Svetelškova domačija se nahaja v okviru razložene vasi Svetelka pri Dramljah. V prvi polovici 19. stoletja sta k domačiji poleg hiše in velikega zidanega gospodarskega poslopja (marofa) sodila še kozolec (toplar) in kašča, ki pa se žal nista ohranila.
Hiša in marof kažeta vpadljivo zunanjo podobo, bogata notranja oprema ter barvitost šablonskih poslikav v vseh notranjih prostorih pa dokazujejo premožen status nekdanjega gospodarja, ki je bil v dvajsetih letih 20. stoletja tudi župan.
Po statični sanaciji hiše, zamenjavi oken z uporabo starega kovanega okovja ter zamenjavi strešne kritine in obnovi apnene fasade z rekonstrukcijo členitve, so se obnovitvena dela hiše nadaljevala v notranjosti. Vsi prostori – tlaki, ometi in stavbno pohištvo – so bili obnovljeni z veliko mero posluha in pozornosti do vsakega originalnega drobca, ki je pomemben pričevalec preteklih obdobij. Seveda pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je takšno odločitev podprl v prvi vrsti lastnik, vsakdanja praksa je namreč povsem drugačna. Že najmanjša razpoka ali samo površinsko luščenje opleskov in votlost ometa na posameznih mestih lastnike oziroma investitorje največkrat pripeljejo do radikalnih zaključkov – odstranitve starega in izdelave novega.
Pred obnovo tlakov so bile najprej odstranjene lesene smrekove podnice, ki so bile očiščene, oštevilčene in deponirane za kasnejšo ponovno montažo. V veži in kuhinji so se ohranili osemkotni borovi tlakovci, ki so v kmečkem okolju prava redkost. Le v osrednjem delu veže jih je bilo treba odstraniti, tla nekoliko poravnati ter jih ponovno sestaviti v celoto, nekaj povsem uničenih in manjkajočih osemkotnikov pa je bilo zamenjanih z novimi v enaki obliki in materialu, ki jih je izdelal kar hišni mojster.
V vseh prostorih je restavratorka Petra Rems sondirala in dokumentirala stanje ometov, na izbranem mestu je bil odstranjen posamezen sloj beleža, v vsaki sobi je bilo evidentiranih več kot 19 beležev ter 2–4 plasti poslikav s šablonami (slika 1). Poslikave s šablonami z rastlinskimi, geometrijskimi ali s figuralnimi oblikami so bile značilno obrtno-pleskarsko delo od konca 19. stoletja do prve četrtine 20. stoletja v domovih vseh družbenih plasti. Kasneje se je uveljavilo beljenje z valjčkom. Barve in bogata raznolikost šablonske poslikave z bordurami ali s stropnimi motivi pa so odražale tudi pripadnost določenemu družbenemu sloju in odsevale pomembnost posameznih prostorov – najprej vhodne veže, nato pa velike in male hiše ter male sobe, nekoliko manj ali skoraj nič pa obiskovalcem skrite kuhinje in shrambe. Tako je tudi pri Svetelškovih. Ohranjene oziroma restavrirane so tiste poslikave, kjer je bilo mogoče ohraniti največ originalnega, hkrati pa na podlagi starosti, skladnosti barvne lestvice in motivike določiti sočasnost šablonskih poslikav po posameznih prostorih.
Slika 1: Plasti beležev na stropni rozeti
Nekateri ometi so bili močno poškodovani zaradi potresnih vplivov v 70. letih 20. stoletja, dodatno pa še ob vgrajevanju jeklenih vezi ob statični sanaciji (slika 2, 3), zato je bilo po besedah restavratorke treba najprej pazljivo s skalpelom odstraniti barvne plasti do originala, temu je sledilo kitanje razpok, injektiranje votlih delov ometa, odstranjevanje starih plomb, kitanje le-teh, utrjevanje barvne plasti in na koncu še retuširanje.
