Srednjeveška mesta poznamo in dojemamo predvsem kot pisano podobo uličnih nizov in slikovitih trgov, v resnici pa se za njihovimi fasadami skrivajo še številni neodkriti prostori. To so dvorišča, atriji in vrtovi, kjer se stika javno, poljavno in zasebno življenje.
Mnogi so arhitekturno izredno zanimivi, zelo bogato grajeni ter celo ustvarjajo zelene oaze sredi grajene džungle. Prenekateri pogled v osrčje stavb nas danes prepriča v to, da smo na kakovost teh ambientov pozabili ter da jih ne znamo koristiti in uživati v njihovi lepoti. Razen redkih primerov, kjer smo jih uporabili in približali javnosti za kulturne dogodke ali posedanje v senci, le redko vidimo, da stanovalci za svoje bolj kakovostno bivanje uredijo vhodne atrije v prijetne sprejemnice hiš in prostore za poletno posedanje v hladu, druženje ter igro otrok. Vse to lahko dosežemo v teh ambientih tudi brez obsežnih investicij, in sicer s primernim pohištvom, z ustrezno ozelenitvijo ali s cvetjem ter z ureditvijo tlakov.
Večino atrijev in mestnih dvorišč sestavljata dva prostorska dela. Vhodna veža, v katero vstopimo skozi glavni hišni vhod, vodi na dvorišče in glavno stopnišče. Za njo se odpira atrij ali dvorišče, ki prehaja v vrt. V mnogih primerih je atrij grajen v arkadah, vanj pa se odpirajo vsa nadstropja hiše. Pogled na tlakovanje še neobnovljenih dvorišč nam govori tudi o njihovi uporabi in oblikovanju v preteklosti. Med ostanki starih tlakov v odprtih atrijih najdemo najpogosteje rečni prod (imenovan tudi »mačje glave«), masivne kamnite plošče ali zalikane estrihe. V pokritih delih so lesene kostanjeve ali hrastove klocne, opečnati tlakovci ter teraco. Na vrtovih prevladuje naravno zelenje, steze pa so preprosto tlakovane s peskom ali z naravnimi kamni.
Značilni atriji srednjeveških hiš pogosto niso izkoriščeni in urejeni kot kakovosten bivalni prostor.
Uporaba rečnih prodnikov je bila pogosta v tlakovanju javnih površin naših mest, preddverij pomembnih arhitektur ter domačih dvorišč. Primer ulice v Ljubljani ter preddverja cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki.
S primerno obnovo tlakov je mogoče na precej enostaven način tem prostorom povrniti ambientalno urejenost. Pri tem je treba upoštevati nekaj načel, katerih skupno vodilo naj bo ohranitev značilnosti domačega okolja ter dvig kakovosti bivanja.
1. načelo tlakovanja: Uporaba avtohtonih gradiv
Tlakujemo z materiali, ki se proizvajajo v našem okolju ali so vsaj podobni gradivom, ki so jih v tem prostoru vedno uporabljali. Kamni tujega izvora (npr. brazilski ali sibirski graniti, industrijska keramika itd.) ne sodijo v naše okolje in pretvarjajo domače dvorišče v potrošno in iz tujega prostora uvoženo arhitekturo! Kamen naj bo zato domačega izvora, izbrana keramika naj ne bo svetleča kot v kopalnici, temveč naravna glina ali surova opeka. Tudi les naj bo domačih vrst, za katerega so naši predhodniki dobro vedeli, da je dovolj trden tudi za tlakovanje, npr. hrast ali kostanj.
Preprosto, a estetsko tlakovanje vrtnih stez in hojnic z naravnimi gradivi domačega izvora.
