V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila družbena klima zelo naklonjena gradnji stanovanj. Socialna naravnanost, ugodna posojila in pregovorna pridnost Slovencev so omogočil velik razmah stanovanjske gradnje. To je bil tudi čas, ko so urbanisti še sledili razvoju naselij, arhitekti pa so imeli skoraj proste roke pri oblikovanju. V vseh večjih slovenskih krajih so takrat nastale moderne soseske, ki se lahko še zdaj po originalni zasnovi kosajo z evropskimi. Funkcionalna postavitev, dobro izrabljena zazidljiva površina, v duhu časa urejeno zunanje okolje so bili atributi, ki so odlikovali nove soseske. Takratnemu velikemu razcvetu stanovanjske gradnje v Sloveniji je, na žalost, sledil dolg »odmor«.

V senci velikih sosesk so se gradile tudi manjše enote, včasih kot del večjega kompleksa, velikokrat pa kot »plombe« med soseskami. Če pustimo ob strani zelo razširjeno samograditeljstvo enodružinskih hiš, so bile te manjše enote predvsem nizi vrstnih hiš. Urbanisti in prek njih politiki so jih prepoznali kot zelo ekonomičen način gradnje. Vrstne hiše so dober kompromis med samostojno enodružinsko in zgoščeno večstanovanjsko gradnjo. Pri tem imam v mislih predvsem pomen vrta.

Povezanost z naravo je bila vedno pomembna in mestnemu človeku je to vez predstavljal prav vrt. V začetku velikih gradenj je bil namenjen predvsem pridelavi sadja in zelenjave za domačo uporabo. To samooskrbovanje je izviralo iz kmečkega okolja in bilo takrat samoumevno. Ker pa sta izraba in razporeditev časa v mestu drugačni kot na vasi, za obdelovanje velikih zelenjavnih vrtov ni bilo več dovolj časa. Manjši vrt vrstne hiše je bil tako po svoji velikosti idealen. Dobro se spominjam babice in dedka, ki jima je bila v vrtu glavna skrb za domačo zelenjavo, vse drugo je bilo zgolj zapravljanje časa.

S spreminjanjem načina življenja se je pridelovalna funkcija vrta vse bolj umikala bivalni. Čeprav se še zdaj srečujem z vrtovi, v katerih zelenjavni in sadni del zavzemata večino prostora, so vrtovi, potrebni prenove, večinoma zmes vsega: opuščenega zelenjavnega vrta, izrojenih sadnih dreves in podivjanih okrasnih rastlin. Prav v vrtovih vrstnih hiš je to še posebno opazno. Ker so vrtovi majhni in neposredno drug ob drugem, se rastlinje med njimi skoraj prepleta. Velika drevesa prostorsko vplivajo na več vrtov hkrati, visoke žive meje utesnjujejo majhne površine. Tako je lahko vrt, ki je obrnjen na jug in je bil v »mladih letih« zelo sončen, zdaj obdan z visokimi drevesi sosednjih vrtov, ki mečejo senco in ustvarjajo razmere, značilne za senčne dele vrtov. To je v vročih poletnih mesecih sicer zelo dobrodošlo, se pa lahko hitro spremeni, ko so drevesa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odstranjena. Po drugi strani te kulise sestavljajo zunanje ogrodje vrta in jih vizualno lahko vključimo vanj.


Pot mimo grede zavije proti vhodu v hišo.


Vhod v hišo vodi skozi bivalni vrt.

S takim vrtom sem se srečal prejšnje leto. Predvrt, ki je bil zaradi parcelacije območja zelo velik, je bil še vedno namenjen zelenjavi. Ker je bilo to babičino območje, smo ga pustili pri miru. »Vrtna« stran pa je pomenila mešanico visoke žive meje, podivjanih grmov in nekaj gredic. Iz sosednjih vrtov so visoka drevesa segala čez polovico vrta. Ker je vrt na oddaljeni stranici mejil na cesto, si je mlajša generacija že uredila svoj dostop in vhod v svoj del hiše. Že sami so nekako združili vhod v hišo s teraso, vrt pa je imel vlogo predvrta in zunanjega bivalnega prostora hkrati. Rešitev se je zdela po eni strani preprosta, saj je bilo strukturno ogrodje vrta že narejeno, velike rastline sosednjih vrtov so zakrivale moteče poglede iz okolice, vendar pa so si bile želje in potrebe lastnikov skoraj nasprotujoče. Rezultat je bila sklenjena tratna površina, ki jo je na eni strani omejevala dostopna pot s sosedovo živo mejo, na drugi pa ograja drugega soseda in nekaj barvitih grmov. Tlak pred vhodom sem v duhu bivalne funkcije razširil v teraso. Da se vstopna pot ni zlila neposredno s teraso, sem za razmejitev predvidel gredo z nizko zasaditvijo. Zaradi grede tudi pot zavije s svoje podolžne smeri in zavijuga proti vhodu. S tem v izrazito dolg in ozek vrt vnese živahnost. Živo mejo na zdaj vstopni stranici sem znižal in odprl pogled v okolico.


Vhodna pot deli trato od grede pred teraso.


Vrt je kombinacija predvrta in zunanjega bivalnega prostora.

Ureditev je v zasnovi zelo preprosta, vendar pa precej upošteva in vključuje v svojo podobo sosednje vrtove. Tak pristop je nekoliko tvegan, saj na sosednji vrt ne moremo močno vplivati, vendar se je v razmerah, ko v vrtu prevladuje pojavnost okoliškega rastlinja, izkazal primeren.

 
Drevesa sosednjih vrtov se vizualno vključujejo v ureditev.
 



Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2005–2006