Hotel Palace v Portorožu sodi med najkakovostnejše primere hotelske arhitekture, ki so jo gradili na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in je bil v času gradnje največji hotel avstro-ogrske monarhije.
Nastajal je sočasno s sorodnimi objekti na mondenih italijanskih in francoskih rivierah. Bližnja Opatija je do zdaj ohranila vrsto podobnih arhitektur in s tem sloves ne le poletnega, temveč tudi zimskega letovišča. Zanimivo in nasprotno od današnjih predstav turistične dejavnosti je, da so bili tovrstni hoteli grajeni predvsem kot zdravilišča, ki so vse leto gostom ponujala zdravo naravno okolje in mirno bivanje. Ob odprtju hotela Palace avgusta 1910 so v Portorožu turistično ponudbo dopolnjevali štiri kavarne, gostišča, restavracije, zdraviliški dom, zobozdravnik, tri lekarne, frizer, fotograf, cvetličarna, tramvaj do Lucije in Pirana, hidroplanska postaja z direktno povezavo z Benetkami, letni kino, plesišče, teniško igrišče in železniška postaja. Najemati je bilo mogoče kolesa, avtomobile, plovila, jahati, streljati s puškami, jadrati, se sabljati, tekmovati v remiju ter hoditi na izlete, koncerte in gledališke predstave.
Med obema svetovnima vojnama je portoroški turizem zastal. Med drugo vojno je bil hotel izropan. Uporabljali so ga nemški in jugoslovanski vojaki. Po dveletni obnovi je leta 1951 spet odprl svoja vrata. V šestdesetih letih je gostil številne državnike in filmske zvezde. V sedemdesetih letih je okrog hotela Palace začel nastajati nov Portorož pod idejnim vodstvom arhitekta Eda Mihevca. Novosti niso bile skladne s prvotno prostorsko zasnovo hotela z odprtim dostopom do morja. Število gostov in kakovost ponudbe sta upadla. Leta 1980 so Palace prvič zaprli. Tri leta pozneje je arhitektura hotela z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Piran postala kulturni spomenik, park pa spomenik oblikovane narave. Leta 1987 so hotel Palace zaprli, ga leto pozneje spet za krajši čas odprli, nato pa leta 1990 dokončno zaprli.
Po vsej burni zgodovini je nekdanji hotel Palace z odprtjem 18. oktobra 2008 in novim imenom Kempinski Palace Portorož znova zablestel kot eden najprestižnejših hotelov med Benetkami in Dubrovnikom. Igor Bavčar, predsednik uprave družbe Istrabenz, d. d., ki letos praznuje 60-letnico delovanja, je v osrednjem nagovoru zbranim ob odprtju dejal, da je »obnova hotela plod uspešnega sodelovanja države, gospodarstva in lokalne skupnosti. Nismo vlagali le v zidove, dvorane, okolico; vlagali smo v spremembe in nove priložnosti.«
O velikosti naložbe govori podatek, da je družba Istrabenz Turizem, d. d., za obnovo starega dela hotela, gradnjo prizidka ter ureditev parka in infrastrukture odštela 70 milijonov evrov. Ob tem je s 4,2 milijona evrov sodeloval tudi Evropski sklad za regionalni razvoj. O kakovosti izvedbe in visokem standardu, ki ga dosega oprema hotela, pa govori podatek, da je svetovna veriga hotelov Kempinski podpisala pogodbo o 20-letnem upravljanju. Celotna površina hotela meri 28.000 kvadratnih metrov. Hotel ima v starem in novem delu skupno 183 sob in apartmajev, ki so razdeljeni v sedem cenovnih razredov. Najprestižnejši je predsedniški apartma, ki meri kar 230 kvadratnih metrov. K vrhunsko opremljenim sobam je treba dodati še edinstveno kulinarično, wellness in kongresno ponudbo.
Hotel Palace je razglašen za kulturni spomenik, zato se je – kot pred vsakim posegom v stavbno dediščino – pojavila dilema, koliko posegati v arhitekturni spomenik, še zlasti kadar so potrebni nujna sanacija, posodobitev in povečanje zmogljivosti. V konservatorsko-restavratorski stroki pomeni ohranjanje pristnosti temeljno izhodišče vse dejavnosti. To izhodišče ni le teoretično, temveč izhaja tudi iz povsem ekonomskih meril vrednotenja. Izgubljanje originalnih sestavin, ki je posledica preobširnih gradbenih rekonstrukcij, neposredno vpliva na znižanje vrednosti spomenika. Če bi s štukaturami bogato okrašeno hotelsko dvorano spremenili v dolgočasno halo brez okrasja, bi s tem znižali tudi ceno storitev, ki jih ponuja hotel. Zato je cilj restavratorskega poseganja v sestavine arhitekture ohraniti pristnost in s tem vrednost spomenika.
Kulturnovarstveni pogoji so tako določali, da se objekt varuje v okviru tlorisnih in višinskih gabaritov, da se rekonstruira historični park, da se dosledno varuje južna, vzhodna in zahodna fasada ter nekdanja recepcija in terasa. Zavarovani so vsi prostori v pritličju, ki se nizajo v osi zahod–vzhod, od nekdanje recepcije, prek točilnice do ženskega salona, predprostorov kristalne dvorane, same kristalne dvorane, moškega salona, orkestrske loggie v mezzaninu objekta, ki se odpira proti kristalni dvorani, in nekdanjega glavnega stopnišča.