2. načelo tlakovanja: Trdnost in varna uporaba
Tehnologija polaganja tlakov naj sledi izkušnjam preteklosti. Če hočemo zagotoviti dolgotrajnost tlaka in ga varno uporabljati (brez običajnih napisov: POZOR, DRSI!), mora biti tlak površinsko grobo obdelan. Kamen ne sme biti poliran, temveč najmanj štokan, keramika pa neglazirana! Zagotoviti je treba odvajanje vode, torej je najustrezneje tlak polagati v pesek, še posebej, če nimamo urejenega odvodnjavanja. Danes zelo pogostemu problemu – lomljenju na novo položenih kamnitih plošč – se izognemo, če poznamo starodavne zakonitosti polaganja. Tlak v zunanjščini ne sme biti debel le 3 cm, temveč vsaj 5 ali raje več. Masiven kamen se je obdržal stoletja, česar ne moremo dokazati za nobeno lepilo in impregnacijo, ki naj bi danes zagotavljala obstojnost tankih kamnitih plošč.
Pravilno polaganje in popravilo tlaka iz masivnih kosov temnosivega apnenca.
3. načelo tlakovanja: Hierarhija oblikovanja in dodana vrednost
Bolj bogato zasnovana arkadna dvorišča naj imajo bolj bogato oblikovane tlake, enostavnejša dvorišča pa naj imajo tudi tlake manj bogate. S tem se izognemo ustvarjanju kaosa v dojemanju prostora, kajti vsaki hiši pritiče njej primerna podoba. Na istem atriju oziroma dvorišču se zato uporabijo dva oziroma največ trije različni materiali. Uporabimo manj materialov, v tlakovanje pa vložimo lastno iznajdljivost, ročno izvedbo, iznajdljivo enostavno dekoracijo, avtohtono rastlinje ter v naravi dostopna gradiva.
Uporaba avtohtonega gradiva in dodana vrednost z lastno kreativnostjo dvigujejo kakovost grajenega okolja in bivanja.
Primerne vrste tlakov za stara dvorišča in atrije
Dvorišča in atriji starih domačij in meščanskih hiš so velikokrat prepuščeni propadu in zanemarjanju, kakor da smo pozabili na prednosti, ki nam jih ti ambienti nudijo. Eno poglavitnih ambientalnih vrednosti predstavljajo kakovostni tlaki. S kakovostjo nimamo v mislih dragih uvoženih svetleče poliranih kamnov, temveč avtohtonost ambienta in gradiv ter vzdušje, ki ga ustvarimo s primernim izborom tlakov. Gradivo za tlakovanje so od nekdaj pridobivali na najbližjih lokacijah, kajti prevoz iz tujih okolij je bil, v nasprotju z današnjim časom, drag in dolgotrajen. Zato so tlaki naših mest in vasi, atrijev in dvorišč izbrani in izdelani v domačem okolju. Savski prodniki v Ljubljani, soški v Kobaridu in Tolminu, konglomerat in sorški prodniki v Škofji Loki, istrski peščenec v Piranu in Kopru.
Kamen je primeren za tlakovanje arhitekturno izjemnih in bogatih dvorišč in atrijev. Izbiramo le kamen domačega izvora. Kamen omogoča bogato oblikovanje vogalnikov, odtočnih rešetk, pragov in stopnic. Kamen se vedno žaga v pravilne pravokotnike neenakih dimenzij, ki se jih polaga v pasovih. Neustrezno je polaganje enakih elementov v pravilno mrežo fug, saj kamen s tem razvrednotimo in izenačimo s keramiko. Še manj ustrezno pa je polaganje lomljenih plošč v neurejenem vzorcu, ki se je razvilo v zadnjem času kot tlak ali obloga zidov – neestetsko poenostavljanje in razvrednotenje tega plemenitega gradiva. Površina kamna mora biti grobo obdelana, špičena, štokana, žgana ali peskana. Za zunanje površine je priporočeno polaganje v pesek oz. zemeljsko vlažen beton, ki ne zapira vlage oziroma omogoča izhlapevanje vlage iz tal. Z betonsko podlago namreč neprodušno zapremo celotno površino in vlaga, ki je eden večjih problemov vseh starih vež in dvorišč, lahko izhlapeva edino preko zidov. To pomeni, da se v zidovih zaprtih atrijev, kjer je prezračevanje že tako manjše, količina vlage le še poveča. Tudi debelina talnih plošč je bistvena, preko 5 cm debel tlak lahko uporabljamo desetletja, tanjšega pa bo treba popravljati že po nekaj zimah.
