaklorfenola). V standardu so navedene še druge lastnosti, ki jih je mogoče določiti na podu, kot so omejitev navpične deformacije pod silo, odbojnost žoge, odboj svetlobe, sijaj, odpornost proti vtiskovanju, udarna trdnost in ravnost površine, izpolnjevanje njihovih predpisanih vrednosti pa ni obvezno. Standard ima več dodatkov, od katerih bi rada opozorila na obvezni dodatek D, v katerem je naveden obseg notranje kontrole proizvodnje (factory production contol – FPC). Ta mora obsegati kontrolo surovin, postopka izdelave, kalibracijo strojev, preiskave gotovih proizvodov, omogočiti pa mora tudi sledljivost proizvodov. Za to kontrolo je seveda odgovoren proizvajalec, zato je nujno, da se z dodatkom D podrobno seznani.


V omenjenem dodatku ZA je predpisan tudi sistem potrjevanja skladnosti oziroma so navedene aktivnosti, ki jih morata kot dokazilo za izpolnjevanje zahtev CPD izvesti proizvajalec in priglašeni organ. Predpisana sta dva sistema potrjevanja skladnosti: za pode, kjer proizvodni proces zagotavlja izboljšani odziv na ogenj, je predpisan sistem 1, za preostale pa sistem 3. Pri sistemu 1 lahko proizvajalec ob obvezni notranji kontroli proizvodnje sam opravi vse začetne preskuse vrste proizvoda razen odziva na ogenj, ki ga mora izvesti pooblaščeni organ, ta pa mora izvajati še certificiranje notranje kontrole proizvodnje. Pri podih, za katere je predpisan sistem 3, certificiranje ni potrebno, pooblaščeni organ mora le odvzeti vzorce in opraviti preskus odziva na ogenj. Na koncu dodatka je prikazan primer označevanja proizvoda z oznako CE, zapisani so tudi vsi podatki, ki morajo spremljati oznako: ime proizvajalca, leto pridobitve oznake, opis poda in namen uporabe, razred odziva na ogenj, koeficient drsnosti in koeficient ublažitve udarca.



Na podlagi opisanega lahko ugotovimo, da se način potrjevanja skladnosti športnih podov dvoran z novim evropskim standardom precej spreminja: nekatere lastnosti, na primer ploskovna podajnost, ki so do zdaj našim proizvajalcem povzročale veliko težav, sploh niso več omenjene, druge, na primer odboj žoge in velikost navpične deformacije, niso obvezne. Več poudarka pa je namenjeno požarnim lastnostim obloge in sproščanju snovi, ki škodujejo zdravju. Kot obvezne lastnosti ostajajo ublažitev udarca, drsnost in varnost pri uporabi, ki zajema odpornost proti kotalni obremenitvi in preverjanje odpornosti proti obrabi – s prvo preiskavo ugotavljamo, ali nastanejo pri prevozih težke opreme (tribun, orodij) poškodbe poda, z drugo pa, ali se pri dolgotrajni uporabi površinska obloga obrabi. Če zahtevane lastnosti ne bi bile v predpisanih mejah, bi se uporabniki lahko poškodovali: neustrezna elastičnost in premajhna drsnost bi lahko vplivali na poškodbe kolen (nastala bi čezmerna navpična oziroma torzijska obremenitev), prevelika drsnost pa bi povzročila težje padce. Čezmerne vdrtine ali celo odstopanje lesnih vlaken in obrabljena površina bi lahko povzročili poškodbe pri drsenju po padcu in tako naprej. Če k temu prištejemo še omenjeni zahtevi glede odziva na ogenj površinske obloge (pomembno je tudi sproščanje dima!) in preverjanje nevarnih snovi, ki bi lahko škodile uporabnikom, ugotovimo, da je treba preverjati samo lastnosti, ki v resnici vplivajo na varno uporabo objekta.


mag. Jelena Srpčič, univ. dipl. inž. grad.
Zavod za gradbeništvo Slovenije