Obnova zavarovanih delov hotela je pri družbi Istrabenz Hoteli Portorož, d. o. o., ki sta jo leta 2003 za namen gradnje ustanovila Istrabenz, d. d., in občina Piran kot takratna solastnica hotela, doživela izjemno podporo in razumevanje. Z željo, da bi se projektanti čim bolj uskladili z zahtevanimi kulturnovarstvenih pogojev, je Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije julija 2005 izdelal konservatorsko-restavratorski projekt, ki je na podlagi temeljitih predhodnih raziskavah določil obseg, tehnologije in način izvedbe konservatorsko-restavratorskih posegov.
Kot glavni izvajalec je bil decembra 2006 izbran Kraški zidar, d. d., pri izvedbi pa je sodelovalo 52 večjih in manjših podizvajalcev, kar znova govori o izjemni zahtevnosti projekta. Ta je bil zahteven predvsem zaradi obsega. Prvi in verjetno eden najzahtevnejših delov gradnje je bila rušitev starega dela. Zaradi dotrajanosti objekta in novih tehničnih zahtev je bilo pred rušitvenimi deli nujno učvrstiti glavno in stranski fasadi, da se ne bi poškodovale ali podrle zaradi rušitvenih del, potresa ali vetra. Fasado v dolžini skoraj 100 metrov in višini 14 metrov so delavci Kraškega zidarja podprli z oporniki N44, ki so jih v lastni hiši razvili za potrebe gradnje viadukta Črni Kal.
Po končanju rušitvenih del, izkopu gradbene jame, ob utrditvi terena s pilotiranjem in izdelavi temeljev ter izvedbi kleti so se gradbinci srečali z novim izzivom, kako se prilagoditi ohranjeni arhitekturi. Celotna fasada se je na enem delu posedla za 14 centimetrov. To bi ob izvedbi horizontalnih plošč pomenilo, da bi bilo treba ob izhodu na številne balkone južne fasade izdelati stopnico. Celotna težava je bila rešena s prilagoditvijo višine balkonov. V sodelovanju s projektanti in glavnim izvajalcem je svoj del, poleg nadzora nad izvedbo vseh konservatorsko-restavratorskih del, prispeval Restavratorski center ZVKDS, ki je pred rušitvijo izdelal natančne arhitekturne posnetke posameznih delov fasade, tako da je bila mogoča njihova natančna rekonstrukcija.
Tudi izvedba konservatorsko-restavratorskih del je bila zahtevna predvsem zaradi obsežnosti. Tako velike fasade z bogato štukaturno dekoracijo v Sloveniji ni obnavljal še nihče. Podobno obsežna so bila tudi dela v notranjosti objekta, od obnove štukatur, lesenega dekorativnega okrasja, stavbnega pohištva, vitražev do svetilk in celo takih detajlov, kot so kljuke na vratih. Če k obsegu dodamo še kronično pomanjkanje obrtnikov in restavratorjev, ki imajo znanje in izkušnje s konservatorsko-restavratorskimi posegi na dediščini, se obnova dodatno zaplete. To je sicer problematika, ki zadeva izobraževanje in usposabljanje, vendar se z njo vedno znova srečujemo pri vseh večjih obnovah kulturne dediščine.
Pri obnovi in rekonstrukciji posameznih spomeniško varovanih delov hotela so bili uporabljeni večinoma enake tehnike in materiali kot pri originalu. Izjemoma ni bilo tako le tam, kjer to ni bilo mogoče ali pa je bilo ocenjeno, da uporaba sodobnih trajnejših materialov ne bo poslabšala pristnega videza. Tako je bilo pri izvedbi odlitkov konzol pod balkoni. V prvotni izvedbi so bili izdelani kot odlitki iz armirane apnene štukaturne mase in pritrjeni na fasado s kovinskimi sidri. V sedanji izvedbi pa so novi mikroarmirani cementni odlitki pritrjeni s sidri iz nerjavečega jekla. Tako se je kar najbolj ohranila tudi avtentičnost, kar je bila ne samo zahteva varstva dediščine, ampak tudi investitorja.
Štukature varovanih dvoran v pritličju so bile močno dotrajane zaradi nevzdrževanja objekta v preteklosti in vandalizma. Zato je bilo najprej treba izdelati natančen arhitekturni posnetek lokacij vseh štukatur. V nadaljevanju so bili na originalnih štukaturah s silikonsko gumo izdelani negativni odlitki, ki so rabili kot model za odlivanje štukatur. Kjer je bilo treba restavrirati vlečene profile, se je najprej izdelalo orodje, ki se natančno prilega profilom. Na steno se je nanesel mavec, ki se z vlečenjem orodja oblikuje v želeni profil. Posamezni deli notranjosti (vitraži, lestenci, lesene obloge, kovinske ograje ...) so bili obnovljeni enako skrbno. Stenske svetilke iz kristalne dvorane so bile rekonstruirane na podlagi mer, ki jih je bilo mogoče razbrati na steni, in na podlagi arhivske fotografije.
Skratka, obnova je končana in z gotovostjo lahko trdim, da je kljub izjemni zahtevnosti v celoti uspela in da smo vsi, ki smo sodelovali pri projektu, svoje delo opravili izjemno korektno in se bomo tudi v prihodnje lahko s ponosom ozrli nanj. Hotelu Palace, ki je zaživel novo samostojno in glamurozno življenje v verigi Kempinski, želimo veliko sreče. Sami pa, če že ne boste prenočili v njem, povabite tja prijatelje vsaj na kavo in sami presodite o uspešnosti prenove.
mag. Boris Deanovič, u. d. i. a.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center
Fotografije:
Arhiv avtorja
www.istrabenz.si
