Dr. Andrej Zajc in dr. Peter Seidler na 15. slovenskem kolokviju o betonih

Gospod Seidler, ste organizator mednarodnega kolokvija o industrijskih tlakih na Tehnični akademiji Esslingen. Lanskega januarja ste pripravili že šesti kolokvij, ki se ga je udeležilo veliko ljudi. Ali nam lahko poveste nekaj o tem?

Z veseljem. Kolokvij o industrijskih tlakih z velikim uspehom prirejamo že 20 let. Sprašujete, zakaj je nastal, zakaj se ga udeležujejo ljudje iz različnih panog in zakaj v tolikšnem številu.

O industrijskih tlakih sem imel na začetku le malo predznanja. Vedel sem nekaj o adheziji, koheziji in nekaj o fizikalni kemiji; v zvezi s tem sem delal na francoskem raziskovalnem inštitutu, kjer sem se specializiral za lepila. Ker so mednje sodila tudi lepila, s katerimi se lepi les na beton, sem se vprašal, kaj beton sploh je. Nekdo mi je odgovoril, da je beton umetni kamen. Pozanimal sem se, kaj naj bi bil umetni kamen, in ugotovil, da je o tem že veliko znanega ter da je definicija betona zelo široka in negotova. Zato sem se malo bolj poglobil in ugotovil, da obstajajo različne teorije o betonu. Nato sem se udeležil nekega simpozija o betonskih cestah, kjer so se prepirali o tem, koliko vode lahko vsebuje beton, in ali več cementa pomeni tudi boljši beton. Tu sem izvedel, da se pri gradnji betonskih cest pojavljajo velike težave – in to velja še danes. Zatem sem se pozanimal, kaj so polimeri, ki so nekaj povsem drugega kot beton, in ali obstaja povezava med polimeri in betonom. Takrat so za izravnavo betonskih plošč vgrajevali estrihe, ki so bili zelo trdi. Strokovnjaki so menili, da je bolje, če je material čim trši, zato so povečevali količino cementa v estrihih. Prav zaradi tega je prišlo do napetosti med zgornjo plastjo estriha in spodnjo betonsko ploščo in estrih je začel odstopati. To pa je povzročilo veliko škode v gradbeništvu.

Tako je bilo pred 30 leti. Takrat o protikorozijski zaščiti in industrijskih tlakih še ni bilo veliko znanega. Gradbeniki se niso ukvarjali s tlemi in niso namenjali dovolj pozornosti tlakom, čeprav so se že začeli v industriji in skladiščih uporabljati viličarji, zaradi česar so bili tlaki izpostavljeni dodatnim obremenitvam. Za tlake se ni zmenil nihče, ne inženirji za visoke gradnje ne inženirji za nizke gradnje.

Potem sem šel na seminar o korozijski zaščiti in premazih, ki ga je organizirala Tehnična akademija Esslingen. Prireditelje sem vprašal, zakaj ne bi organizirali seminarja o industrijskih tlakih, in vodja seminarjev mi je odgovoril, da ni povpraševanja; so že poskušali, a se seminarja ni nihče udeležil. Vseeno sem predlagal, da bi poskusili še enkrat. Tako sva skupaj organizirala seminar, ki je privabil okoli 100 udeležencev, in izkazalo se je, da zanimanje obstaja in da so udeleženci pripravljeni udeležbo tudi plačati. Po končanem seminarju smo jih anketirali o tem, kakšno je njihovo mnenje o prireditvi in kaj bi lahko izboljšali.

V Dortmundu se nam je na srečanju v restavraciji Deutsche Keiser porodilo vprašanje, ali ostati pri seminarjih ali organizirati kolokvije. Ti bi morali biti mednarodni in simultano prevajani, kar pa je zelo tvegana in ne prav poceni zadeva. Gospod L. Wolf s Tehnične akademije Esslingen je kljub temu rekel: »Pa poizkusimo!«

Pri prvem kolokviju so sodelovali prof. H. Reiner Sasse, takrat direktor Inštituta za preiskave v gradbeništvu v Aachnu (Institut für Bauforschung – Ibac), gospod Heinz Klopfer, izvedenec za gradbeno fiziko, gradbene materiale in korozijsko zaščito iz Hamma, prof. Folker H. Wittmann s Tehnične visoke šole v Zürichu, dr. Jim Dikeou z American Concrete Instituta in prof. David W. Fowler z Univerze Teksas. Omenjeni so pritegnili več kot 400 udeležencev. Odziv je bil zelo dober in ugotovili smo, da kolokvij potrebujemo. Ker je zajemal področje, za katero se prej ni nihče zmenil, se ni bilo težko odločiti za ponovitev. Prišla je japonska delegacija, Američani so se množično odzvali, bilo je tudi nekaj Francozov in Nizozemcev in tudi vi ste prišli. S tem kolokvijem nam je uspelo nekaj edinstvenega, ker smo povezali ljudi iz prakse s teoretiki. Na enem kraju smo zbrali inženirje in kemike, izvedence gradbene stroke in mojstre s področja polaganja tlakov ter srednjo in veliko industrijo. Vse to pa je peljalo do velikega uspeha.