Slika 2, 3: Utrjevanje ometov pred restavriranjem
Najbolj obsežno delo je bilo restavriranje stropnih poslikav. V kmečkih hišah je stropna konstrukcija lesena, pravokotno na tramove pa so običajno nameščene lesene letvice ali trstika kot podlaga za apnen omet. Lesena stropna konstrukcija je bila v Svetelškovi hiši močno poškodovana od insektov in gliv, zato je bilo treba tramove zamenjati. Najprej so bili odstranjeni originalni poslikani kosi ometa, na leseno konstrukcijo so bile pritrjene letvice trapezne oblike, sledila je groba in fina plast ometa, na katerega je bil nalepljen del originalne in restavrirane poslikave, ostale površine pa so bile rekonstruirane (slika 4, 5, 6, 7).
Slika 4, 5, 6, 7: Snemanje stropne vogalne poslikave, restavriranje in ponovno lepljenje na obnovljen strop
Vsi prostori imajo enotno pobarvan talni zidec ali »cokl«, ki je temnejše barve, siv ali bordo rdeč. Talni zidec od nadaljevanja stenske poslikave loči poteg s čopičem v drugem barvnem odtenku. S črto je ločen tudi vogal in horizontalno členjen venec med steno in stropom. Na stenah v mali hiši so šablone mehkega rastlinskega motiva. Velik poudarek pa je na stropu, kjer se izmenično zarisujejo črte in šablone, dodatno je poudarjen še z vogalnimi poslikavami in rozeto na sredini (slika 8, 9). Ker stenske poslikave zakriva izbrano pohištvo, so dodatno likovno poudarjene še okenske niše – unikatne okenske zavese z rastlinskim motivom ali marmorinom, ki imitira kamnit videz (slika 10).
Slika 8, 9: Prostor postopoma dobiva novo podobo …
Slika 10: … hiša pa primerno vsebino
V nekdaj premožnih kmečkih hišah so skrite poslikave pod številnimi opleski in marsikdaj nihče ne sluti, kaj se skriva pod njimi. Zgodba barv, motivov, zgodba nekdanje bivalne kulture kmečkega in obrtnega življenja, ki jo pravzaprav tako radi potvarjamo v »slovenskih pivnicah«. Narobe jo razumemo, narobe jo interpretiramo, pa jo imamo pred nosom, tam, ko jo najmanj pričakujemo. Morda je ne znamo dovolj ceniti in zato tudi (še) ne ohraniti.
Tanja Hohnec, univ. dipl. etnol.,
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
OE Celje
Fotografije: arhiv avtorice, ZvkdS OE Celje
Hiša in marof kažeta vpadljivo zunanjo podobo, bogata notranja oprema ter barvitost šablonskih poslikav v vseh notranjih prostorih pa dokazujejo premožen status nekdanjega gospodarja, ki je bil v dvajsetih letih 20. stoletja tudi župan.
Po statični sanaciji hiše, zamenjavi oken z uporabo starega kovanega okovja ter zamenjavi strešne kritine in obnovi apnene fasade z rekonstrukcijo členitve, so se obnovitvena dela hiše nadaljevala v notranjosti. Vsi prostori – tlaki, ometi in stavbno pohištvo – so bili obnovljeni z veliko mero posluha in pozornosti do vsakega originalnega drobca, ki je pomemben pričevalec preteklih obdobij. Seveda pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je takšno odločitev podprl v prvi vrsti lastnik, vsakdanja praksa je namreč povsem drugačna. Že najmanjša razpoka ali samo površinsko luščenje opleskov in votlost ometa na posameznih mestih lastnike oziroma investitorje največkrat pripeljejo do radikalnih zaključkov – odstranitve starega in izdelave novega.
Pred obnovo tlakov so bile najprej odstranjene lesene smrekove podnice, ki so bile očiščene, oštevilčene in deponirane za kasnejšo ponovno montažo. V veži in kuhinji so se ohranili osemkotni borovi tlakovci, ki so v kmečkem okolju prava redkost. Le v osrednjem delu veže jih je bilo treba odstraniti, tla nekoliko poravnati ter jih ponovno sestaviti v celoto, nekaj povsem uničenih in manjkajočih osemkotnikov pa je bilo zamenjanih z novimi v enaki obliki in materialu, ki jih je izdelal kar hišni mojster.