Kamen lahko kombiniramo z »mačjimi glavami«, glinenim tlakom ali s prodnatim nasutjem. Nasutje je koristno še posebej na stikih z zidovi, ker izboljšuje možnost sušenja zidov.
Rečni prodniki ali »mačje glave« so primerni za bogata ali skromnejša dvorišča in atrije, v preteklosti pa so prevladovali tudi na večini javnih površin. Prodniki so avtohtoni tlak srednjeveških mest in kmečkih dvorišč. To je poceni gradivo za tlakovanje, ki ga dobimo na obrežjih rek ali kot odvečno frakcijo v separacijah. Najbolj pogost argument proti prodnikom je, da niso primerni za hojo v ženskih salonarjih. To oviro zlahka odpravimo na več načinov: z uporabo prodnikov majhne granulacije, z rezanjem prodnikov na polovico in tlakovanjem z ravno ploskvijo navzgor ter s tlakovanjem hojnic iz drugega materiala v najbolj obremenjenih smereh. Tlak iz prodnikov je mogoče dodatno oblikovati in prostor obogatiti z oblikovanjem vzorcev v tlaku ter s prebiranjem prodnikov različnih barvnih odtenkov (bela, siva, rdeča). S takimi tlaki se ponašajo najbolj slikovita turistična mesta v Provansi (Gordes) ali Grčiji (Santorini). Imeli smo jih tudi mi, a jih zaradi nestrpnega menjavanja starega z novim nismo nikjer ohranili.
Rečne prodnike je mogoče rezati na polovico in jih polagati v gladko površino.
Glinen oziroma opečnat tlakovec je primeren za pokrite veže in dvorišča. Opečnat tlakovec naj bo neglaziran, ročno modeliran ali čimboljši približek temu. Primerna je tudi navadna polna opeka ali klinker. Tlakovce ali opeko je priporočeno polagati v pesek. Tlakovanje se vedno oblikuje z obrobo ob zidovih – ta je lahko iz enakih, a drugače položenih tlakovcev, iz »mačjih glav« ali prodnatega nasutja. Primerna je tudi kombinacija s kamnito ali z leseno hojnico.
Primer opečnatega tlaka – navadna polna opeka v kombinaciji s kamnom je primerna za pokrite dele dvorišč in vež.
Pesek in gramoz sta primerna za zunanje vrtne poti, makadamske dovoze in nasutja ob stavbah, kjer prispevajo k boljšemu sušenju vlažnih zidov. Robnik ni nujno betonski, lahko je lesena hrastova deska ali kovinski trak. Peščene steze ali makadamski dovozi do hiše s travnato linijo po sredini so daljni spomin, ki pa ga je mogoče interpretirati tudi v sodobnejši izvedbi. Pesek ali trava med elementi tlaka ustvarja naraven vzorec in predstavlja lep prehod med grajenim in naravnim prostorom.
Predstavljeni tlaki so, tudi v kombinacijah in dekorativnih izvedbah, ustvarjali kakovost našega prostora. Nekoč so bili gradivo tlakov za večino dvorišč, atrijev in javnih prostorov, žal pa se je njihovo poznavanje in pridelava izgubila, načrtovalci javnih površin in zasebni naročniki pa večinoma podlegajo komercialni ponudbi in posegajo po »izzivih« trga. Namesto da preko celega sveta tovorimo tone tujega materiala, bi lahko uporabili tisto, kar se nam ponuja pred nosom ter hkrati omogočili zaslužek domačim proizvajalcem. Z nekaj ustvarjalne domišljije in iznajdljivosti bi lahko z njihovo ponovno uporabo ustvarili novo kakovost našega prostora.
Mateja Kavčič, univ. dipl. inž. arh.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center
Fotografije: arhiv avtorice