Dr. Peter Seidler

Vaših kolokvijev se udeleži tudi veliko Slovencev in vedno so zelo zadovoljni z vsebino, novostmi in informacijami, ki jih dobijo. Govorili ste o tem, da pri izdelavi industrijskih tlakov prihaja do velikih težav in tudi poškodb. Kaj je glavni razlog?

Na kratko: neumnost. Kot sem na vašem kolokviju že povedal, obstaja vrsta vzrokov za napake, ki jih je mogoče odpraviti zelo preprosto. Pri gradnji industrijskih tlakov gre za zelo zahtevne materiale, ki jih dobavlja kemijska tovarna na gradbišče, na napake pa vplivajo še številni dejavniki, kot so vremenske razmere in različno usposobljeni kvalificirani delavci, ki se včasih med sabo ne znajo dobro sporazumeti, ker prihajajo iz različnih držav. Inženirji imajo včasih premalo znanja o polimernih materialih in betonu, zato prihaja do nejasno postavljenih zahtev v razpisih in zato so nejasne tudi ponudbe. Izvajalci navadno niso dovolj kvalificirani, da bi naročili prave materiale in jih pravilno vgradili. Prof. Sasse je zato zahteval, da bi se pred oddajo naročila morali vsi udeleženi v gradnji tlakov na skupnih sestankih posvetovati o načinih gradnje in možnih tveganjih. Težave nastajajo zaradi verige nepravilnosti, ki so posledica neznanja na tem področju. Zato ima delo veliko izvedencev in sodnikov. Dobra komunikacija med izvajalci tlakov in proizvajalci materialov lahko prepreči nesporazume, zaradi katerih prihaja do napak in s tem tudi reklamacij.

Dejstvo je, da so industrijski tlaki čedalje bolj pomembni za industrijo, trgovino in celotno gospodarstvo. Mednarodno združenje laboratorijev za preiskave materialov in konstrukcij (RILEM) je ustanovilo tehnični komite TC 184 Industrijski tlaki, katerega predsednik ste bili. Ali lahko poveste kaj več o delu tega komiteja in rezultatih njegovega dela?

Industrijski tlaki so produkcijsko sredstvo kot katerikoli stroj. V notranjih prostorih morajo izpolnjevati zelo visoke zahteve, povezane z vrsto in načinom proizvodnje, vzdrževanjem in čiščenjem. Zato je prof. Sasse predlagal, da bi vsem strokovnjakom s področja industrijskih tlakov predstavili zadnje stanje tehničnega razvoja oziroma znanja, da bi dobili neko podlago za ugotavljanje in ocenjevanje napak. Ustanovili smo mednarodni tehnični komite, ki je izdal to malo rdečo knjigo – poročilo o stanju znanja na področju industrijskih tlakov.

Ste proizvajalec polimernih premazov za industrijske tlake. Na tem področju je velika konkurenca in vsi proizvajalci teh premazov v reklamah pravijo, da so njihovi izdelki najboljši. Komu lahko verjamemo?
 
Vsem je znano, da v reklamah lahko trdimo, kar hočemo. Tu so potrošniki, med katere sodijo tudi inženirji, povsem nemočni, zato je zelo pomembno zaupanje. Zaupati moramo tako proizvajalcu kot tudi izvajalcu del. Če zaupanja ni, se industrijskega tlaka ne da naročiti. Odgovor na vaše vprašanje je zelo kočljiv. Nejasnost na področju industrijskih tlakov je velik minus in veliko tlakov se ne popravi, ker se ne ve, kako. To nejasnost se da preprečiti samo z informacijami in podatki, ki jasno opredeljujejo kakovost in dobo uporabnosti tlaka.

In še zadnje vprašanje, ki bi utegnilo zanimati naše bralce: ali obstajajo kakšni standardi na področju industrijskih tlakov?

V Nemčiji so uvedli standarde že pred 90 leti, torej leta 1918. Standardizacija bi morala prinašati prednosti na področju graditve objektov. Do leta 1927 smo imeli 300 standardov, 20 let pozneje 8.000 in zdaj jih imamo že več kot 30.000, od teh se jih vsako leto spremeni oziroma dopolni 2.000. Za industrijske tlake je pomemben evropski standard 1504 (serija standardov o zahtevah, načinu izvajanja ter kontroli materialov in sistemov za obnovo in vzdrževanje betonskih konstrukcij), ki pomeni veliko novost. Potrošniki pa morajo še vedno preprosto zaupati dobaviteljem, saj za tlake ne obstajajo tehnični predpisi.

Ali bo na tem področju prišlo do standardizacije?
Ne vem, ali se standardizacija tu sploh da izvajati.

Hvala za odgovore!