V vseh prostorih je restavratorka Petra Rems sondirala in dokumentirala stanje ometov, na izbranem mestu je bil odstranjen posamezen sloj beleža, v vsaki sobi je bilo evidentiranih več kot 19 beležev ter 2–4 plasti poslikav s šablonami (slika 1). Poslikave s šablonami z rastlinskimi, geometrijskimi ali s figuralnimi oblikami so bile značilno obrtno-pleskarsko delo od konca 19. stoletja do prve četrtine 20. stoletja v domovih vseh družbenih plasti. Kasneje se je uveljavilo beljenje z valjčkom. Barve in bogata raznolikost šablonske poslikave z bordurami ali s stropnimi motivi pa so odražale tudi pripadnost določenemu družbenemu sloju in odsevale pomembnost posameznih prostorov – najprej vhodne veže, nato pa velike in male hiše ter male sobe, nekoliko manj ali skoraj nič pa obiskovalcem skrite kuhinje in shrambe. Tako je tudi pri Svetelškovih. Ohranjene oziroma restavrirane so tiste poslikave, kjer je bilo mogoče ohraniti največ originalnega, hkrati pa na podlagi starosti, skladnosti barvne lestvice in motivike določiti sočasnost šablonskih poslikav po posameznih prostorih.
Slika 1: Plasti beležev na stropni rozeti
Nekateri ometi so bili močno poškodovani zaradi potresnih vplivov v 70. letih 20. stoletja, dodatno pa še ob vgrajevanju jeklenih vezi ob statični sanaciji (slika 2, 3), zato je bilo po besedah restavratorke treba najprej pazljivo s skalpelom odstraniti barvne plasti do originala, temu je sledilo kitanje razpok, injektiranje votlih delov ometa, odstranjevanje starih plomb, kitanje le-teh, utrjevanje barvne plasti in na koncu še retuširanje.
Slika 2, 3: Utrjevanje ometov pred restavriranjem
Najbolj obsežno delo je bilo restavriranje stropnih poslikav. V kmečkih hišah je stropna konstrukcija lesena, pravokotno na tramove pa so običajno nameščene lesene letvice ali trstika kot podlaga za apnen omet. Lesena stropna konstrukcija je bila v Svetelškovi hiši močno poškodovana od insektov in gliv, zato je bilo treba tramove zamenjati. Najprej so bili odstranjeni originalni poslikani kosi ometa, na leseno konstrukcijo so bile pritrjene letvice trapezne oblike, sledila je groba in fina plast ometa, na katerega je bil nalepljen del originalne in restavrirane poslikave, ostale površine pa so bile rekonstruirane (slika 4, 5, 6, 7).
Slika 4, 5, 6, 7: Snemanje stropne vogalne poslikave, restavriranje in ponovno lepljenje na obnovljen strop
Vsi prostori imajo enotno pobarvan talni zidec ali »cokl«, ki je temnejše barve, siv ali bordo rdeč. Talni zidec od nadaljevanja stenske poslikave loči poteg s čopičem v drugem barvnem odtenku. S črto je ločen tudi vogal in horizontalno členjen venec med steno in stropom. Na stenah v mali hiši so šablone mehkega rastlinskega motiva. Velik poudarek pa je na stropu, kjer se izmenično zarisujejo črte in šablone, dodatno je poudarjen še z vogalnimi poslikavami in rozeto na sredini (slika 8, 9). Ker stenske poslikave zakriva izbrano pohištvo, so dodatno likovno poudarjene še okenske niše – unikatne okenske zavese z rastlinskim motivom ali marmorinom, ki imitira kamnit videz (slika 10).
Slika 8, 9: Prostor postopoma dobiva novo podobo …
Slika 10: … hiša pa primerno vsebino
V nekdaj premožnih kmečkih hišah so skrite poslikave pod številnimi opleski in marsikdaj nihče ne sluti, kaj se skriva pod njimi. Zgodba barv, motivov, zgodba nekdanje bivalne kulture kmečkega in obrtnega življenja, ki jo pravzaprav tako radi potvarjamo v »slovenskih pivnicah«. Narobe jo razumemo, narobe jo interpretiramo, pa jo imamo pred nosom, tam, ko jo najmanj pričakujemo. Morda je ne znamo dovolj ceniti in zato tudi (še) ne ohraniti.
Tanja Hohnec, univ. dipl. etnol.,
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
OE Celje
Fotografije: arhiv avtorice, ZvkdS OE Celje
